»Ne poznam nobene rastlinske, ne živalske vrste, ki bi bila iztrebljena pred prihodom belega človeka. Nekaj let potem, ko so izginili bizoni, so bile še vedno velike črede antilop. Vendar so se jih lovci lotili že takoj po pokolu bizonov.

Danes se je divjačina ohranila v večjem številu samo tam, koder je zaščitena. Za belce so bile domače živali prav tako kot domorodski prebivalci tega kontinenta samo »škodljivci«, ki jih je treba zatreti.

Tudi rastline, Indijancem koristne, so bile nenadoma razglašene za »škodljivce«.
Kar zadeva odnos do narave, je v drži Indijanca in belega človeka velik razloček; prvi je zaščitnik in čuvaj narave, drugi uničevalec. Indijanci in druga bitja, ki so bila tukaj rojena in so tu živela, so imela skupno mater – zemljo.

Čutili smo se v sorodu z vsem kar je živelo, in priznali vsem bitjem enake pravice, kot so veljale za nas. Kar je bilo povezano z zemljo smo ljubili in spoštovali.


Nasprotna temu je bila drža belega človeka: zaničeval je zemljo in to, kar je rodila. Ker je samega sebe štel za višje bitje, je vsa druga uvrstil na nižje mesto. Lastil si je pravico razsojati o vrednotah življenja, in tako brezobzirno pristopil k svojemu razdiralnemu delu. Gozdovi so bili posekani, bizoni iztrebljeni, bobri pobiti, njihova občudovanja vredna bivališča razstreljena, celo ptice v zraku so morale umolkniti. Velike, s travo prerasle prerije, ki so napolnjevale zrak z dehtečimi vonji, so bile spremenjene v obdelovalno zemljo; izviri, potoki in jezera, ki sem jih v mladosti še poznal, so se izsušili in izginili.

Ves narod je bil ponižan in prepuščen smrti. Tako je beli človek za vsa bitja na tem kontinentu postal prispodoba uničenja. Med njim in živaljo ni razumevanja. Živali so bežale pred njim, ker tam, kjer je živel, ni bilo prostora zanje.

Preden so prišli naši beli bratje, da bi iz nas naredili civilizirane ljudi, nismo poznali zaporov. Zaradi tega med nami ni bilo hudodelcev. Nismo imeli ključev, ne ključavnic, zato pri nas nihče ni kradel. Revežu, ki ni imel konja, šotora ali odeje, smo vse podarili.

Bili smo premalo »civilizirani«, da bi nam osebno bogastvo kaj pomenilo. Za premoženje smo težili edino zato, da bi ga dajali. Nismo poznali denarja, zato z njim nismo merili človeških vrednost. Živeli smo brez zapisanih zakonov, brez sodnikov, brez politikov, zato tudi nismo drug drugega goljufali.
Veliko norosti je v vaši tako imenovani civilizaciji.

Kot brez uma drvite beli ljudje za denarjem, dokler ga nimate toliko, da vam ga v prekratkem življenju ne uspe porabiti. Ropate gozdove, zlorabljate zemljo, zapravljate njena bogastva, kot da ste poslednji rod, ne mislite na potomce, ki bodo vse to prav tako potrebovali. Govorite o boljšem svetu jutri, medtem pa gradite bombe, da bi razdejali svet danes.

Izgubili smo svojo deželo in svobodo, vendar smo še obvarovali svoj način razmišljanja in življenja. Kot Indijanci lahko s pomenljivim prispevkom storimo kaj za vašo kulturo. Malokateremu belemu človeku pride na misel, da lahko tudi ljudje z drugačno barvo kože, bodisi rdeča, bodisi črna, bodisi rumena, razmišlja o tem, da bi svet lahko postal boljši.

Marsikaj je v svetu belega človeka nesmiselno. Prepričani smo, da bi beli človek moral nameniti več časa razumevanju zemlje, gozdov in vsega, kar raste na njej, da ne bo begal kot preplašena čreda bizonov. Če bi beli ljudje sledili vsaj nekaterim našim nasvetom, bi našli zadovoljstvo.

Tega pa zaradi zagrizenega boja za denar in za zabavo ne poznajo in ga zaman iščejo. Indijanci smo še vedno pripravljeni učiti druge, kako živeti v soglasju z naravo.«