Ne maram, da me
kdo ne mara,
da me vara, še manj, da
jaz sem tisti, ki sam sebe ne mara..vara.

Nočem, da je
dan enak dnevu,
da se dobra volja umakne gnevu,
hočem, da se tudi podnevi porajajo sanje.

Ne. Čeprav misliš, da si -
ne, ne poznaš me, ne moreš...
Preveč je dvomov,
preveč je obžalovanj.

Oprosti! Nisem želela...
Ni tvoje krivice v tem...
Tako se je moglo zgoditi.

Ti ne veš kolikim ljudjem
si spremenil življenje na boljše.
Vsaj dva (čeprav nisva midva, ali pa...?!)
sta zdaj srečna!

Nad teboj klečim,
vsa si lepa, obraz
tvoj mi govori, senca
čezenj, žuborenje krvi v tebi je telesa govorica.

Vsa si mi predana,
me ljubiš, drhtiš,
vame utiraš, prelivaš,
sokove strasti, ljubezni hotenja… življenja.

Skupni prostor imejva
pod soncem, del njih sva,
del tega sveta, nisva
iz planeta drugega, sva spočeta od Boga.

Bodiva skupaj na poti,
hoji po meglicah pomladnih,
med polji, v rosah jutranjih,
objeta opazujva nebo v zvezdnih nočeh.

Povedal rad bi kaj nekoč se je zgodilo

Stoletje več od tega in noči je že minilo...
Graščak graščaka k sebi v goste je povabil,
Pobral še zadnje od tlačanov na oliko je pozabil,
Kokoši, kravo je rejeno, tlako večjo, slastno, obilno...

Na dvoru je tlačane oblekel svojo skrito svilo.
Naj gost le vidi, da tu vsem je sladko, milo,
Sam jedel bo kokoši, menda za gosposko so zdravilna,
S kravo pol pečeno drugim stregel bo, saj raja je številna....

Saj ni res...
Povsem blizu, na dotik roke si mi priletela.
Tako nežno majhno bitje...
Morda me želiš le videti ?
Tudi jaz sem bitje,
Ne vem,
Morda si me s kom zamenjala,
Kaj pričakuješ, želiš ?
Ničesar ti ne morem dati,
Se te dotakniti..
Potem bi odletela...

Na koncu 'šanka'
naslonjen, te opazujem,
ko smejiš se, te s pogledom
spremljam, ko natakaš, tako mična si, baročna.

Zavese dima
cigaretnega več ni,
pogled moj megleni
od kemije, od tebe, oči rdeče, je kriva klima?

S teboj bi rad bil!
Tam, kjer si, si sama
med njimi, stroji žarečimi,
ljudmi z velikimi apetiti,
potrebami psihološkimi,
fiziološkimi.
Bil bi s teboj,
ko se prebijaš skozi oblake
prahu, med roboti, tehnike
dosežki, napravami za mučenje,
srednjega-atomskega veka.

Iz dneva v dan, iz minute v minutu.
Predobro veš, zdaj ne le slutiš.
V vseh svojih barvah in različnih oblikah.
V mojem srcu nežnost vsakič zbudiš.
Veš, da so vrtnice po tebi dišijo.
Deževne kapljice se s tabo smejijo.
Vsak slavček na veji poje le tebi.
Vsak sončni žarek si želi k tebi.
Včasih si velik, včasih malo manjši.
Včasih močan, včasih zaspan.
Vse barve, dišave najboljše omame.
Vse je v tebi, vse je na tebi.
Najboljši si veš?!
Tudi, ko spiš...

Spet sonce z žarki svojimi zamuja,
Kot da mu mar ni,
Kakšno jutro je rodilo, nam ga dalo,
S toplino nas bi nasmejalo,
Če bi toplote, sončnih žarkov darovalo...

Daj sonce, le zasveti, daj moči,
Ne le kadar se ti zdi,
Vsakemu ki v duši še trpi,
Človeku skrb preženi, bolečino,
Polepšaj dan, preženi oblakov mu sivino..

Ko sem bil še otrok,
so vsi, mi glas je govoril,
da v življenju lahko,
kar si želim, tudi dobim, vse kar hočem in sem verjel.


Odpravil sem se na življenja pot,
da uskladim svoja dejanja
z realnostjo in sanjami, ne tod
ne tam nisem uspel, v principih do nje sem izgubljal tla pod nogami.

... Zaprem oči, se prepustim
soncu, vetru, ki me boža...
...moje čute prebudi,
kot struna zadrhti mi koža...

Zvezde zgoraj se blešče...
in kot da svet za čas ne ve.
Iz trde teme stopiš ti,
bleščeče svetlo-modrih oči.

Približaš se, srce drhti...
preplavi me prijeten val;
da ljubim te, ne rečem ti;
prijatelj si in ni mi žal...

Ne bova si dopovedovala,
da vse, kar je med nama,
so sanje bile, da skrita
v njih sva prebivala, se v njih zatekala in ljubila.

Sanje sva sanjala ponoči,
jih izsanjala, se ljubila
z zaprtimi očmi, spala,
prepuščala se drug drugemu, meže, s čustvi.

Sjećaš li se milo moje,
našega dana, Nedjelje one
i buketa ljiljana bijeli
koje si tada poklonio meni.

Sjećaš li se milo moje,
zvijezdane noći one,
mirisa zrelih jabuka,kad
bila sam tvoja, bijela golubica.

Sjećaš li se milo moje,
one plave zore,kad na
rastanku si poklonišmo
samo, suze svoje.

Ne bova si dopovedovala,
da vse, kar je med nama,
so sanje bile, da skrita
v njih sva prebivala, se v njih zatekala in ljubila.

Sanje sva sanjala ponoči,
jih izsanjala, se ljubila
z zaprtimi očmi, spala,
prepuščala se drug drugemu, meže, s čustvi.

Pod soncem se ljubila,
v senci dneva sva, si gledala
v oči, iskala se, si želela
drug drugega, se strastno jemala in dajala.

V sanjah ni laži, ne sprenevedanja,
v njih ne prebivajo demagogi,
v sanjah Venera, boginja, jagode deli,
sanjajva sanje malena, da se nikoli več ne prebudiva.

Sonce ljubeče vzhaja,
lep dan bo, od tebe niti
glasu ni, ptička moja, si
bolna, a ti ni dobra kletka, voda.. hrana?

Novo kletko zate sem
omislil, skoraj zlato,
svetlo in prostorno,
vse bi dal zate, tudi, da me ni, da si sama, vem.

Kot kamen trdo je srce,
Ki ljubiti noče, vendar ve,
Kot solza, ki je ni, čeprav iskri,
Da čas brez čustev preživi...

A tudi kamnu čas se izteka,
Kot v gozdu je dorasla smreka,
Ko jo posrka, čas vase vzame,
Še preden kaj občuti, to dojame...

Živlenja nit je kratka, nežna,
Naj zaživi srce, ljubezen večna,
Ne potrebuješ nič, odpri le oči.
Dovoli ji, da v tebi zaživi...

Skrivnosta je ljubezen iz srca,
Ko čašo si izpraznil z njo do dna,
Ko dvoje je teles bil kot tolmun radosti,
V ljubezni združeni, v fortunini kreposti...

Če tudi žal spomin prijeten bo ostajal,
Zakaj bi čustvi tujimi, z besedami nagajal,
Da bi razlagal drugim, s tem se hvalil,
S tem prizadel bi sebe, še amorčka užalil..

Lepo naj skrito vsem očem ostane,
Saj čar v tem skrivnosti je, omame,
In če nekdo bo bral o tem, ne bo vesel,
Saj ga morda bi s tem še huje prizadel...

Kjer vrh Triglava seže v oblake,
Pogled v nižino je privlačen lep,
Pobrskal med skalovjem, bom iskal,
Da našel bom planin teh cvet...

Kot gamsove steze, poti,
Planika v soncu zažari,
Le veter, lahen bo dotik,
Ponesel bi s seboj je mik...

Da bi ti se za vse odkupil,
za vse nazaj kar sem ti storil,
vse ti obljubim da bom storil,
še do oltarja stopim, samo da se vrneš, zate bom molil.

Verjemi mi ljuba, da nisem
hotel, nisem z namenom,
da te ranim, sklenil pakta z vragom,
z njim sem pil, me je zavedel, ma mi je žal, res več ne bom.

Iščem svoje srce le kje je zdaj?
Vem kje je - tam kjer si ti.
In sploh mi ni mar da ga z mano zdaj ni.
Bije zate, želiš ali ne...

Tvoje dlani in tvoj topel pogled
Ga na varno skrivajo v sebi.
Dobro veš, da vsakič, ko zapreš oči
Me boš videl, želiš ali ne...

Oblekel belo srajco bom,
Nadel si mašen gvant,
Iskal dekle, bom glas srca,
Najlepših kar jih svet pozna,

Slovenski nagelj, šopek rož,
S seboj bom vzel na pot,
Čo našel pravo, ve srce,
Kako ljubiti ono sme...

Mi lunca sveti, kaže pot,
K dekletu grem v noč,
Da slišiva spet glas srca,
Kako me rada ima...

Jih prosil bom, če ženka bo,
Želim si je srčno,
Da sinka mi še podari,
Veselje v meni tli...