»Če bi bil vedež, ne bi bil revež«
Kar je za vedeža noč, to je za reveža dan in kar je za vedeža dan, to je za reveža noč.

Po celodnevnem letenju, se je labod odločil odpočiti in je pristal na neki reki. Na obali je opazil okusno travo in se odpravil tja. Spuščala se je že tema.
Na bližnjem drevesu je sedela mlada sova in opazila, da se na bregu nekaj premika in šla pogledat, če je stvar zanjo lahko užitna. Ko je videla, kako velik je labod, se ga je tako prestrašila, da je od strahu kar padla pred njim. Vprašala ga je:«Ali me boš pojedel?« Labod se je zasmejal in odvrnil:«Ptice niso moja prehrana. Majhne ribice so moja delikatesa, pa kakšna okusna zelenjava:«
Mala sova si je oddahnila in ga vprašala:«Kdo si?«
Odgovoril ji je:«Jaz sem labod, glasnik sončnega vzhoda«

Labod kar ni mogel verjeti pripovedovanju male sove, ki je živela globoko v gozdu, da nikoli ni videla, niti čutila sonca, niti ga niso videli in čutili njeni starši, ali starši njihovih staršev.

Ni si mogla niti predstavljati, da sploh kaj takega, kot sonce lahko obstaja. Labod ji je rekel, pojdi k svojim staršem in jih prosi, če ti dovolijo, da jutri ostaneš z mano, da ti pokažem to sonce in se boš o tem lahko prepričala sama.


Mala sova je odletela globoko v gozd k svojim staršem in jim povedala osupljivo novico. Starši so jo prepričevali, da je labod hudobna žival in da jo hoče samo požreti. Mala sova jim je povedala, da bi to labod lahko že storil, vendar je ni, nasprotno z njo je bil prijazen.

Starši so se posvetovali z drugimi sovami glede sonca. Vse sove so se strinjale, da je edino sonce samo luna in da se nobenega drugega sonca nikoli ni dalo videti in se ga nikoli tudi ne bo, ker enostavno ne obstaja.
Edino, kar je mogoče je to, da si ga tiste sove, ki so sposobne velike zbranosti, lahko zamislijo v svoji glavi, nikakor pa se ne da tega sonca čutiti. To je velika laž.

Mali sovi so odsvetovale, da bi se vrnila k reki, ker je labod gotovo prevarant in ima slabe namene s tem "soncem".

Mala sova ni upoštevala nasveta ostalih sov in se vrnila na breg reke, kjer je počival labod. Ko mu je pojasnila potek dogodkov, se je labod nasmejal do solz in rekel, no potem boš pa ti po dolgem času spet ena redkih sov, ki bo ponovno videla in čutila sonce.

Ko se je pričelo svitati, je mala sova postajala vse bolj zaspana in je zapirala oči, da bi zaspala. Labod pa je bil mojster budnosti in jo je vzpodbujal naj vzdrži samo še toliko časa, dokler ne posvetijo prvi žarki in ko je sonce res posijalo v vsej svoji lepoti, se je mala sova popolnoma prebudila in spozanala ta isti njen svet, s popolnoma drugega vidika.

Tudi sam sem bil ta mala sova, ki si je z dolgoletnim avtogenim treningom lahko zamislil to notranjo svetlobo, ampak ta notranja svetloba, je bila samo noč tej občuteni svetlobi, kateri so moje misli nič drugega, kot samo ovira.

Res je, videnje in občutenje te notranje svetlobe je šele uvod v jedro in zaključek in ponovni uvod razumevanja, poglabljanja in pomaganja.

Nekdo je rekel:«Blaženost ni nič,« seveda ni nič, za nekoga, ki je nikoli ni doživel, za tistega, ki pa jo je, je pa vse,
kot zgornja zgodba med namišljenim in pravim soncem,
oziroma,
vedeževim dnevom in reveževo nočjo. :)

Za to sem potreboval glasnika notranjega sončnega vzhoda.
Vsak od nas je lahko glasnik nekomu,
ki je sposoben zaslišati ta klic svojega srca, oziroma klic svojega notranjega poslanstva.

In smo že pri drugi zgodbi.

Ob reki je živela pobožna ženska, ki je cele dneve premolila.
Ker je bilo v tistem času veliko deževja, je modri vladar poslal okoli glasnike ljudem, naj se zaradi poplav, ki bodo prišle, raje umaknejo na varno. Glasniki so prišli tudi k njej in ji povedali to novico, ženska pa je zamahnila z roko in dejala, da jo bo bog že rešil. Reka je naraščala in prišla že do njenega praga, ponovno so prišli glasniki in jo opozorili, ženska pa je spet zamahnila z roko in dejala, da jo bo bog rešil. Voda je naraščala, tako da se je morala povzpeti na streho, če je hotela ostati suha. Glasniki so prišli s čolnom in jo povabili v čoln, ona pa je spet samo zamahnila z roko in ponovila, da jo bo bog rešil. Ko so ponovno s čolnom priveslali glasniki, o ženski ni bilo ne duha ne sluha. Njeno kočo z njo vred je odnesla voda, ženska je utonila.

Prišla je pred boga in mu rekla:«Poglej, cele dneve sem premolila, da bi me ti rešil, pa sem vseeno utonila.«
Bog je odgovoril:«Poglej trikrat sem ti poslal svoje glasnike, poslal sem ti celo čoln, zakaj si bila gluha za mojo pomoč?«

Prav tako je z vsakim od nas.
Tako dolgo,
dokler hočem biti odrešen,
skozi svoje predstave o odrešitvi,
tako dolgo ,
dokler hočem biti osvobojen od sebe,
skozi svoje predstave o svoji svobodi,
tako dolgo,
dokler mislim, da ne potrebujem nobene pomoči,
bom samo suženj svojih predstav.
Odrešitev, osvobajanje od miselnih vzorcev »nižjega jaza«,
je proces, ki se odvija od znotraj navzven
in tisti, ki je sposoben zaznavanja svojega srca,
je lahko samo hvaležen svojemu srcu
in svojemu glasniku, notranjega sončnega vzhoda.

Tvoja in moja povodenj v reki najinega življenja, vedno prihaja, samo od poplavljanja tvojih in mojih misli.

Nekdo mi je rekel:«Poglej, nimaš denarja,
ali ni škoda izgubljati tvojega časa,
za ta tvoja neplačana pisanja?«

Moj učitelj Prem Rawat Maharaji ima dvanajst milijonov učencev in vsako leto samo v Indiji sprejme njegovo darilo Samospoznanja več kot sto tisoč novih učencev.
Čeprav je letos bil povabljen v mnoge dežele kot v Francijo, v Italijo, v Avstrijo, ne pride tja. Odzval pa se je našemu vabilu in tako spet prihaja v Slovenijo. :)

On ne potrebuje niti mene, niti tebe, pa bo vseeno tudi zaradi tebe in mene prišel devetnajstega julija ponovno v Ljubljano.
Težko je razumeti to ljubezen brez razloga, zadovoljstvo in notranjo izpolnitev čutiti, pa še kako lahko.

S to ljubeznijo je vedno tako:
»Več je daješ, več je dobiš nazaj,
s tem ko pomagam tebi, pomagam tudi sebi
in kaj ni to več vredno, kot ves denar tega sveta?



Stojan Svet