Da na vrtu lahko zrastejo lepe cvetlice, je potreben gnoj. Ta gnoj je naša preteklost. Bog nam z njim pomaga k rasti.

Ko figa pride iz konjske riti, je pretopla, prekisla, pretežka. Smrdi in vzbuja gnus. Če jo takoj raztrosiš po cvetju in po semenu, ga osmodi in uniči.

Gnoj je treba pustiti, da počiva, se posuši in počasi razkraja. Sčasoma postane voljan, brez smradu, lahek in rodoviten.

Takrat daje najlepše cvetje in najlepše poganjke.

Bog uporablja našo preteklost, da pognoji naše življenje. Da ob njej rastemo.

Če glavo tlačiš v preteklost, ko je še vsa topla, te zaduši.

Pustiti je treba, da se udela.

V nas se z delovanjem časa in milosti neopazno razkraja, kar je (v nas) slabo.

Vzljubiti moramo tisto, česar se iz preteklosti sramujemo in kar se nam zdi nizkotno. Ta gnoj bo postal vir rodovitnosti.

Naša preteklost, naše trpljenje, naši kriki, vse to je spev v jeziku ubogih.

Nihče ne more danes 'biti', ne da bi 'bil' tudi včeraj.

Kdor koli že si in kakršne koli že so tvoje rane in tvoja boleča preteklost, nikdar ne pozabi – v svojem trpinčenem spominu nikdar ne pozabi, da te čaka večnost ljubezni.

iz knjige MOČNEJŠI OD SOVRAŠTVA
TIMa GUENARDa

JAMES VAN PRAAGH
POT DO NEBES

Eden najpomebnejših načinov, s katerim lahko spremenimo svet, je podpiranje rasti in širitve pri svojih otrocih. Kot duhovi se rodimo v družine, s katerimi smo močno karmično povezani. Vsak od članov si je izbral druge kot del svojega življenjskega načrta.

Vzgajanje otrok v današnjem strupenem svetu je zelo težko. Otroci so izpostavljeni nasilju, drogam in spolnosti bolj kot kdaj koli prej. Zdi se, da so vrednote zbledele. Res pa je tudi, da smo, kljub temu da se zdi, kot da nam bi vse skupaj ušlo iz rok, v dobi neverjetnih možnosti za razsvetljenje in širitev. Otroci lahko svoje razumske zmožnosti razvijajo hitreje kot kdajkoli prej. Posledica tega pa je, da lahko postanejo pametnejša bitja, ki se bolje zavedajo.

Ko se ljudje odločijo, da bodo imeli otroke, so odgovorni za njihovo življenje ne samo fizično, temveč tudi za duhovno in čustveno stran. Starši se morajo zavedati, da so odgovorni za čustva in misli, ki jih oddajajo, ker ta energija prehaja naravnost v otroško psiho.

MODROST PUŠČAVE
izbrani izreki puščavskih očetov




Mati Sinklitika je rekla: Obstaja tudi prenapeta askeza, ki jo dovoljuje hudi duh. Kako torej lahko razlikuješ božjo, kraljevsko askezo od tiranske in demonske? Očitno z ozirom na zmernost. Ves svoj čas imej stanovitno mero za post. Ne delaj tako, da bi se postil štiri ali pet dni in nato naslednji čas jedel, kolikor te je volja. Kajti nezmernost povsod prinaša pogubo. Dokler si mlad in zdrav, se le posti, kajti pride starost s slabotnostjo. Kolikor moreš, si torej (s postom) nabiraj zakladov (duhovne) hrane, da boš našel mir tedaj, ko je ne boš mogel več kopičiti.

Neki oče je govoril: Nikoli ne jej tistega, kar si želiš, ampak to, kar ti pošilja Bog in se mu za to zahvaljuj.

MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih
očetov

Neki starec je rekel:
»Raje se dam poučiti, kot da poučujem. Ne poučuj predčasno, sicer se ti bo vse življenje manjšalo razumevanje.«

Oče Jakob je rekel:
»Niso potrebne zgolj besede. Zakaj v današnjem času je med ljudmi mnogo besed. Potrebno je dejanje. To je tisto, kar se išče, in ne besede, ki ne dajejo sadu.«

Mati Sintklitika je rekla:
»Nevarno je, če poučuje kdo, ki ni živel (v askezi) dejavnega življenja. Kakor če kdo, ki ima trhlo hišo, sprejme goste in jih s tem poškoduje, ko se hiša zruši, tako tudi ti ljudje, ki niso najprej zgradili sebe, ugonobijo vse, ki pridejo k njim. Z besedami kličejo k zveličanju, s hudobijo svojega življenja pa (duhovnim) bojevnikom delajo krivico.«

Blaženi Anton je imel navado govoriti:
»Očetje so se v starih časih podali v puščavo in niso ozdravili samo sebe, ampak so postali zdravniki tudi za druge. Če pa gre kdo od nas v puščavo, hoče ozdraviti prej druge kot sebe. In naša slabost se vrne k nam in naše končno stanje postane slabše od prvotnega. Zato za nas veljajo besede: Zdravnik, ozdravi najprej sebe!«

Ste že ugotovili, da imate prav vse, kar imajo največji možje, dve roki, dve dlani, dve nogi, dvoje oči in možgane, ki jih uporabljate, če ste pametni?

S to opremo so vsi začeli z dna in si rekli: »Uspelo mi bo!«

Poglejte jih, modre in velike, jedo z navadnih krožnikov,
uporabljajo podobne vilice in nože, s podobnimi vezalkami si zavezujejo čevlje.
Svet pravi, da so pogumni in pametni, vendar imate vi vse to, kar so imeli oni,
ko so bili na začetku. Lahko zmagaš in si pridobiš sposobnosti, vendar samo s
trdo voljo. Z opremo, ki jo imaš na voljo, lahko dosežeš cilj, ki si ga boš zadal.
Imaš roke, noge in možgane. Ljudje, ki so uspeli, niso imeli na začetku prav nič več.
Ti si ovira sam sebi, ti sam si moraš izboriti mesto, vedeti moraš, kam greš, koliko se boš učil, poznati moraš resnico.

Bog ti je dal opremo za življenje, vendar je presojo, kaj želiš biti, prepustil tebi. Pogum mora priti iz notranjosti, človek si mora zmago želeti. Rodili ste se z vsem tistim, kar so imeli tudi veliki, vsi začnemo svoje življenje z enako opremo.

Postavite se zase in recite »Uspelo mi bo!«

Edgar Guest

Trije za vero vneti možje, ki so bili veliki prijatelji, so postali menihi. Prvi se je odločil, da bo vse ljudi, ki živijo v prepiru, spet pripeljal k miru, po besedah Svetega pisma: Blagor tistim, ki delajo za mir. Drugi je obiskoval bolnike. Tretji pa je šel v samoto, da bi tam živel v miru.

Prvi, ki si je prizadeval, da bi odpravil prepir med ljudmi, ni mogel vseh ozdraviti. Ko je začel obupavati, je šel k prijatelju, ki je služil bolnikom, a tudi njega je našel potrtega, kajti tudi on ni mogel povsem izpolniti (Jezusove) zapovedi. Zato sta se oba zedinila, da odideta obiskat tistega, ki je šel v puščavo.

Pripovedovala sta mu o svojih stiskah in ga prosila, naj jima odkrito pove, kaj je sam pridobil. Nekaj časa je molčal, potem pa je nalil vodo v posodo in jima rekel, naj pogledata vanjo. Voda je bila sprva nemirna. Čez nekaj časa pa ju je spet prosil, naj pogledata noter in jima rekel:

»Opazujta sedaj, kako bistra je postala voda.«

In pogledala sta jo ter zagledala svoj obraz kot v ogledalu. Nato jima je rekel:

»Tako se godi tistemu, ki prebiva med ljudmi: zaradi nemira in zmede ne more videti svojih grehov. Kdor pa živi mirno in zlasti v samoti, bo kmalu spoznal svoje napake.«

Starček se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je skakljala sem in tja ob morju. Ko se ji je približal, je ugotovil, da po plaži pobira morske zvezde in jih eno za drugo meče nazaj v morje.

Starček je vprašal:»Kaj pa počneš? Zakaj zapravljaš čas?«

Deklica je odgovorila: »Če ostane zvezda na obali, bo zaradi sonca poginila.«

»Toda na tisoče morskih zvezd leži samo tu, plaža pa je dolga na stotine kilometrov. V čem je smisel, da rešiš nekaj zvezd?« je zanimalo starčka.

Deklica je vzela morsko zvezdo, jo vrgla v ocean in rekla:

»Zanjo je smiselno.«

Vsakdo lahko prispeva po svojih močeh.

Česa bi se morali bati? Ničesar.
Koga bi se morali bati? Nikogar.
Zakaj?
Ker je tistemu, ki združi svoje sile z bogom,
podarjeno troje:
vsemogočnost brez moči,
opoj brez vina in življenje brez smrti.

sv. Frančišek Asiški

Če resnično ljubim le eno osebo,
potem ljubim vse ljudi,
ljubim svet,
ljubim življenje.

Če reče nekomu: »Ljubim te!«
moram biti sposoben reči:
»Ljubim te v vsakomer,
preko tebe ljubim ves svet,
in v tebi ljubim tudi sebe!«

Erich Fromm

Sami sebe ustvarjajo s krepostjo svojih misli,
ki si jih izberejo in vzpodbujajo;
tak razum je mojster tkalec,
tke tako svoj notranji značaj kot zunanji splet okoliščin
in tako lahko tisti, ki so do zdaj tkali nezavedno in
v bolečini, tkejo prosvetljeni in srčni.

James Allen

Če otrok živi s kriticizmom,
se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovraštvom,
se nauči boriti.
Če otrok živi v posmehu,
se nauči biti sramežljiv.
Če otrok živi v sramu,
se nauči občutka krivde.
Če otrok živi v strpnosti,
se nauči biti potrpežljiv.
Če otrok živi v spodbudnem vzdušju,
se nauči zaupanja.
Če otrok živi s pohvalo,
se nauči ceniti se.
Če otrok živi s pravičnostjo,
se nauči biti pravičen.
Če otrok živi v varnosti,
se nauči zaupati.
Če otrok živi v odobravanju,
se nauči imeti sebe rad.
Če otrok živi v sprejetosti in prijateljstvu,
se nauči najti ljubezen v svetu.

Dorothy Law Nolte

Zakaj iščeš prijatelja, kadar imaš časa odveč?
Vedno ga poišči, kadar imaš čas za življenje. Njegova naloga je, da izpolni tvojo potrebo in ne, da izpolni tvojo praznino.
In v svežini prijateljstva naj bo smeh in veselje, ki ga prijatelja delita.

Prijatelj je odgovor na tvoje potrebe. Je polje, ki ga seješ z ljubeznijo in žanješ s hvaležnostjo. Je tvoja miza in tvoje ognjišče. Kajti k njemu prihajaš z lakoto in ga iščeš, da bi našel mir.

Pomemben je samo človek, ki glas vetra spremeni v pesem, čudovito zaradi njegove ljubezni.

Kahlil Gibran

Ne poskušaj živeti kot da je čas resničnost, ki ti lahko ukrade življenje. Življenje je kratko, pa vendar trenutek presega večnost.
zenovski grafit

Pot je popolna in vseobsežna kakor brezmejno vesolje; nič ne manjka, nič ni odveč, toda ker um še naprej dela razlike, je njegovo svojstvo zakrito.
mojster Seng-T'san (umrl l. 606)

Vsa modrost prihaja iz bistva uma in ne iz zunanjega vira. Ne imejte napačne predstave o tem. To se imenuje 'pravilna uporaba jaza'.
mojster Hui Neng

Človek je pri padanju na zemeljsko raven zgubil vse rodne pravice, zgubil skladnost z Bogom in spravil v nesoglasje vse note življenja.

Nesozvočje in zlo je eno in isto. Tako je zlo človekov proizvod.

Semena ne klijejo v luči. Ne rastejo, dokler niso našla tal in se v njih skrila pred lučjo.

Človek se je razvil kot seme večnega življenja. Toda v etrih Tro-Enega-Boga je bila svetloba premočna, da bi semena rasla.

Smrt ne pomeni konec življenja. Grob ni človekov cilj nič bolj kot bi bilo seme določeno za zemljo. Življenje sledi smrti. Za seme se zdi, da umre. Toda iz njegovega groba se drevo dvigne v življenje.

Bog ni Bog mrtvih kosti, ampak Bog živega človeka.

LEVI

Sri Chinmoy sodi med najbolj zanimive pesnike in filozofe 20. stoletja. Rojen je bil leta 1931 v Bengaliji (Indija). Svojo mladost je preživel v Ashramu (samostanu). Leta 1964 se je preselil v New York.

Znan je po svoji vsestranskosti, saj ni le pesnik, je tudi skladatelj, slikar, glasbenik in športnik. Že vsa leta tudi veliko predava po raznih univerzah.

Njegova filozofija poudarja prav posebno moč srčne dobrote in prisrčnosti.

V svojih aforizmih o duhovnem srcu pravi takole:

Nekoč je živel človek, ki se mu je v sanjah kdaj pa kdaj prikazoval Bog. To svetlobno bitje je bilo polno ljubezni in miru, da ga je kar spreletaval srh občutka blaženosti. Po takih sanjah, se je vedno prebudil in razmišljal o Bogu. Odločil se je, da če bo kdaj potreboval njegovo pomoč, ga bo takrat, ko se mu bo ponovno prikazal v sanjah, prosil za njegovo pomoč.

Tako ga je ob taki priliki prosil, da bi uspešno končal šolo in jo je, da bi dobil službo in jo je, da bi spoznal sebi primerno dekle in jo je, da bi dobil otroke in jih je, da bi dobil boljšo službo in si zgradil hišo in jo je, da bi dobil vnuke in jih je. Ko je bil že tako star, da je vedel, da bo kmalu umrl, se mu je ponovno prikazal Bog.

To je lepo ponazorjeno v francoski legendi o zrnu zlata: Siromak je šel po cesti in srečal popotnika. Ta ga je ustavil in rekel:

»Dobri prijatelj, vidim, da ste revni. Vzemite to zlato zrno, prodajte ga in bogati boste do konca svojih dni.«
Revni mož je bil strašno vesel svoje sreče in je nesel zlato domov. Takoj je našel delo in postal tako premožen, da ni prodal zlata. Minila so leta in postal je pravi bogataš. Nekega dne je na cesti srečal berača. Ustavil ga je in mu rekel:

»Dobri prijatelj, dam vam to zlato zrno in če ga prodate, boste vse življenje bogati.«

Berač je zrno vzel, ga dal oceniti in ugotovil, da sploh ni zlato.

Prvi siromak je obogatel, ker se je počutil bogatega, misleč, da je zrno res zlato.

Vsak človek nosi v sebi zlato zrno. To je zavest zlata, zavest obilja, ki prinese bogastvo v njegovo življenje.

knjiga: IGRA ŽIVLJENJA IN KAKO JO IGRATI
Florence Scovel Shinn

Šel sem kot berač od praga do praga po vaški cesti,
ko se je prikazal v daljavi tvoj zlati voz kakor sijajen sen,
in čudil sem se,
kdo je ta kralj vseh kraljev.

Moje upanje je zakipelo in zdelo se mi je,
da so moji žalostni dnevi pri kraju,
in stal sem in čakal na miloščino,
ki mi bo dana, ne da bi prosil zanjo,
in na bogastvo, ki bo razsejano vsenaokoli po prahu.

Teh resnic učite svoje otroke:

Učite jih, da ne potrebujejo ničesar zunaj sebe, da bi bili srečni – ne osebe, ne kraja, ne stvari – in da pravo srečo lahko najdejo znotraj samih sebe. Učite jih, da so zadostni že sami po sebi.

Učite jih tega in naučili jih boste vsega.

Učite jih, da je neuspeh iluzija, da je vsako poskušanje uspeh in da vsak trud prispeva k zmagi, pri čemer prva ni nič manj veličastna od zadnje.

Učite jih tega in naučili jih boste vsega.

Smo popotniki na kozmičnem potovanju - zvezdni prah, ki se vrtinči v vijugah in vrtincih neskončnosti. Življenje je večno. Izrazi življenja pa so kratkotrajni, trenutni, bežni. Za hip zastanemo, toliko, da se spoznamo, vzljubimo, da drug z drugim delimo usodo. Če usodo delimo ljubeče in čistega srca, bo vsak trenutek postal vreden življenja.

Milka

Božo Rustja: DROBNE ZGODBE Z BISEROM

V vsaki zgodbi te knjige je skrit biser. Da ga odkrijemo, se moramo vsaj za trenutek ustaviti in ga poiskati. Ko ga bomo našli, bomo bogatejši. Če biser podarimo naprej, lahko obogatimo še druge.

DOBRI IN SLABI SOSEDJE

Na verandi kmečke hiše sta sedela dedek in vnuk. Slišala sta, kako je po slabi in malo vozni poti mimo hiše pripeljal avto. Ko ju je voznik avtomobila zagledal, se je ustavil in vprašal, kod gre pot do bližnjega mesta. Ko sta mu povedala za pot, se je voznik napotil k avtu. Toda naredil je le nekaj korakov, ko se je obrnil in vprašal starčka:

»Povejte mi, gospod, kakšni so ljudje tod v okolici?«

»Zakaj sprašujete?« je vprašal stari oče. Tujec je stopil bliže in rekel: