Hierhod,

Ne vem, na osnovi česa sklepaš, da bi lahko bil mizantrop. Mogoče zato, ker se pogosto zgražam na račun človeške neumnosti, v sklop katere sodijo, vsaj po mojem mnenju, tudi vse oblike krščanske in še bolj katoliške ikonografije, mistike in sholastike. Mogoče meniš, da sem mizantrop zato, ker se včasih zavzemam za pravice živali. Po tej logiki so seveda mučitelji živali največji filantropi. Če čemu (človeškemu) nasprotujem, potem je to predvsem objestni antropocentrizem, ki mu na žalost pritrjuje skoraj vsaka religija, ne glede na svoj izvor, karakter ali dogme.

Govoriš o neki konstruktivnosti. Kakšna konstruktivnost neki, dokler verjameš v brezmadežno spočetje ali celo brezmadežno rojstvo, v vnebohod pri živem telesu in podobne čirule čarule. Vse to je zame čista dekonstrukcija razuma.

Ne vem, kakšno je tvoje mnenje o ženskah, nikjer nisem napisal, da je slabo – v vsakem primeru pa je precej odtujeno, saj sam priznavaš, da ljubiš in častiš Marijo iz Nazareta (v bistvu gre za platonsko ljubezen), kar je že samo po sebi dovolj bizarno. Tako da si v resnici ne morem ustvariti drugega mnenja o tebi, kot to, da si samo tipičen verski fanatik, okužen z obskurno katoliško ikonografijo in misticizmom. Seveda bi lahko častil tudi Ateno, Ištar ali Neftis, Venero, Nut, Neit, ali, zakaj ne, kako nordijsko Valkiro. Seveda ne mislim, da si nor, nore se mi zdijo samo stvari, v katere očitno verjameš in jih celo častiš. Lahko da sedaj žalim tvoja iskrena verska čustva, ampak enako lahko rečem tudi sam – da moja čustva in moj čut za spodobnost žali uporaba terminov madežna in brezmadežna. Kar zadeva mene, je ljubezen do tako imenovane Matere Božje v bistvu samo transformacija poganskega kulta čaščenja katere izmed boginj, seveda po krščansko obrnjena na glavo, ko se namesto plodnosti časti deviškost oziroma neplodnost. Takšnih perverzij je v krščanstvu kolikor hočeš. Že tako se mi zdi, da je Marija iz Nazareta ena najbolj bledih, brezizraznih figur v Novi zavezi (že samo to se mi zdi nekoliko ponižujoče), s kastriranim značajem – kar je že samo po sebi žalitev za žensko – natančno takšna, kot ustreza liku ponižne matere, ki je tukaj samo za to, da sprejme seme, iz katerega bo potem vzklilo nekaj višjega, boljšega. Degradirana je na mašino za rojevanje, pa še to rojevanje je tako eterično, kot da sploh ne bi šlo za fizični – biološki dogodek. Čaščenje Device Marije je eden najbolj vraževernih in poganskih ritualov, z njenimi »prikazovanji« pa so povezane najbolj dobičkonosne vatikanske rabote. Devica Marija je, hočeš nočeš, katoliška »kura, ki nese zlata jajca.«

Tvoj slep, da z neko mojo trditvijo indirektno pritrjujem Bibliji, pri čemer navajaš citat iz Eksodusa, je pravzaprav smešen. V Bibliji piše marsikaj, in po potrebi lahko vsakršno trditev »potrdiš« s kakim »priročnim« biblijskim citatom, pri čemer izbiraš samo tiste, ki ti v danem trenutku ustrezajo. (Ko boš naslednjič govoril recimo o nepravičnem svetu in o izkoriščanju delavcev, te bom seveda opomnil, da pritrjuješ Marxovemu Kapitalu, oziroma še bolje, da se zavzemaš za marksizem.) Ko smo že pri Bibliji, težko najdeš knjigo, ki je bolj mrzka od žensk, začenši z Genezo, kjer Bog ustvari žensko iz Adamovega rebra. In potem je tu še pravljica o tem, kdo je prvi grešil (kdo je kriv za izvirni greh), ki ji sledi tista strašna kazen z bolečim porodom in menstruacijo – vse to je že v osnovi tako šovinistično in bolno, da mora človeka siliti na bruhanje. Če je kaj do konca mizantropno, potem je to gotovo Biblija in njeno poniževanje človeka, še posebej poniževanje ženske!

»Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.«

Pred tem je bilo seveda magično rebro, potem pa še tista nagota, zaradi katere mladoporočenca iz raja sprva še ni bilo sram. Zakaj le? Lulek je lulek in lulica je lulica, pa tudi Eva še ni imela celulita in Adam ni imel pivskega trebuha.

Kot sem že rekel – nesrečna ženska je v Bibliji degradirana na podmnožico moškega. Danes vemo, da je v bistvu ženska veliko bolj samozadostna od moškega – da zadostuje jajčece, ki ga lahko kloniraš – tako celo moški osemenjevalec postane odvečen. Biologija! Osnova je torej ženska in je kvečjemu moški (s svojim »nepogrešljivim semenčkom«) njena podmnožica. Zanimivo, mar ne.

Bog pa, ki kljub svoji vsemogočnosti, očitno ne zmore delati več stvari hkrati, je seveda moral najprej ustvariti Adama in šele nato Evo, kar že v osnovi kaže na to, da je kreacionistični pogled na stvarstvo nenaraven, da ne rečem kar nebulozen. Bog bi seveda lahko ustvaril tudi hermafroditskega moškega, pa se je očitno premislil in mu podtaknil žensko, mogoče zato, da ga bo potem pogled na ljudi in na parjenje bolj zabaval. Ne vem, kako je bilo z živalmi, recimo s šimpanzi – očitno je bog najprej ustvaril šimpanza, potem pa iz šimpanzovega rebra še prvo šimpanzovko. In tako dalje po vsem živalskem kraljestvu, z variacijami, ki se kažejo predvsem v stopnji spolnega diformizma. Slednji je pri vrsti homo sapiens sapiens že precej majhen, tako da se Eva po velikosti in razumu še komaj loči od Adama, medtem ko so je šimpanzji samec še zmeraj precej večji in bolj robusten od samic svoje vrste. Že samo to bi nas moralo napeljati na misel, da si ženske vrste homo sapiens sapiens vendarle zaslužijo kako bolj pomembno kost, kot je navadno rebro. Recimo vsaj kakšen košček lobanjske kosti.

Kar zadeva Ojdipov kompleks, Hierhod, pa v resnici ne morem vedeti, koliko velja to zate. Po pesmicah, ki jih pišeš, bi lahko sklepal kvečjemu na Ojdipov kompleks v odnosu do Device Marije. Kar zadeva mesijanstva, pa močno dvomim, ker si premalo samozavesten za kaj takega in se mi zdi, da si še zmeraj dovolj pri zdravi pameti, da se ne lotil česa takega. Zato, da postaneš mesija ali pa da si to domišljaš, moraš biti že zelo trčen.

Tvoje mnenje, da vsakega od nas, in moškega in žensko, najbolj omadežuje to, če se imamo za svetnike in boljše od drugih, je seveda tipično krščansko, pravzaprav kar tipično duhovno. Če to drži, potem je bil najbolj »umazan« že kar Jezus iz Nazareta, ki si ni domišljal samo to, da je svetnik, marveč se je imel že kar za boga. Če lahko verjamemo evangelistom, seveda.

Človek se, po mojem mnenju najbolj omadežuje sam - s ponižnim klečeplazenjem po blatu in z nalaganjem krivde na ramena, lahko je to bodisi neka karma ali pa izvirni greh. Vse to običajno počne iz golega resentimenta, iz globokega sovraštva do življenja, zaradi nelagodja ob dejanskosti. In potem iz perspektive sužnja gradi svoje zmagoslavje in (samo)podobo Velikega Človeka. In tako se zaradi tega potem res počuti, da je boljši od drugih (in vrednejši božje ljubezni). Igra napuha je v vseh primerih ista. Tudi takrat, ko igraš ponižnost.

[ Odgovori na to | # ]