Nekega dne so uglednega profesorja na francoski ekonomski fakulteti prosili, naj predava na temo »Učinkovito in ekonomično planiranje posameznikovega časa«. Predaval naj bi okoli petnajstim direktorjem velikih družb iz Severne Amerike.

To predavanje je predstavljalo eno izmed petih delavnic tega enodnevnega seminarja. Tako je imel ugledni profesor le uro časa za svoje predavanje.

Ko je tako stal pred elitno skupino, pripravljeno, da si zabeleži vsako njegovo besedo, je profesor pogledal po predavalnici in rekel: »Izvedli bomo eksperiment.«

V daljnem mestu Wirani je vladal kralj, ki je bil prav tako bogat kot tudi moder. Zaradi bogastva so se ga ljudje bali in zaradi modrosti so ga ljubili.

V središču tega mesta je bil vodnjak, katerega voda je bila hladna in kristalno bistra. To vodo so pili vsi meščani, celo kralj in njegovi dvorjani, drugega izvira namreč ni bilo.

Neko noč, ko so vsi spali, je v mesto prišla čarovnica, zlila v vodnjak sedem kapljic čudnega napoja in rekla: Kdor bo sedaj pil to vodo, ta bo postal nor.

Išči samega sebe bilo kje in bilo

kako, vendar iskanje se konča šele

takrat, ko nehaš ignorirati tistega, ki išče.

Koliko stane čas? Ali bolje rečeno, koilko stane ena ura časa?

Vzemite si čas, ne za mene, za SEBE.

Oče je prišel nekoč iz službe ves utrujen. Njegov 8-letni sin ga je vprašal, koliko zasluži na uro. Oče ga je nejevolno in strogo pogledal in mu rekel da ga to sploh nič ne briga. Še bolj razburjen je odšel v dnevno sobo in si prižgal TV. Čez nekaj časa je ponovno prišel njegov sin in ga spet vprašal. Tokrat je obupal pa mu le povedal, da 1200 SIT. Sin je odšel. Minila je kakšna ura. Oče je še zmiraj gledal TV. Sin se je vsedel zraven njega. Hotel se je pogovarjati z očetom, pa mu je ta rekel, da ne more, ker je prezaposlen.

Tedaj reče očetu, če mu da 600 SIT. Oče se zelo razhudi. Reče mu, da ne zna z denarjem gospodariti in da ga bo zapravil za avtomobile ali druge brezvezne igrače. Sina spodi v sobo in mu reče naj tam ostane, dokler vredu ne premisli. Ko še naprej gleda TV mu postane težko. Odloči se da gre v sobo in mu da teh 600 SIT. Ko pride v sobo je kr presenečen kako lepo ga je sin pozdravil. Seže v denarnico in mu da denar.

Zgodba govori o kralju v Afriki, ki je imel dobrega prijatelja s katerim sta zrasla skupaj. Ta prijatelj je imel navado, da je na vsako situacijo, ki se mu je pripetila v življenju (slabo ali dobro) dejal: »To je dobro.«

Nekega dne sta kralj in njegov prijatelj odšla na lov. Prijatelj je pripravljal in polnil puške za kralja. Prijatelj je očitno naredil nekaj narobe pri pripravi ene izmed pušk, saj, ko je kralj ustrelil iz nje, mu je odneslo prst.

Po ogledu situacije je prijatelj kot vedno pripomnil: »To je dobro.« A kralj se ni strinjal: "to niti slucajno ni dobro" je zavpil in dal svojega prijatelja zapreti.

Približno leto dni kasneje pa je kralj lovil v krajih, ki so bili nevarni in s strani plemstva odsvetovani. Ujeli so ga kanibali, ga zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripravljati so začeli dračje za ogenj in kol na katerega bi ga privezali in nato spekli.

Hvala za vsak lep trenutek, s katerim si obogatil srce, ki si želi sadov tvoje neizmerne duše.

Rainer Maria Rilke - Zgodbe o ljubem Bogu

Veste, v starih časih so ljudje molili takole (razširil sem roke in nehote začutil, kako so se mi pri tem razširile prsi). Takrat se je Bog vrgel v vsa ta brezna, polna ponižnosti in teme, in se le nerad vračal v svoja nebesa, ki jih je neopaženo vlekel vedno bliže k zemlji. Toda nastala je nova vera. In ker ljudem ni mogla razložiti, v čem se njen novi Bog razlikuje od onega starega (brž ko ga je namreč začela slaviti, so ljudje takoj prepoznali starega Boga tudi v njej), je glasnik nove zapovedi spremenil način molitve.

Učil je, da je treba skleniti roke, in odločil: »Glejte, naš Bog hoče, da ga molimo tako, torej je to neki drug Bog kot tisti, za katerega ste doslej mislili, da ste ga sprejemali v svoj objem.« Ljudje so to upoštevali in kretnja razprostrtih rok je postala zaničevana in strašna in pozneje so jo pribili na križ, da bi jo vsem prikazali kot simbol stiske in smrti.

Piše: Igor Kononenko

Sv. Terezija Avilska (Teresa Sanchez Cepeda Davila y Ahumada, angl. St. Teresa of Avila)
(1515 - 1582) krščanska nuna, svetnica, mistik, reformatorka karmeličanskega reda

Rodila se je v mestu Avili, v pokrajini Avila v Stari Kastiliji (v Španiji). Terezija je bila tretji otrok Don Alonsa Sancheza de Cepeda in njegove druge žene Done Beatriz Davila y Ahumada. Kasneje je mati rodila še osem otrok. Ko je bila Terezija stara 14 let, je mati umrla. Terezija je bila vedoželjna in je veliko brala. Poslali so jo v uk k Avguštinskim nunam v Avili, vendar se je po letu in pol zaradi bolezni vrnila domov. Nekaj let je preživela pri očetu.

V tem času se je seznanila z mističnimi deli, tako da se je odločila postati nuna. Ker se oče ni strinjal, je leta 1535 na skrivaj zapustila dom in vstopila v karmeličanski samostan v Avili, v katerem je takrat živelo 140 nun. Ločenost od družine in nestrinjanje očeta jo je hudo prizadelo. V naslednjih letih je hudo zbolela. V teh letih trpljenja se je začela ukvarjati z mentalno molitvijo. Večkrat je imela vizije in mistična doživetja, kar ji je dajalo moč za premagovanje težkih preizkušenj in jo tolažilo v težavah. V svoji ponižnosti se je čutila nevredno teh blagoslovov, zato je iskala pomoč in vodstvo pri izkušenih spovednikih. Pri duhovni rasti so ji pomagali mnogi dominikanci in jezuiti.

Vsak dan naj bo nekaj posebnega... nov izziv... novo doživetje... nov začetek...

Živite vsak dan posebej?
Najdete v vsakem preživetem dnevu smisel svojega življenja?
Ste zadovoljni z majhnimi stvarmi in malimi dogodki, ki bogatijo vaše življenje?
Zmorete razumeti in sprejeti ljudi, ki vas obkrožajo?
Zmorete odpustiti tistim, ki vas prizadanejo?
Kaj čutite? Zmorete to tudi povedati tistim, ki vam nekaj pomenijo?
Ste pripravljeni pomagati pomoči potrebnim?
Ste pripravljeni najprej dajati, šele potem sprejemati?

Odločati se je lahko, če v našem sistemu vrednot ni nasprotij, če je usklajen s temeljnim naročilom ljubezni…..

Vprašajmo se:
Ali je moja zamisel lahko vodilo in navdih drugim?
Ali pa se za na videz lepo zamislijo skriva le moja želja, da bi na račun drugih prišel do dobička in do oblasti?


Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo
Robert H. Schuller

Dolgočasnost te prikrajša za domišlijo, ki je hrana za možgane.
Dolgčas je pomanjkanje volje.
Volja je ljubezen do nečesa.
Živčnost utruja, sproščenost napaja.
Sproščenost pogojuje smisel.
Življenje brez smisla je dolgočasno.
Smisel življenja je motivacija.
Neumen človek je brez smisla.
Motivacija je stvar domišlije.
Če ti pravijo da si neumen, se vprašaj kje je tvoj smisel.
Tisti, ki ti pravijo da si neumen, so motivirani ljudje, če hočeš odkriti smisel se jim pridruži.. tako bodo vsi neumni na kupu.
Vsak ki te žali, te je pripravljen sprejeti. Če boš ti sprejel druge, bodo tudi oni tebe.
RMX

Kot nam otrok prinese zlomljeno igračo,
in nas v solzah prosi, naj jo popravimo,

tako sem jaz Bogu prinesel svoje zlomljene sanje,
ker je moj prijatelj.

A namesto da bi ga pustil
v miru delati,
sem postaval okoli in skušal pomagati
na svoj način.

Nazadnje pa sem mu jih iztrgal nazaj in zavpil:
»Zakaj si tako zelo počasen!?«

»Sin moj,« mi je dejal, »kaj pa sem mogel,
ko mi nikoli nisi prepustil stvari?«

Če želite, da bi bili vaši otroci bistri
jim pripovedujte pravljice.

Če želite, da bi bili še bistrejši,
jim pripovedujte še več pravljic.

Albert Einstein

Mož z Orienta je nekoč potoval po svetu, da bi našel najbolj modrega guruja. Izvedel je, da ta guru živi v votlini, visoko v Himalaji.

Tako je natovoril konja z vsem potrebnim in se odpravil preko gora in preko puščav in po večih mesecih potovanja je prišel do vznožja visoke gore. In vodil je konja navzgor po ozki stezi med globokimi razpokami, dokler ni prišel do votline.

»Si ti tisti guru, ki je po vsem svetu znan po svoji modrosti?«, je vprašal starca, ki je sedel v votlini. Starec se je dvignil na noge, odšel ven na dnevno svetlobo, se zagledal v prišlekovo obličje in dejal:

»Da, znan sem po svoji modrosti. Kaj bi rad vprašal?«

»Modri starec, kako naj tudi jaz postanem pameten? Kje naj najdem modrosti?«