Piše: Igor Kononenko

Sri Rama (? 45. st. pr.n.št.) Legendarni indijski razsvetljeni mojster, kralj in modrec.

Po legendi je bil Rama rojen v Ayodhyi kot sin slavnega kralja in velikega heroja po imenu Dasaratha. Ramo je rodila ena od treh kraljevih žena po imenu Kauslya. Rama je imel tri mlajše (pol)brate, ki sta jih rodili ostali dve kraljevi ženi: Kaikeyi je rodila Bharato in Sumitra je rodila Lakshmano in Satrughno. Vsi štirje sinovi so bili vzgojeni kot princi. Pri šestnajstih letih se je Rama izkazal s herojskim bojem z demoni in je tako odrešil skupino modrecev.

Rama se je poročil s Sito, hčerko kralja Janake. Ko je Dasaratha ostarel, je pripravil vse, da bi ga Rama nasledil. Vendar je Kaikeyi zahtevala 14 letno izgnanstvo Rame in nastavitev njenega sina Bharate za kralja. Rama se je takoj odpravil v izgnanstvo. Žena Sita in brat Lakshmana sta mu sledila in nastanili so se v Panchavatiju. Oče Dasaratha je kmalu zatem umrl. Brat Bharata je na vsak način poskušal pripeljati Ramo nazaj, saj ni želel prevzeti prestola, ker je globoko spoštoval in ljubil izgnanega brata.

Ker Ramo ni uspel pripeljati nazaj, je začasno prevzel vladanje, dokler se Rama ne vrne. Medtem je Sito ugrabil Ravana, kralj Lanake. Želel je Sito za ženo, vendar se mu je Sita pogumna upirala. Rama je skupaj z Lakshmano dolgo časa iskal Sito. Končno je odkril, kje je zaprta in jo rešil ter ubil Ravano. Po štirinajstih letih sta se Rama in Sita skupaj z bratom Lakshmano vrnili v Ayodhyo, kjer je Rama prevzel prestol. Takrat se je začela zlata doba Ayodhye, za katero pravijo, da v njej ni bilo ne bolezni ne kriminala in da so ljudje imeli radi sosede kot sami sebe. Celo narava je bila radodarna in drevesa so cvetela in rojevala veliko sadja. Povsod je bilo veselje, zdravje in sreča.

Poleg starodavnih spisov v sanskritu je življenje Rame najpodrobneje opisano v pesnitvi Ramajana, ki jo pripisujejo velikemu modrecu Valmikiju. Rama pooseblja duhovne in posvetne vrednote. Opisan je kot antični idol, utelešena resnica, moralnost, idealni sin, idealni mož, idealni oče in idealni kralj in modrec. Ramo častijo kot avatarja - kot inkarnacijo samega Boga (Višnuja).

CITATI:

»Kaj ne vidiš odseva velikega neba v vsakem jezeru in reki? Najvišja svetloba (Paramatman) je nebo, ki je stalno. Njeni odsevi pa niso stalni... Najvišja svetloba, ki je Vrhovni Bog (Brahman), je edina relanost. Vse vidne žive stvari so samo Njeni odsevi.«

»Duh (Atman) je vse-blažen. Zakaj naj bi si mislil, da ta bedni svet (samsara) obstaja znotraj takega Duha? Zaradi tvojega neznanja se ti zdi, da žalost obstaja znotraj Duha. S svitanjem Znanja ta predstava izgine.«

»Ko resnično razumeš, da je Duh, ki je tvoj resnični Jaz, brez atributov in brez navezanosti, se odpoveš poistovetenju s svojim telesom, ki je samo od sebe neaktivno in nestalno. Zato išči resnično naravo Duha.«

»Ni pomembno, ali si moški ali ženska; tvoja kasta, ime in položaj ne štejejo... Predanost je edina stvar, ki je bistvena za čaščenje Enega.«

»Predanost pomeni univerzalno ljubezen.«

»Zmotna zamenjava Jaza s telesom se imenuje zabloda (maja). Ta zabloda je odgovorna za stvaritev sveta (samsare).«

»Jaz nisem telo; jaz sem Duh – to spoznanje je znanje, ki je uničevalec iluzije.«

»V globoki kontemplaciji vesolje izgine in ostane samo Bog.«

»Karkoli človek sliši, vidi ali misli je neresnično, tako kot so neresničen stvari, videne v sanjah, in gradovi v oblakih, ki jih ustvari razum.«

»Na pol pogoltnjena žaba, ki jo je ujela kača v svoja usta, še vedno iztegne jezik in poskuša ujeti mušico, ki je priletela v bližino... Podobno človek, tudi ko ga je ujela kača Časa, išče telesne užitke, ki so minljivi. Trdo dela noč in dan in premaguje velike težave, da bi jih bil deležen.«

»Ta svet nima ločenega obstoja; obstaja samo v naši domišljiji, tako kot si domišljamo kačo v snopu vrvi.«

»Na Poti človek sreča mnoge sovražnike, kot so želja, jeza, pohlep in iluzija. Od teh je jeza najstrašnejši sovražnik, ki bo poskušal postaviti vse vrste preprek človekovemu prizadevanju doseči osvoboditev... Spodboden z jezo človek ubije svojo lastno mater, očeta, brata, prijatelje in sorodnike. Mnogokrat bo imel priložnost obžalovati dejanja, storjena v trenutku jeze. Jeza ga veže na svet (samsaro).«

»Če imaš potrpljenje, ne boš nikoli imel sovražnikov.«

»Razum ni nikoli zadovoljen, pa čeprav ima objekt poželenja v svojem prijemu, tako kot posoda, ki pušča, ne more biti nikoli napolnjena z vodo.«

»Razum, ki ga skrbijo ambicije, ostane vedno neizpolnjen. Zato ne more nikoli počivati, tako kot jelen, ki je izgubil sled črede.«

»Stremljenje razuma je vedno nemirno kot valovi. Ker se ne more osvoboditi tega nemira, ne more doseči umirjenosti niti za trenutek - vznemirjen od zasledovanja čutnih objektov dirja na vse strani.«

»Ta prikazen razuma je popolnoma brez obstoja. Predpostavlja obliko samo skozi jalovo fantazijo. Njen neobstoj se uresniči skozi razlikovanje. Nadzorovati to prikazen je izjemno težko.«

»Razum dirja za objektom čutenja kot vrana za mesom, in naslednji trenutek se mu odpove kot otrok. Ne more vztrajati prav pri nobeni stvari.«

»Kako se lahko sploh kaj zaneseš na to telo, ki ne gre s teboj, ko umreš?«

»Navkljub kratkotrajnosti ima telo zmožnost pomagati pri doseganju osvoboditve. Zaradi tega telo ni kot običajni materialni predmeti, ni pa tudi popolnoma zavestno bitje.«

»Življenje je vzrok žalosti za tiste, ki niso razvili moči razlikovanja in katerih srca so zatrta zaradi stika s strupeno kačo čutilnih objektov... Nasprotno pa življenje pomeni srečo tistim, ki so našli mir v poznavanju Resničnosti.«

»Tako kot mačka pozorno opazuje miš, smrt neprestano bedi nad življenjem vsakega posameznika.«

»Kot voda v porozni posodi človeško življenje izginja vsako sekundo.«

»Na tem svetu se ljudje rodijo, da umrejo, in umrejo, da bi se ponovno rodili.«

»Lastnina in užitki so korenine vseh strahov; mnogo boljše je vzgajanje mirnega značaja v odmaknjenosti, ki je ne vznemiri nobena misel.«

»Nič na tem svetu ne more razumu nuditi pravega miru.«

»Ničesar na zemlji ne moremo najti, velikega ali majhnega, česar Čas ne bi uničil.«

»Čas ponavljajoče premika iz nebes v pekel in nazaj bitje, ki se identificira s svojim telesom.«

»Samo nevedni mislijo, da so nekaj posebnega. Odpovedati se moraš ponosu, egoizmu, podlosti in nepoštenosti. Nikoli ne mari za kritiko drugih... Niti ne išči napak pri drugih. Nadziraj svoj razum, govor in telo in nikoli se ne vznemirjaj.«

»Duh (Atman) nima ne čustev ne kvalitet, ampak je sam najvišja blaženost. Nima ne začetka ne konca. Je vseprežemajoč, nedeljiv, en, nedualen, vrhovni, brez vseh svojstev, napolnjuje celoten univerzum, je brezobličen. Je najodličnejša resnica, nemerljiva z inteligenco ali znanjem, in iluzija (maja) se ga ne dotakne.«

»Zelo redki dosežejo zveličanje.«

»Čeprav imaš oči, potrebuješ svetlobo, da bi videl. Na isti način, čeprav imaš dovolj znanja, potrebuješ predanost Njemu, da bi videl pravo pot.«

»Čeprav se popolnoma zavedamo prevare naših čutov, smo kot norci in se obašamo kot njihovi sužnji.«

»Razum je stvarnik sveta (samsare) in spet je razm tisti, ki nas veže nanj.«

»Sovraštvo se mora prenehati, ko drugi umre. Nikoli ne sovraži mrtvega človeka.«

»Ko se nekdo prepusti, mu je treba spregledati vse napake.«

»Strašen zločin je odkloniti zavetišče tistemu, ki prosi zanj.«

»Celo za krepostne je dolžnost subtilna in težko oprijemljiva; duša, ki stalno prebiva samo v srcu, VE, kaj je prav in kaj narobe.«

»Če so dobra dela izvedena z egoizmom, te samo vežejo na ta svet. Za pridobotev Znanja moraš delovati brez trohice ponosa.«

»Čisto Znanje je tisto, ki ubije vse želje in navezanosti. Odpovedati se je treba vsakemu delovanju z določenim motivom, saj te samo veže na krog rojevanja in umiranja – je škodljivo za tvoje doseganje pravega Znanja.«

»Ko ni več egoizma, ni več trpljenja.«

Učitelji modrosti 43

Učitelji modrosti 45