Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Če si izberemo, da bomo živeli koristno življenje v skladu z življenjskimi pravili, ki se jih potem tudi držimo, smo se odločili za pomembno božjo službo v korist drugih. Kadar imamo svoje delo radi in ga opravljamo z mislijo na to, da naj služi tudi drugim, opravljamo božjo službo.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi.
Otrok v sanjah je tudi simbol novega začetka.
ponedeljek, 1. marec 2004 @ 06:57 CET
Uporabnik: Nara
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas?
ponedeljek, 1. marec 2004 @ 05:44 CET
Uporabnik: ana
Kadar sem pozoren, začutim, kako sem v marsičem nepozoren. Tega se tedaj tudi zavem, ne da bi vrednotil. Zavedanje brez vrednotenja vodi k miru. Vzrok našega nemira je pogosto v tem, da vse, kar počnemo, vrednotimo. Te ugotovitve pa večinoma ne ustrezajo našim vrednostnim merilom. Zato smo nezadovoljni s seboj v tem svetu, v nas se razseje nemir. Če zavestno nekaj zaznam, ne da bi to vrednotil, lahko vse pustim tako, kot je, ne da bi mi bilo treba kaj spremeniti. In če lahko tako pustim, se bo spremenilo samo od sebe. Če lahko pustim svojo nepozornost, ne da bi se boril proti njej, se bo spremenila v pozornost. Ni mi treba tega posebej storiti ter uporabiti za to številnih zapletenih metod in tehnik. Povsem mirno zaznavam svoj nemir. Čutim, da je moja notranjost precej razburkana. Vendar pa moj jaz sam, ki to občuti, ni nemiren.
nedelja, 29. februar 2004 @ 06:31 CET
Uporabnik: ana
Moškim je pogosto težko ukvarjati se s svojimi čustvi in s svojim notranjim življenjem. Raje se izognejo odkritosrčnemu spoznavanju samega sebe in svojo energijo prenesejo na poklic, v katerem se žrtvujejo za svojo družino.
A manj ko se poznajo, bolj jih je strah neznanega v sebi. In tem bolj prestrašeno se odzovejo na sliko v ogledalu, ki jim ga pomolijo otroci.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:35 CET
Uporabnik: stojči
Človek nikoli ni to,
kar si misli da je.
Misli, predstave,
so prepočasne,
za občutja srca
in težko lovijo,
ta trenutek enosti,
v večni spremembi.
To lahko stori le,
tvoje in moje srce,
če se preda,
notranjemu dihu duha.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:19 CET
Uporabnik: ana
V bližini vedrega človeka se ne moreš pogovarjati o koncu sveta. Ne moreš na dolgo in široko tožiti nad razmerami v svetu. Veder človek si ne zatiska oči pred dejanskim stanjem tega sveta. Temnih plati ne odkriva. Vendar pa vse gleda z druge perspektive, namreč s perspektive duha, ki zmore videti tudi skozi temo, dokler ne prodre do bleščečega božjega temelja.
petek, 27. februar 2004 @ 06:24 CET
Uporabnik: ana
Da lahko sprejmeš in ljubiš samega sebe, potrebuješ otroški smehljaj, pronicljiv humor človeka, ki je v svojem srcu ostal otrok. Kdor se jemlje preveč resno, se mora ali delati velikega in se obnašati kot pomembna osebnost, ali pa se zaničuje in se dela manjšega, kot v resnici je. Ljubiti samega sebe pomeni, ljubiti se takšnega, kakršen si postal.
petek, 27. februar 2004 @ 06:02 CET
Uporabnik: ana
Pozornost je povezana z budnostjo. Kdor pozorno pazi na svoje dihanje, kdor pozorno usmerja svoje korake, kdor pozorno jemlje v roko žlico, kdor je zares čisto pri stvari, ki jo ravno počne, je prebujen. Pozornost naj nas poveže s stvarmi, z ljudmi.
Nekega zenbudističnega meniha so vprašali, katero meditacijsko tehniko uporablja. Odvrnil je:
»Kadar jem, takrat jem. Kadar sedim, takrat sedim. Kadar stojim, takrat stojim. Kadar hodim, takrat hodim.«
Tisti, ki ga je vprašal, je nato rekel:
»To pa vendar ni nič posebnega. Saj to delamo vsi.«
Menih pa mu je rekel:
»Ne. Kadar sediš ti, takrat že stojiš. In ko stojiš, si že na poti.«
četrtek, 26. februar 2004 @ 06:21 CET
Uporabnik: ana
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
Ta pregovor nas pouči, da sreče ne moremo čvrsto držati v rokah. Lahko jo le sprejmemo, se je nežno dotaknemo in potipamo. Če srečo nenehno držim v rokah kot steklo, nisem za nobeno rabo. Zato bom srečo odložil, jo postavil zraven sebe, da bom lahko storil to, kar je v tistem hipu potrebno ali kar bi rad počel. In ko se mi bo spet zahotelo, bom srečo kot dragoceno vazo vzel v roke in jo občudoval. Kdor jo hoče vedno čvrsto držati v rokah, se mu bo zagotovo razbila.
sreda, 25. februar 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: ana
Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.
Vedo, da so vsa brezna tega sveta tudi znotraj njih. Zato nikogar ne obsojajo. Ker so se sklonili do zemlje svoje resnice, lahko postanejo angeli ponižnosti, ki opogumljajo upognjene in neuspešne ljudi.
torek, 24. februar 2004 @ 07:00 CET
Uporabnik: ana
Kdor se k čemu sili in s tem od sebe preveč zahteva, zapre pot lastni sreči. Prokrust, oseba iz antične pripovedke, je vse prej kot simbol sreče. Ta cestni razbojnik vsakega popotnika, ki pride mimo, položi v svojo posteljo, da bi ga prikrojil njenim meram. Prekratkim ude nateguje, predolgim jih pa poseka. Oboji, prekratki in predolgi, zaradi tega umrejo. Prokrustova postelja je postala pregovorna. Je simbol za visoke ideale, s katerimi se preveč obremenjujemo, s katerimi se nategujemo do te mere, da izgubimo življenje, saj se s pretiranim naprezanjem nazadnje ubijemo. Ponazarja pa hkrati tudi to, da imamo o sebi preslabo mnenje, da se nenehno grizemo zaradi občutkov krivde in se podcenjujemo; to pa je prav tako škodljivo kot previsok ideal.
ponedeljek, 23. februar 2004 @ 07:10 CET
Uporabnik: ana
Duhovna tradicija pozna prispodobo o nebeški lestvi. Duhovno pot moremo zelo dobro primerjati z lestvijo, ki vodi navzgor. Ta lestev pa je hkrati zasidrana tudi globoko v zemlji. Naprej vodi le, če sprejmemo svojo človeško bit. V tem je krščanski paradoks: kdor se spušča navzdol, se vzpenja. Kdor bi se hotel povzpeti, da bi ušel svoji zemeljskosti, bo vedno znova padel na trdna tla – njegovi načrti pa se bodo izjalovili. Nič drugače nam ne govori Jezusova beseda: Kdor se bo poniževal, bo povišan. Ali, kakor je zapisano v Pismu Efežanom:«Samo tisti se torej povzpne na višavo, ki se je prej spustil – na zemljo ali v svoje lastno podzemlje.«
ponedeljek, 23. februar 2004 @ 05:57 CET
Uporabnik: ana
Vedrina ni preprosto le značajska lastnost, s katero se rodimo. Izvira iz velikega zaupanja, da je človek, takšen kot je, brezpogojno sprejet, da je navsezadnje vse dobro. Vedrino poraja pogum, da se soočimo z lastno resnico.
nedelja, 22. februar 2004 @ 06:55 CET
Uporabnik: ana
Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.
sobota, 21. februar 2004 @ 07:15 CET
Uporabnik: ana
Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.
NE ZAMUDITE
Sreča je,
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Uči se umetnosti 'biti', intenzivno živeti.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi. 
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
Kadar sem pozoren, začutim, kako sem v marsičem nepozoren. Tega se tedaj tudi zavem, ne da bi vrednotil. Zavedanje brez vrednotenja vodi k miru. Vzrok našega nemira je pogosto v tem, da vse, kar počnemo, vrednotimo. Te ugotovitve pa večinoma ne ustrezajo našim vrednostnim merilom. Zato smo nezadovoljni s seboj v tem svetu, v nas se razseje nemir. Če zavestno nekaj zaznam, ne da bi to vrednotil, lahko vse pustim tako, kot je, ne da bi mi bilo treba kaj spremeniti. In če lahko tako pustim, se bo spremenilo samo od sebe. Če lahko pustim svojo nepozornost, ne da bi se boril proti njej, se bo spremenila v pozornost. Ni mi treba tega posebej storiti ter uporabiti za to številnih zapletenih metod in tehnik. Povsem mirno zaznavam svoj nemir. Čutim, da je moja notranjost precej razburkana. Vendar pa moj jaz sam, ki to občuti, ni nemiren. 
Moškim je pogosto težko ukvarjati se s svojimi čustvi in s svojim notranjim življenjem. Raje se izognejo odkritosrčnemu spoznavanju samega sebe in svojo energijo prenesejo na poklic, v katerem se žrtvujejo za svojo družino.
Milost premika zavest, 
Človek nikoli ni to, 
Pozornost je povezana z budnostjo. Kdor pozorno pazi na svoje dihanje, kdor pozorno usmerja svoje korake, kdor pozorno jemlje v roko žlico, kdor je zares čisto pri stvari, ki jo ravno počne, je prebujen. Pozornost naj nas poveže s stvarmi, z ljudmi. 
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.
Kdor se k čemu sili in s tem od sebe preveč zahteva, zapre pot lastni sreči. Prokrust, oseba iz antične pripovedke, je vse prej kot simbol sreče. Ta cestni razbojnik vsakega popotnika, ki pride mimo, položi v svojo posteljo, da bi ga prikrojil njenim meram. Prekratkim ude nateguje, predolgim jih pa poseka. Oboji, prekratki in predolgi, zaradi tega umrejo. Prokrustova postelja je postala pregovorna. Je simbol za visoke ideale, s katerimi se preveč obremenjujemo, s katerimi se nategujemo do te mere, da izgubimo življenje, saj se s pretiranim naprezanjem nazadnje ubijemo. Ponazarja pa hkrati tudi to, da imamo o sebi preslabo mnenje, da se nenehno grizemo zaradi občutkov krivde in se podcenjujemo; to pa je prav tako škodljivo kot previsok ideal.
Duhovna tradicija pozna prispodobo o nebeški lestvi. Duhovno pot moremo zelo dobro primerjati z lestvijo, ki vodi navzgor. Ta lestev pa je hkrati zasidrana tudi globoko v zemlji. Naprej vodi le, če sprejmemo svojo človeško bit. V tem je krščanski paradoks: kdor se spušča navzdol, se vzpenja. Kdor bi se hotel povzpeti, da bi ušel svoji zemeljskosti, bo vedno znova padel na trdna tla – njegovi načrti pa se bodo izjalovili. Nič drugače nam ne govori Jezusova beseda: Kdor se bo poniževal, bo povišan. Ali, kakor je zapisano v Pismu Efežanom:«Samo tisti se torej povzpne na višavo, ki se je prej spustil – na zemljo ali v svoje lastno podzemlje.«
Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.
Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.
