Sklenila družba v krčmi.
naporen praznik je pred njimi,
ga bodo krčmi malo počastili.

Težav na kupe, res so mučeniki,
v začetku mirni, zdaj že malo bojeviti,
se vsak od njih le pritožuje, le kaj jim je storiti...

Težko živeti je, kot ženske, vsak jih komandira,
trgovec drag, spet birt iz kože jih odira,
v službah, se zdi, vse v življenju jih zavira..

Zaradi svojih interesov
Nas nehajte moriti.
Pustite raje ljudstvu ,
Drug drugega ljubiti.

Bi še se radi klali,
Da ste boljši dokazali ?
Čemu služi vaše znanje,
Za obstoj , ali mesarsko klanje ?

ne spiš
bela breza
tvoje prhlo telo
se zvija od bolečine
mižiš

vpeta
v minljivost si
le ječiš v dotikih
razgaljena in tresoča
čakaš

Rdeč nagelj ti podarjam,
veš tebi, tudi vsem ženam, sveta.
za vse, kar si napravila, se odrekala,
za vse solze, ki si jih pretakala,
saj veš, tiste, ko si se čutila prizadeto,
osamljeno, neupoštevana, odrinjena,
trenutke ko ti je bilo težko,

Pa saj bi lahko našteval, vendar čutim,
vem da si bila žalostna,
da nisem morda dovolj cenil,
hotel videti širino tvojega srca,
toplino, tvoj dar razdajanja,
ljubezni brez pogojevanj,
neutrudnih rok.

Prava Mati sem Boga, ki je Sin
in hči njegova, čeprav njegova Mati.
Od veka je On rojen in moj je Sin,
v času sem rojena, pa vendar sem mu Mati.


On je moj Stvarnik in moj Sin;
jaz sem njegova stvar in njegova Mati.
Bil je božji čudež, da je moj Sin
večni Bog in da mene ima za Mater.

Dani se.
V mojem sotočju
Me z ostrimi kljuni
Zbiralci mrhovine
Cefrajo in pod
Njihovimi kremplji
Skeli le drobir
Luknjičave popkovine
Iztrgane iz tvojega drobovja.

Odvržem zlepljeno roženico
In se potopim v ostre kristale
Nemih zenic ...

kristal zažre se
v oko, ko solza
solzo stke

ni odsev svetlobe,
le bleda senca
diamantnih sledi

po shojeni gazi
na licu zažari,
potone v zarezah dlani

jutranjost zora
ujetost lomljivosti
v kristalih ledu

mraz se zajeda
v ranljivost vejevja
le krik ptice v tišini

zaboli
brezbarvnost
samote

Prijateljica moja,
kako mi je drago,
da v času meglenem
si ob strani mi stala.

Z besedo in čutom
si mi narisala sliko
v kateri ni prostora
lažnim umikom.

Pogum in odločnost
si mi vložila v dlani,
še vedno obstajajo
ljudje brez laži.

Lani …
lani si bil Grand Zvijezda ,

Danes …
Danes le mrzel sij
oddaljenih galaksij ,

Jutri ...
Jutri ljubim te
kot nobeden nikoli,
vse moje je tvoje!

Mlinski kamni zdrobijo semena črk.
V moko Besede, z živo vodo in s kvasom vere
zamesim Evangelijev duh.

Vzhajana žrtev Božjega sina
se v ognju daritve
speče za vsakdanji kruh.

Nikoli ljubljena, nikoli objeta.
Lahko je le privid,
drugače ne bo sprejeta.

Nikoli razumljena, nikoli ogreta.
Od sLepih ljudi,
nikoli od Boga je na zemlji prekleta.

Se potiho razdaja, zdaj se celo prodaja.
(povsod je akcijska razprodaja).
Da se najeste ljubezni nebesne.

V odsevu zrcala čiste vode izvira
so ponosno nosili svoj sij diamanti.
Vsi drugi dragulji iz draguljarne
me k sebi vabili se vzvišeno smehljali.

Nekje v prašnem kotu zavržen in sam
sivi kamen je tiho osamljen ležal.
Ne njem le tri črke v poljubu spojene
skromno bliskajoč so ostajale neme.

Dokler neveden pasem travo
in prežvekujem čredno postavo,
me strižejo, molzejo, ližem sol,
dotlej sem priklenjen na manjvreden kol;

ko pa moja Zver spoštuje Mir,
sem lahko Ovca in Pastir

Hej, tebi kličem,

prijatelj stari,

sključenemu,

zagrenjenemu!


A beliče šteješ,

mačka pustnega preganjaš,

si rane, j…., odprte ližeš,

toploto..njenega srca iščeš?

Vedno se spomnim burje..Primorske
tisti 'bot'…krat, ko čez Pohorje zaorje
veter, vihar….neurje,
takrat srca se spomnim 'čeče'..deklice
Kambreške, terana, ko sonce name posije;

Primorsko..Štajersko imam v duši....
Sočo bistro vodo čutim v sebi,
ko se priklanjam Šumu….Bistrici
kot, da se vode njene pretakajo v meni;

Bele stene,
ura tiktaka,
otožen pogled dragih oči.

Ponudil sem ji roko sprave,
v meni to je že z narave,
a molk, naprej me ignorira,
mit o njej se mi podira...

Saj vem, preveč sem si želel,
povrnil čas nazaj bi, če bi smel,
le v sanjah moč morda bi imel,
da kolo časa nazaj bi zavrtel...

Tako rad
si lažem o tebi,
tako zlahka
mi lažeš
o sebi.

Najin začetek
in konec,
tvoji trije poljubi,
noči s teboj,
vse bila je laž.

Dušo mojo vodi
Bolečina teh otrok.
Zakaj prav mojo so izbrali,
Ne ve mogoče niti Bog.

Ne pripadata mi čast
in ne bogastvo.
Hvaležen, da izbran sem,
Pomagam jim v Stvarstvo.

Kako bi te objela,
če bi te smela,
nikdar več ne ispustila,
za vedno te imela.

Skupaj šla bi tja,
kjer ljubezen je doma,
kjer rože večno cvetijo,
nikdar ne ovenijo.

Želela dar življenja sem spoznati,
skupaj z materjo Zemljo stanovati,
pa paket darilni sem preveč zavila,
da lahko bi v tem življenje ga odvila.

Darilo življenja v nevednost sem oblekla,
v karton iz strahu in bolečine ga zavila,
pentljo iz obupa naj nadela,
in v temno sem skrivnost ga skrila.

Rdeča vrtnica je ranjena v srce...
rana krvaveča, v srcu je boleča,
si kri iz nje utira pot.gredoč,
je skrušena odšla na dolgo pot.

Ljubezen slepa, sreča speča,
Amorček se napravil gluh,
ne rok prosečih, solz gorečih,
uslišal ni, obrnil se je proč.