Sonce ljubeče vzhaja,
lep dan bo, od tebe niti
glasu ni, ptička moja, si
bolna, a ti ni dobra kletka, voda.. hrana?

Novo kletko zate sem
omislil, skoraj zlato,
svetlo in prostorno,
vse bi dal zate, tudi, da me ni, da si sama, vem.

Vse, prav vse bi storil,
da tvoj glas spet slišal
bi, te videl veselo, v soju
barv prelestnih, se lesketajočih v mojih očeh v soncu.

Vedno, ko so misli moje
temne me dajale,
me pesem tvoja
in lepota je raznežila, zle slutnje je odgnala…žalost razblinila.

Sedaj sva isto, oba
sva žalostna, ti ne poješ,
ti perje več ne daje lepote, se jočeš,
jaz sem sam, čeprav svoboden, srce mi stoka, krvavi mi srčna rana.

Polomil bom okove, kletko,
ne bom te več nase priklepal,
odleti, odidi nov dan, v jutro
pomladno, pozabi na čas, ne rani mi duše, ne bom te več vase zaklepal.