Gospod,
Hvala za Pot.

Milost,
Je obstoj.
Ponižnost,
Moč za boj.

Gospod,
Hvala za Pot.

Vrni se iz daljnega morja,

oceana Indijskega v pristan,

zalive modrega Jadrana,

v gozdove širnega..zelenega Pohorja;


slišiš šum domačega valovja,

morja……Piranskega zaliva,

vidiš odsev jezera Blejskega,

bisera Gorenjske, Al eksandra, ti popotnica;

Tvoj dih, je tih,
ne veš, če je res dih,
lahko bi bil neslišni glas,
glas iz tvojega srca.

Glas tvojega srca, je tih,
ne veš, če je res glas,
lahko bi bil Angela šepet,
šepet Angela z nebes.

Pogrešam, vem, pogrešaš me moja mala,
in vse, kar je bilo najinega, v meni
izginja, se izgublja…bledi,
zamegljuje se, ni vonja več po tebi,
v mislih ne uzrem…čutim več tvojega…najinega telesa;

čeprav povsod te iščem,
še v sanje mi hodiš, v njih te kličem,
kričim ime tvoje,
v eter zastonj pošiljam pozdrave,
a z vetrom od gora prejemam o tebi le prazne odmeve;

Darilo sprejeti
je čistost.

Darilo dati,
hvaležnost.

Darilo biti,
Popolnost.

Koliko biserov
moraš izgubiti,
da zaslutiš,
da si sam.

Koliko oči
mora se skaliti,
da prebudi se
v tebi sram.

Če si privid in jaz le želja
pesmi, da bila bi slika -
bodi telo in bom poljub
v skrivnosti rahlega dotika.

Poljubil, poljubil,
sem ga za-res.
Mi Oče ukazal
je iz Nebes.

Poljubil sem Ga,
vse je to Res,
Sam me je prosil,
je zdaj sred Nebes.

Juda I.

Č r k a

Govorjenje črke Misli,
ki z vprašajem jo zastira…

...je…

…ubijanje Duha s predpisi,
sred ustvarjalnega nemira.

A če črka
Duha ne utopi,
kako naj prenovljeni
Manas se rodi ?

Če se ne držiš svojih besed
milijon krat zapored
in obljube so kot drevored.

Če obljubljaš stvari, ki veš,
da teh nikoli naredil ne boš.

Če ne razumeš bistva pravih vrednot.

Če podcenjuješ moč njenega duha in,
Če si plah kot prah in svoj plitki strah
prikrivaš z besedičenjem.

Bi se zjokal, pa nimam več solza,
namesto solz le suhi pesek iz oči,
ki padajoč na tla se v kamen spremeni
in iz kamenja stena trdna se zgradi.

Ko pa udarim s kamnom o kamen
iskra se pojavi, in se vname vse naokrog,
od nog do glave me požira kamna plamen.
In tako postanem še jaz le trda snov
v kateri skrita zgodovina nastanka in obstanka.

Potem pa prideš ti in brez besed
v prah zdrobi me tvoj leden pogled.

Poskušal si razumeti,
Dojeti bistvo, nisi znal,
V glavo si moreš ubiti,
Razumel ne boš nikdar,
Poskušal si drugim dopovedat,
Dati košček, delček sebe,
Da dojamejo kaj skrivaš,
Kdo v resnici si?

Njen moški sega s svojo mehkobo telesa
onkraj lastnega biološkega spola.
Zoperstavlja se patriarhalni drži.
Nekaj materinskega je v njem.
Predaja se vzgoji otrok, šivanju, likanju,
pospravljanju. Oblači se v mehke tkanine,
obožuje čipke, krasi stanovanje
z zavesami z volančki, ki zgodovinsko
spadajo k ženskemu okrasu.
Če ga kdo vpraša za njegov spol,
dolgo premišlja, kaj bo odgovoril.

Pesmi so prihajale
iz razburkane notrine.
Njih vihar
poda v nebeške se modrine.

Tam ustvarijo peklenski dir.
A namesto,
da rasel bi nemir,
utonejo v
Modrosti iz Tišine.

Juda I.

Pesmi, dragi moj, Ti bom pisala,
vsak dan novo Ti bom podarila,
dokler Tvojega srca ne bom dobila,
Ti sladke bom besede šepetala.

Vsako jutro Ti bom sonce podarila,
saj večerna zvezda v Tvojem je očesu potonila,
oblake iz neba bom prepodila,
da senca svetlobe ne bo zmotila.

Vidim te kako se sprehajaš,
Besen si, stresaš slabo voljo,
tukaj si, iščeš napake,
svojih ne vidiš, dlako cepiš,
čutim tvoj bes, osorne oči,
pa vendar, saj smo ljudje..
.
Delamo napake, vsi.
Tudi ti, vendar ni nikogar,
pravega, ki bi pokazal,
ti povedal za tvoje,
Pa saj ni važno,
tak si bil in boš ostal..

V črni luknji zvezde,
najdeš veliko smeti.
Tam, sva med ostalimi stvarmi
tudi jaz in ti.

S tisto gravitacijsko močjo,
naju povleklo v črno je temo.
Ujeta v črn nebesni svet,
poslušava zvezd šepet.

Pijem vino uma
iz predzarodnega stanja,
ko sem bila reducirana
na dolžino rok in nog.
Um je pustil rane
na sekiri in se zakotalil
po pobočjih do obrežja reke,
se po požirkih odžejal
in se sprehodil po njivi,
posejani s priložnostmi.

Med gručami posejanih bitij,
zacvetelih in odcvetelih življenj,
se je mehur razpočil,
uperil želo ose in splezal vame
krvav, umazan in blaten.
S kretnjo roke je s kazalcem
pokazal novo blato in kri,
ki polzi navzdol med lozami.

Le kaj šepeče mi znani glas,
Ne slišim ga razločno, morda še ni pravi čas.
Le kaj besede brez pomena so,
Kot v temni sobi, bele stene, tako brezčutne so.

Misel kot, da v meni ta živi,
Tako je nežna, veseli se novih dni.
Na ves glas poje hvalnico ljudem,
Blagor tistim, ki pustijo, da ljubezen vlada vsem stvarem.

Iščeš njo, kot slepi mucek,
ki išče izvir mleka na maminem
puhastem trebušku.

Vse povsod poizkušaš,
ti diši, čutiš njen vonj
veš, da je nekje blizu,
pogrešaš toplino,
zahtevaš bližino,
ki bo namenjena le tebi,
le zate v tem trenutku in za vedno.

Neko bleščavo zimsko naključje
nosi s seboj videnja med drevesi
s snežnimi metulji in belimi cvetovi,
ki padajo z brezčutnega neba
in se pripenjajo na veje.

Skozi ločje plavajo jadrnice.
Sklonjena sem ob jamboru
in skladam zamrznjene kaplje v košaro.
Sem nabiralka ledenih kristalov
na valoviti pokrajini mlečnega morja.

Moj EGO in jaz sva eno.
Moj EGO prilepljen na papirnato letalo odletel je v daljavo.

Brez EGA ostala sem sama.
Dež razmočil je papirnato letalo, spral je moj EGO.

Kaj bom zdaj sama, brez EGA?

Zdenka Smolej

Ta naš planet daje prostor tudi otrokom zime.
V njihovih srcih je hlad in mraz- zato so otroci zime.
Z njihovih oči veje hlad, z njihovih ust prihaja mraz - zato so otroci zime.
Njihov pozdrav je medel in hladen - zato so otroci zime.
Njihov korak je počasen in majav - zato so otroci zime.

Zdenka Smolej