Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Poznam mnogo ljudi, ki se usmiljeno zavzemajo za bolne in osamljene, sami s seboj pa ravnajo skrajno neusmiljeno. Takšna neusmiljenost do samega sebe bo izmaličila tudi pomoč drugim. V mojo ljubezen se bo prikradla zahteva po posedovanju. Jezil se bom, ker moja nadvse velika ljubezen ni plačana. Da bi drugega res iz srca ljubil, da bi zanj ali zanjo imel sočutno srce, moram najprej priti v stik s svojim srcem, najprej se moram s srcem obrniti k vsemu ubogemu nesrečnemu v sebi. Tedaj drugih ne bom obsojal, ampak jih bom prav z vsem, kar je v njih nesrečnega, razklanega, bednega in neuglednega, sprejel v svoje srce. Tedaj jim moja pomoč ne bo vzbujala slabe vesti. Nasprotno, v mojem srcu bodo našli prostor in domovino.
Spraviti se sam s seboj pomeni: sprijazniti se s seboj, sprejeti se takšnega, kakršen si postal. Poravnati spor med različnimi potrebami in željami, ki me pehajo sem in tja. Odpraviti razkol, ki je nastal v meni med mojo idealno podobo in stvarnostjo. Pomiriti svojo razrvano dušo, ki se vedno znova upira resničnosti. In pomeni poljubiti to, kar mi je še posebno težko, svoje napake in slabosti. Nežno moram ravnati sam s seboj, še zlasti s tem, kar je v nasprotju z mojo idealno podobo.
Skrbeti in živeti moramo drug za drugega. Zato se pred vsako odločitvijo vprašamo, kakšne bodo njene posledice za kasnejše čase in ali bo prihajajoči generaciji koristila ali škodovala. Mučimo se na poljih, saj živimo od njihovih sadov; prav tako moramo prevzeti nase trud in skrb za ljudi, ki živijo z nami – kajti tudi njihovo življenje je del našega življenja.
Carol Cornelius
Pojasnilo: Carol Cornelius, Indijanec iz plemena Mohawk (Irokezi), je gornji tekst objavil v časopisu Akwesasne Notes.
Irokezi živijo v rezervatih države New York in Kanadi. Njihove žene so imele poseben ugled; skrbele so za polja. Irokezi so bili uspešni kmetovalci. Gojili so 15 vrst koruze in 60 vrst fižola in bučnic. Gradili so dolge hiše, v njih pa je živelo po več družin. Te žene so imele velik vpliv v življenju plemena, volile so mirovnega poglavarja naselbine, lahko pa ga tudi odstavile, če ni dobro opravljal službe. Mirovni poglavarji so oblikovali plemenski svet, najvišji organ oblasti.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
Kadar smo popolnoma zatopljeni v dani trenutek, se preteklost in prihodnost zlijeta v eno. Molče se lahko skušam ves potopiti v ta trenutek. Tedaj se v meni porodi slutnja, da sta čas in večnost eno. Najgloblja skrivnost časa je, da večnost sama vdira v naš čas, tako, da v nekem trenutku čas preneha teči in se zdi, kot da bi se ustavil. Tedaj zaslutimo, da sta nebo in zemlja eno, čas in večnost, Bog in človek.
Angelus Silesius je to izkušnjo nepozabno izrazil takole:
»Čas je kot večnost in večnost kot čas,
zato ti sam pač ne narediš nobene razlike.
Jaz sam sem večnost, in ko zapustim čas,
se združim z Bogom in Bog z menoj.«
Brat, ti praviš, da je le ena pot, Velikega duha častiti in mu služiti. Mi te ne razumemo, brat. Nam so povedali, da je bila tvoja vera podarjena vašim prednikom in je od takrat prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ki je bila našim očetom podarjena in je prešla na nas, njihove otroke. Tako častimo Velikega duha. Naša vera nas uči, da moramo biti za vsak prejeti dar hvaležni; uči nas, da moramo biti enotni in se med seboj ljubiti. Nikoli se ne prepiramo o verskih vprašanjih, kajti vera je osebna in se tiče Velikega duha – nikogar drugega ne.
Brat, nočemo ti jemati tvoje vere, ali jo celo uničiti; le svojo hočemo obdržati in se je radovati.
Red Jacket
Pojasnilo: Sa-Go-Ye-Wat-Ha, bolj znan pod psevdonimom Red Jacket, je živel okoli l. 1756 do 1830. Njegovo ljudstvo Seneca je bilo vključeno v irokeško zvezo držav. Red Jacket se je imel za govornika. Ko je leta 1805 prišel laični krščanski pridigar na področje Irokezov, je prišlo do zborovanja indijanskih poglavarjev, na katerem je na nagovor pridigarja Red Jacket odgovoril z velikim govorom. V govoru je navedel razloge, zakaj odklanja vero belega človeka. Ko je zatem pridigarju ponudil roko, jo je ta osorno odmaknil.
iz knjige: Ali veš, da drevesa govorijo
Modrost Indijancev
poslovenil Ivan Sernec
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Če si izberemo, da bomo živeli koristno življenje v skladu z življenjskimi pravili, ki se jih potem tudi držimo, smo se odločili za pomembno božjo službo v korist drugih. Kadar imamo svoje delo radi in ga opravljamo z mislijo na to, da naj služi tudi drugim, opravljamo božjo službo.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi.
Otrok v sanjah je tudi simbol novega začetka.
ponedeljek, 1. marec 2004 @ 06:57 CET
Uporabnik: Nara
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas?
ponedeljek, 1. marec 2004 @ 05:44 CET
Uporabnik: ana
Kadar sem pozoren, začutim, kako sem v marsičem nepozoren. Tega se tedaj tudi zavem, ne da bi vrednotil. Zavedanje brez vrednotenja vodi k miru. Vzrok našega nemira je pogosto v tem, da vse, kar počnemo, vrednotimo. Te ugotovitve pa večinoma ne ustrezajo našim vrednostnim merilom. Zato smo nezadovoljni s seboj v tem svetu, v nas se razseje nemir. Če zavestno nekaj zaznam, ne da bi to vrednotil, lahko vse pustim tako, kot je, ne da bi mi bilo treba kaj spremeniti. In če lahko tako pustim, se bo spremenilo samo od sebe. Če lahko pustim svojo nepozornost, ne da bi se boril proti njej, se bo spremenila v pozornost. Ni mi treba tega posebej storiti ter uporabiti za to številnih zapletenih metod in tehnik. Povsem mirno zaznavam svoj nemir. Čutim, da je moja notranjost precej razburkana. Vendar pa moj jaz sam, ki to občuti, ni nemiren.
nedelja, 29. februar 2004 @ 06:31 CET
Uporabnik: ana
Moškim je pogosto težko ukvarjati se s svojimi čustvi in s svojim notranjim življenjem. Raje se izognejo odkritosrčnemu spoznavanju samega sebe in svojo energijo prenesejo na poklic, v katerem se žrtvujejo za svojo družino.
A manj ko se poznajo, bolj jih je strah neznanega v sebi. In tem bolj prestrašeno se odzovejo na sliko v ogledalu, ki jim ga pomolijo otroci.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:35 CET
Uporabnik: stojči
Človek nikoli ni to,
kar si misli da je.
Misli, predstave,
so prepočasne,
za občutja srca
in težko lovijo,
ta trenutek enosti,
v večni spremembi.
To lahko stori le,
tvoje in moje srce,
če se preda,
notranjemu dihu duha.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:19 CET
Uporabnik: ana
V bližini vedrega človeka se ne moreš pogovarjati o koncu sveta. Ne moreš na dolgo in široko tožiti nad razmerami v svetu. Veder človek si ne zatiska oči pred dejanskim stanjem tega sveta. Temnih plati ne odkriva. Vendar pa vse gleda z druge perspektive, namreč s perspektive duha, ki zmore videti tudi skozi temo, dokler ne prodre do bleščečega božjega temelja.
petek, 27. februar 2004 @ 06:24 CET
Uporabnik: ana
Da lahko sprejmeš in ljubiš samega sebe, potrebuješ otroški smehljaj, pronicljiv humor človeka, ki je v svojem srcu ostal otrok. Kdor se jemlje preveč resno, se mora ali delati velikega in se obnašati kot pomembna osebnost, ali pa se zaničuje in se dela manjšega, kot v resnici je. Ljubiti samega sebe pomeni, ljubiti se takšnega, kakršen si postal.
petek, 27. februar 2004 @ 06:02 CET
Uporabnik: ana
Pozornost je povezana z budnostjo. Kdor pozorno pazi na svoje dihanje, kdor pozorno usmerja svoje korake, kdor pozorno jemlje v roko žlico, kdor je zares čisto pri stvari, ki jo ravno počne, je prebujen. Pozornost naj nas poveže s stvarmi, z ljudmi.
Nekega zenbudističnega meniha so vprašali, katero meditacijsko tehniko uporablja. Odvrnil je:
»Kadar jem, takrat jem. Kadar sedim, takrat sedim. Kadar stojim, takrat stojim. Kadar hodim, takrat hodim.«
Tisti, ki ga je vprašal, je nato rekel:
»To pa vendar ni nič posebnega. Saj to delamo vsi.«
Menih pa mu je rekel:
»Ne. Kadar sediš ti, takrat že stojiš. In ko stojiš, si že na poti.«
četrtek, 26. februar 2004 @ 06:21 CET
Uporabnik: ana
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
Ta pregovor nas pouči, da sreče ne moremo čvrsto držati v rokah. Lahko jo le sprejmemo, se je nežno dotaknemo in potipamo. Če srečo nenehno držim v rokah kot steklo, nisem za nobeno rabo. Zato bom srečo odložil, jo postavil zraven sebe, da bom lahko storil to, kar je v tistem hipu potrebno ali kar bi rad počel. In ko se mi bo spet zahotelo, bom srečo kot dragoceno vazo vzel v roke in jo občudoval. Kdor jo hoče vedno čvrsto držati v rokah, se mu bo zagotovo razbila.
sreda, 25. februar 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: ana
Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.
Vedo, da so vsa brezna tega sveta tudi znotraj njih. Zato nikogar ne obsojajo. Ker so se sklonili do zemlje svoje resnice, lahko postanejo angeli ponižnosti, ki opogumljajo upognjene in neuspešne ljudi.
NE ZAMUDITE
Poznam mnogo ljudi, ki se usmiljeno zavzemajo za bolne in osamljene, sami s seboj pa ravnajo skrajno neusmiljeno. Takšna neusmiljenost do samega sebe bo izmaličila tudi pomoč drugim. V mojo ljubezen se bo prikradla zahteva po posedovanju. Jezil se bom, ker moja nadvse velika ljubezen ni plačana. Da bi drugega res iz srca ljubil, da bi zanj ali zanjo imel sočutno srce, moram najprej priti v stik s svojim srcem, najprej se moram s srcem obrniti k vsemu ubogemu nesrečnemu v sebi. Tedaj drugih ne bom obsojal, ampak jih bom prav z vsem, kar je v njih nesrečnega, razklanega, bednega in neuglednega, sprejel v svoje srce. Tedaj jim moja pomoč ne bo vzbujala slabe vesti. Nasprotno, v mojem srcu bodo našli prostor in domovino.
Spraviti se sam s seboj pomeni: sprijazniti se s seboj, sprejeti se takšnega, kakršen si postal. Poravnati spor med različnimi potrebami in željami, ki me pehajo sem in tja. Odpraviti razkol, ki je nastal v meni med mojo idealno podobo in stvarnostjo. Pomiriti svojo razrvano dušo, ki se vedno znova upira resničnosti. In pomeni poljubiti to, kar mi je še posebno težko, svoje napake in slabosti. Nežno moram ravnati sam s seboj, še zlasti s tem, kar je v nasprotju z mojo idealno podobo. 
Skrbeti in živeti moramo drug za drugega. Zato se pred vsako odločitvijo vprašamo, kakšne bodo njene posledice za kasnejše čase in ali bo prihajajoči generaciji koristila ali škodovala. Mučimo se na poljih, saj živimo od njihovih sadov; prav tako moramo prevzeti nase trud in skrb za ljudi, ki živijo z nami – kajti tudi njihovo življenje je del našega življenja.
Kadar smo popolnoma zatopljeni v dani trenutek, se preteklost in prihodnost zlijeta v eno. Molče se lahko skušam ves potopiti v ta trenutek. Tedaj se v meni porodi slutnja, da sta čas in večnost eno. Najgloblja skrivnost časa je, da večnost sama vdira v naš čas, tako, da v nekem trenutku čas preneha teči in se zdi, kot da bi se ustavil. Tedaj zaslutimo, da sta nebo in zemlja eno, čas in večnost, Bog in človek.
Brat, ti praviš, da je le ena pot, Velikega duha častiti in mu služiti. Mi te ne razumemo, brat. Nam so povedali, da je bila tvoja vera podarjena vašim prednikom in je od takrat prehajala od očeta na sina. Tudi mi imamo vero, ki je bila našim očetom podarjena in je prešla na nas, njihove otroke. Tako častimo Velikega duha. Naša vera nas uči, da moramo biti za vsak prejeti dar hvaležni; uči nas, da moramo biti enotni in se med seboj ljubiti. Nikoli se ne prepiramo o verskih vprašanjih, kajti vera je osebna in se tiče Velikega duha – nikogar drugega ne.
Sreča je,
Če ne dopustiš, da bi ti srce otrdelo, če izkazuješ soljudem kaj prijaznosti, ti bodo odgovorili z naklonjenostjo. Podarili ti bodo prijazne misli. Če pomagaš mnogim ljudem, te bo spremljalo mnogo dobrih misli. Naklonjenost ljudi je več vredna kakor bogastvo.
Vedremu človeku ne moreš vliti strahu v kosti. Trden, uravnovešen je. In tako ga ne more nič vreči iz tira. Ko se pogovarjaš z vedrim človekom, se razvedri tudi tvoja notranjost, nenadoma gledaš na lastno življenje in svojo okolico z drugačnimi očmi. Bližina vedrega človeka ti dobro dene. Saj veš, kako moreči so lahko ljudje, ki vse gledajo skozi temna očala, ki so osredotočeni le na slabe strani in jih tudi povsod odkrivajo. Veder človek te razvedri. Nenadoma se čutiš lahkega. Zato ti želim, da bi srečal veliko angelov vedrine.
Veliko je napisanega o moči izgovorjene besede, kajti beseda je zvočno orodje, s katerim gradimo svoj svet. Bolj ko se držimo svoje besede, bolj bomo močni in ustvarjalni. Če govorimo, kar mislimo, in če mislimo, kar govorimo, bodo naše besede postali zidaki pozitivnega življenja.
Uči se umetnosti 'biti', intenzivno živeti.
Kadar sanjamo o otroku, je to vedno prispodoba, da v nas raste nekaj novega. To je nepopačena in prvobitna podoba, ki si jo je o nas zamislil Bog. Včasih sanjamo, da držimo v rokah ranjenega otroka ali da nam otrok pade iz rok. Ali pa, da pozabimo nanj in ga pustimo nekje samega. Sanje nas hočejo opozoriti, naj skrbneje in bolj zavestno ravnamo z otrokom v sebi. Zaslutimo, kdo smo. Vendar pa kljub temu spet zapademo v stare vloge in vzorce. Prizadenemo otroka v sebi. 
Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:
Kadar sem pozoren, začutim, kako sem v marsičem nepozoren. Tega se tedaj tudi zavem, ne da bi vrednotil. Zavedanje brez vrednotenja vodi k miru. Vzrok našega nemira je pogosto v tem, da vse, kar počnemo, vrednotimo. Te ugotovitve pa večinoma ne ustrezajo našim vrednostnim merilom. Zato smo nezadovoljni s seboj v tem svetu, v nas se razseje nemir. Če zavestno nekaj zaznam, ne da bi to vrednotil, lahko vse pustim tako, kot je, ne da bi mi bilo treba kaj spremeniti. In če lahko tako pustim, se bo spremenilo samo od sebe. Če lahko pustim svojo nepozornost, ne da bi se boril proti njej, se bo spremenila v pozornost. Ni mi treba tega posebej storiti ter uporabiti za to številnih zapletenih metod in tehnik. Povsem mirno zaznavam svoj nemir. Čutim, da je moja notranjost precej razburkana. Vendar pa moj jaz sam, ki to občuti, ni nemiren. 
Moškim je pogosto težko ukvarjati se s svojimi čustvi in s svojim notranjim življenjem. Raje se izognejo odkritosrčnemu spoznavanju samega sebe in svojo energijo prenesejo na poklic, v katerem se žrtvujejo za svojo družino.
Milost premika zavest, 
Človek nikoli ni to, 
Pozornost je povezana z budnostjo. Kdor pozorno pazi na svoje dihanje, kdor pozorno usmerja svoje korake, kdor pozorno jemlje v roko žlico, kdor je zares čisto pri stvari, ki jo ravno počne, je prebujen. Pozornost naj nas poveže s stvarmi, z ljudmi. 
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.
