Na koncu 'šanka'
naslonjen, te opazujem,
ko smejiš se, te s pogledom
spremljam, ko natakaš, tako mična si, baročna.

Zavese dima
cigaretnega več ni,
pogled moj megleni
od kemije, od tebe, oči rdeče, je kriva klima?

Pozne ure,
duš meni sličnih,
hotenj, ne motijo jih,
ne mene, te poželjno požiramo, hočemo, čakamo te.

Vsa preznojena
si, od nas zbita,
potrebnih pijače, tebe,
svoj ritem giblješ, nam jemlješ mir, daješ napoj nam, sebe.

Dnevu v pozdrav,
meni v posmeh, petelina spev
jutranji, na obzorju
zarja, premaknem se, da operem perilo, na roko, sem v 'knock-outu'.

'Žehta' je ogromna,
kot platno vulkana,
polna pričakovanj, čakanja,
lažnih upanj, sanj, preigravanj možnih trenutkov, po tebi hrepenenja.

Oba sva na neki
način izmučena,
ti od nenehnega
izmikanja, približevanja, jaz brez tebe, skoraj sam, v gostinski sobi.