Jutranje sonce me je grelo,
ko v daljavi sem zagledal te,
kot privid z Nebes me je zadelo,
"Angel, ki sprehaja se."

Ko bil oddaljen sem od tebe,
kakšen meter ali dva,
ne vem kaj od mene si želela,
saj bil sem že v začetku sna.

Dal sem tisto vodo ti boječe,
kot bila bi Angel prav,
takrat zaželel sem si le sreče,
da bom po imenu te spoznal.

Vedel sem da te bom pogrešal,
ko odšla boš daleč stran,
sistem v glavi se mi je zmešal,
ko prišla si k meni zadnji dan.

Tri tedne sva tako se gledla,
kot sva gledla se nocoj,
takoj sem vedel, da si se zmedla,
ko sem rekel, da ves račun je moj.

Pogovarjati sva se začela,
govorila dolgo, pozno v noč,
na koncu pa si me tesno objela,
in mi dala poljub pekoč.

Bil to zame je trenutek sreče,
ki opisat ga ne znam,
srce mi bilo je hrepeneče,
ker nič od tega ni bilo zaman.

Bila to ni ljubezen prava,
kaj to je bilo ne vem,
a ena čustev mi bila je znana,
na katero mislit več ne smem.

Jokala sva v dežju nesreče,
jokala za krivičen svet,
sem razšel se spet boječe,
morda od tebe zadnjikrat objet.

Nedelja je bila obsijana,
s soncem sreče za ljudi,
moja pa življenska pot zastana,
ker pri meni te več ni.

Sedaj pa pišem pesem,
tebi v spomin,
da ti jo odnesem,
kamorkoli si želim.

Pogrešal sem te, ko te nisem poznal,
ker takšne ljubezni nisem poznal,
ker takšne punce še nisem spoznal.

V slovo
Aleš

(For you Alexy)