Veš rož bi dal, jih podaril,
najlepših bi iskal, ti jih izbral,
ko bi prišla mi od kod naproti,
iztrgal temi bi te in samoti...

Zamanj te čakam, sam se zdaj,
čeprav bo kmalu mesec maj,
ko češnja spet bo zacvetela
srca hladna nazaj bo ogrela..

Boli me, zelo boli …

Boli me moja zatrta bit, moja duša,
ki se je začela prebujati
iz sivega mrtvila, kjer ni življenja,
ni ljubezni, ni ničesar, le pusta praznina.
Dovolila sem, da so me zatrli,
mojo strast, mojo živost - mene celo;
da so me pohodili, poteptali,
da sem prazna lupina brez občutkov,
- koš za smeti, v katerega so lahko karkoli odvrgli!

Prihaja Sveti Valentin,
poganja sok iz korenin.
Počitek bil koristen je,
zopet sila v njih se pne.

Sklene krog življenja se,
ki treba ga slaviti je.
Nove sile rojstvo bo,
življenje nam ohranilo.

Mi je govorica Biti,
Stkala nepojmljive niti:
»Da, ubogal bi Duha,
Čeprav mi celi svet tega ne da.«

Vsak je branil,
Vsak mejil,
Najbližji me,
Še najbolj je moril.

dan kot drugi. Bilo je jutro, nato dan,
prišla je noč in spet se ponavlja....
Izginjajo dan za dnevom, kar ni jih več.
Kakšen dan za seboj pusti pečat,
Prijetno ali manj prijetno izkušnjo,
Je bolj vesel, manj, žalosten, boleč
Vsak minuli dan je bi poseben, drugačen.

Toda dnevi izginjajo, pokrije jih nov,
včasih poln pričakovanj, veselja,
ali pa ga pričakujemo s tesnobo,
si želimo, da ga najhitreje pozabimo,
ga odrinemo v pozabo.
In vendar, takšen napravi vtis,
nas zaznamuje, utrjuje, žene naprej '

Se Špelca jezi, na glas se huduje,
nikakor si čeveljček ji ne obuje,
ko levo si nogo v desnega tišči,
ji noga prevelika, zrasla se ji zdi...

Ji mami pomaga res je problem,
je še prerano, ni še pustnih šem,
zdaj jopico oblači, je sredi zime,
Špela v rokav z glavo spet rine...

Gospod,
Hvala za Pot.

Milost,
Je obstoj.
Ponižnost,
Moč za boj.

Gospod,
Hvala za Pot.

Vrni se iz daljnega morja,

oceana Indijskega v pristan,

zalive modrega Jadrana,

v gozdove širnega..zelenega Pohorja;


slišiš šum domačega valovja,

morja……Piranskega zaliva,

vidiš odsev jezera Blejskega,

bisera Gorenjske, Al eksandra, ti popotnica;

Tvoj dih, je tih,
ne veš, če je res dih,
lahko bi bil neslišni glas,
glas iz tvojega srca.

Glas tvojega srca, je tih,
ne veš, če je res glas,
lahko bi bil Angela šepet,
šepet Angela z nebes.

Pogrešam, vem, pogrešaš me moja mala,
in vse, kar je bilo najinega, v meni
izginja, se izgublja…bledi,
zamegljuje se, ni vonja več po tebi,
v mislih ne uzrem…čutim več tvojega…najinega telesa;

čeprav povsod te iščem,
še v sanje mi hodiš, v njih te kličem,
kričim ime tvoje,
v eter zastonj pošiljam pozdrave,
a z vetrom od gora prejemam o tebi le prazne odmeve;

Darilo sprejeti
je čistost.

Darilo dati,
hvaležnost.

Darilo biti,
Popolnost.

Koliko biserov
moraš izgubiti,
da zaslutiš,
da si sam.

Koliko oči
mora se skaliti,
da prebudi se
v tebi sram.

Če si privid in jaz le želja
pesmi, da bila bi slika -
bodi telo in bom poljub
v skrivnosti rahlega dotika.

Poljubil, poljubil,
sem ga za-res.
Mi Oče ukazal
je iz Nebes.

Poljubil sem Ga,
vse je to Res,
Sam me je prosil,
je zdaj sred Nebes.

Juda I.

Č r k a

Govorjenje črke Misli,
ki z vprašajem jo zastira…

...je…

…ubijanje Duha s predpisi,
sred ustvarjalnega nemira.

A če črka
Duha ne utopi,
kako naj prenovljeni
Manas se rodi ?

Če se ne držiš svojih besed
milijon krat zapored
in obljube so kot drevored.

Če obljubljaš stvari, ki veš,
da teh nikoli naredil ne boš.

Če ne razumeš bistva pravih vrednot.

Če podcenjuješ moč njenega duha in,
Če si plah kot prah in svoj plitki strah
prikrivaš z besedičenjem.

Bi se zjokal, pa nimam več solza,
namesto solz le suhi pesek iz oči,
ki padajoč na tla se v kamen spremeni
in iz kamenja stena trdna se zgradi.

Ko pa udarim s kamnom o kamen
iskra se pojavi, in se vname vse naokrog,
od nog do glave me požira kamna plamen.
In tako postanem še jaz le trda snov
v kateri skrita zgodovina nastanka in obstanka.

Potem pa prideš ti in brez besed
v prah zdrobi me tvoj leden pogled.

Poskušal si razumeti,
Dojeti bistvo, nisi znal,
V glavo si moreš ubiti,
Razumel ne boš nikdar,
Poskušal si drugim dopovedat,
Dati košček, delček sebe,
Da dojamejo kaj skrivaš,
Kdo v resnici si?

Njen moški sega s svojo mehkobo telesa
onkraj lastnega biološkega spola.
Zoperstavlja se patriarhalni drži.
Nekaj materinskega je v njem.
Predaja se vzgoji otrok, šivanju, likanju,
pospravljanju. Oblači se v mehke tkanine,
obožuje čipke, krasi stanovanje
z zavesami z volančki, ki zgodovinsko
spadajo k ženskemu okrasu.
Če ga kdo vpraša za njegov spol,
dolgo premišlja, kaj bo odgovoril.

Pesmi so prihajale
iz razburkane notrine.
Njih vihar
poda v nebeške se modrine.

Tam ustvarijo peklenski dir.
A namesto,
da rasel bi nemir,
utonejo v
Modrosti iz Tišine.

Juda I.

Pesmi, dragi moj, Ti bom pisala,
vsak dan novo Ti bom podarila,
dokler Tvojega srca ne bom dobila,
Ti sladke bom besede šepetala.

Vsako jutro Ti bom sonce podarila,
saj večerna zvezda v Tvojem je očesu potonila,
oblake iz neba bom prepodila,
da senca svetlobe ne bo zmotila.

Vidim te kako se sprehajaš,
Besen si, stresaš slabo voljo,
tukaj si, iščeš napake,
svojih ne vidiš, dlako cepiš,
čutim tvoj bes, osorne oči,
pa vendar, saj smo ljudje..
.
Delamo napake, vsi.
Tudi ti, vendar ni nikogar,
pravega, ki bi pokazal,
ti povedal za tvoje,
Pa saj ni važno,
tak si bil in boš ostal..

V črni luknji zvezde,
najdeš veliko smeti.
Tam, sva med ostalimi stvarmi
tudi jaz in ti.

S tisto gravitacijsko močjo,
naju povleklo v črno je temo.
Ujeta v črn nebesni svet,
poslušava zvezd šepet.