Piše: Igor Kononenko

Sv. Terezija Avilska (Teresa Sanchez Cepeda Davila y Ahumada, angl. St. Teresa of Avila)
(1515 - 1582) krščanska nuna, svetnica, mistik, reformatorka karmeličanskega reda

Rodila se je v mestu Avili, v pokrajini Avila v Stari Kastiliji (v Španiji). Terezija je bila tretji otrok Don Alonsa Sancheza de Cepeda in njegove druge žene Done Beatriz Davila y Ahumada. Kasneje je mati rodila še osem otrok. Ko je bila Terezija stara 14 let, je mati umrla. Terezija je bila vedoželjna in je veliko brala. Poslali so jo v uk k Avguštinskim nunam v Avili, vendar se je po letu in pol zaradi bolezni vrnila domov. Nekaj let je preživela pri očetu.

V tem času se je seznanila z mističnimi deli, tako da se je odločila postati nuna. Ker se oče ni strinjal, je leta 1535 na skrivaj zapustila dom in vstopila v karmeličanski samostan v Avili, v katerem je takrat živelo 140 nun. Ločenost od družine in nestrinjanje očeta jo je hudo prizadelo. V naslednjih letih je hudo zbolela. V teh letih trpljenja se je začela ukvarjati z mentalno molitvijo. Večkrat je imela vizije in mistična doživetja, kar ji je dajalo moč za premagovanje težkih preizkušenj in jo tolažilo v težavah. V svoji ponižnosti se je čutila nevredno teh blagoslovov, zato je iskala pomoč in vodstvo pri izkušenih spovednikih. Pri duhovni rasti so ji pomagali mnogi dominikanci in jezuiti.

Terezija je hitro prepoznala mlačnost duhovnega življenja takratnega karmeličanskega reda nun. Ozračje ni spodbujalo k iskanju popolnosti in svetosti, večina nun je živela udobno življenje brez večjih naporov in prizadevanj. Terezija je začela dejavno spreminjati karmeličanski red, kar je bilo zaradi nasprotovanj mnogih zelo naporno in je potekalo počasi in z velikimi težavami. Leta 1562 je v Avili osnovala samostan bosonogih karmeličanskih nun po prvotnih pravilih sv. Jožefa. Po štirih letih so ji dovolili nadaljevati misijo. V naslednjih letih je potovala po celi Španiji in navkljub mnogim težavam in nasprotovanjam ustanovila samostane bosonogih nun v enajstih mestih ter s pomočjo nekaterih samostanskih predstojnikov in sv. Janeza od Križa vpeljala reforme tudi v mnogih meniških samostanih. Leta 1580 je bil red Bosonogih karmeličank uradno priznan in kanonično uveden. Še dve leti, vse do svoje smrti, je Terezija kljub bolezni nadaljevala svojo misijo. Leta 1614 so jo razglasili za blaženo, leta 1622 za svetnico.

Sv. Terezija Avilska je verjela, da je odločilno orožje lahko samo molitev. Ustanavljanje samostanov je omogočalo, da sto številne nune prakticirale molitev kot boj za Božje kraljestvo. Napisala je več mističnih knjig, kjer opisuje svoje osebne izkušnje. V svojem pisanju je zelo osebna, hkrati pa ponižna in brez osebnih ambicij. Njeno pisanje je bilo prevedeno v vse svetovne jezike, bilo je ponatisnjeno že več kot petstokrat in še danes navdihuje mnoge duhovne iskalce.

CITATI:

»Naj te nič ne zmede, nič ne prestraši! Vse mine; Bog se ne spreminja – vedno ostaje isti. Potrpežljivost vse doseže. Kdor ima Boga, temu ničesar ne manjka; Bog sam je popolnoma zadosten.«

»Samo ljubezen da vrednost vsem stvarem.«

»Bolečina ni nikoli trajna.«

»Mnogi ljudje so dobri v govorjenju in slabi v razumevanju.«

»Več solz je prelitih zaradi uslišanih molitev kot zaradi neuslišanih.«

»Res je, da ne moremo biti brez grehov, toda naj vsaj ne bodo naši grehi vedno enaki.«

»Edino, kar se lahko naučimo, je da spoznamo sebe in da storimo, kar zmoremo – namreč, da se odpovemo svoji volji in izpolnimo Božjo voljo v nas.«

»Ne bojim se Satana pol toliko, kot se bojim tistih, ki se ga bojijo.«

»Tukaj je treba najti ljubezen, moje hčere – ne skrito v kotičkih, ampak sredi grešnega dogajanja. In verjemite mi, čeprav se lahko zgodi, da pogosto ne uspemo in naredimo manjše napake, bo naš dobiček neprimerno večji.«

»Naše telo ima to napako, da več ko dobi nege in udobja, večje so njegove potrebe in želje.«

»Ostaja občutek, da je Bog tudi na popotovanju.«

»Da bi dosegel kaj dobrega, je zelo koristno zgrešiti pot in tako pridobiti izkušnje.«

»Kdorkoli zares ljubi Boga, potuje varno.«

»Molitev ni nič drugega kot biti v prijateljskih odnosih z Bogom.«

»Navadi se neprenehoma delati veliko dejanj ljubezni, kajti ta zanetijo in otajajo dušo.«

»Če gojimo rožo ali grm in ga vsak dan zalivamo, bo zrasel tako visoko, da bomo sčasoma potrebovali lopato in motiko, da ga izkoreninimo. Mislim, da enako velja, če delamo še tako majhno napako vsak dan, in se ne pozdravimo od nje.«

»Naj Gospod drži Svojo roko nad vsem, kar delam, tako da bo v skladu z Njegovo sveto voljo; to je vedno moja želja, čeprav so lahko moja dejanja tako nepopolna, kot sem jaz sama.«

»Ali morajo tisti, ki Ti dolgujejo največ, biti vedno tisti, ki Te užalostijo?«

»Jasno je, moj Gospod, da v teh dneh umik iz sveta ne pomeni nobene žrtve.«

»Naj ne molimo za posvetne reči, moje sestre. Na smeh mi gre in hkrati sem žalostna, ko slišim o stvareh, zaradi katerih nas pridejo ljudje sem prosit, naj molimo k Bogu.«

»Če je On zadovoljen z vami, potem vam bodo celo tisti, ki vas najmanj marajo, dali hrano, pa čeprav proti svoji volji, kot ste že opazili iz svojih izkušenj.«

»Skrbeti, kako dobiti denar od drugih ljudi, je kot razmišljati o tem, kaj je drugim všeč. Kakor koli skrbiš, ne boš dosegel, da bi se premislili, niti si ne bodo zaželeli, da bi ti dali miloščino. Prepusti te skrbi Njemu, ki lahko premakne vsakogar, Njemu, ki je Gospodar vsega denarja in vseh, ki posedujejo denar.«

»Naj se Mu ne izneverimo in naj nimamo strahu, da bi se nam On izneveril; če bi On kdajkoli to storil, bo to v naše najvišje dobro!«

»Ko imam najmanj, imam najmanj skrbi.«

»Tisti, ki si delajo preveč skrbi o miloščini, ki naj bi jo prejeli, bodo prej ali slej ugotovili, da jih bo ta slaba navada vodila do tega, da bodo zahtevali nekaj, česar ne potrebujejo, in najbrž od nekoga, ki to sam bolj potrebuje.«

»Tisti, ki si želi časti, nikoli ne sovraži denarja. Tistega, ki sovraži denar, bolj malo

skrbijo časti... Redko ali nikoli ljudje ne častijo revnega človeka.«

»Gotovo je, da ima človek, ki nima potrebe po nikomer, mnogo prijateljev.«

»Naše življenje traja samo nekaj ur; naša nagrada je neizmerna; in če ne bi bilo nobene nagrade, razen da sledimo nasvetom, ki nam jih da Gospod, bi nam oponašanje NjegovegaVeličanstva do katerekoli stopnje prineslo ogromno nagrado.«

»Videti je zelo narobe, moje hčere, da se ogromne hiše gradijo z denarjem revnih.«

»En sam, ki je Popoln, bo napravil več kot mnogi, ki to niso.«

»Molitev ne more iti skupaj s popuščanjem (gledanjem skozi prste) samemu sebi.«

»Bistveno je, da razumemo, kako zelo pomembne so za nas te lastnosti, da nam pomagajo ohraniti mir, tako notranji kot zunanji, ki nam ga je Gospod tako resno priporočil. Ena od njih je ljubezen enega do drugega; druga je nenavezanost na katerokoli ustvarjeno reč; tretja je prava ponižnost, ki je, čeprav omenjena na koncu, najpomembnejša od treh in vsebuje vse ostale.«

»Tisti, ki so Popolni, so pohodili vse želje po profitu in užitku – vse blagoslove in njihove slasti, ki lahko pridejo k njim na tem svetu – na tak način, da tudi če bi hoteli, takorekoč ne bi mogli ljubiti ničesar razen Boga.«

»Ne smemo soditi druge po sebi, niti si misliti o sebi to, kar smo bili včasih, ko nas je najbrž brez posebnega napora z naše strani Gospod naredil močnejše od drugih; zavedajmo se, kaj smo bili v časih, ko smo bili šibkejši.«

»Če nismo več šibki, to ni naša zasluga. Sicer bi hudič zlahka postopoma ohladil naše sočutje do bližnjih in nas prepričal, da je tisto, kar je pravzaprav naša slabost, popolnost... Bližje ko smo popolnosti, bolj previdni moramo biti.«

»Dober dokaz in preizkus naše ljubezni je, če lahko prenašamo napake drugih in zaradi njih nismo prizadeti.«

»Bog je povsod... Kjer je Bog, tam so Nebesa!«

»Njegova volja je, da si želimo resnico, medtem ko si mi želimo laž; Njegova volja je, da si želimo večno, medtem ko imamo mi raje minljivo; Njegova volja je, da si želimo velike in vzvišene stvari, medtem ko si mi želimo manjvredne zemeljske stvari; On bi, da si želimo samo gotove stvari, medtem ko tu na zemlji ljubimo samo dvomljive stvari.«

»Tisti, ki so popolni, ko koga ljubijo, takoj pogledajo onstran telesa, uprejo svoje oči v dušo in vidijo, kaj je tam za ljubiti.«

»Dandanes naši religijski redi ali vsaj večina od njih pozabljajo na popolnost, čeprav so vsi oziroma večina svetnikov pisali o njej.«

»Navezanost na naše sorodnike nas najbolj ovira in se je je natežje znebiti.«

»Tako kot najdemo vse v Njem, tako zaradi Njega pozabimo vse.«

»Nenavezanost na stvari ne zadostuje, če nismo nenavezani na samega sebe in ta vrlina in ponižnost gresta skupaj.«

»Razčistite si, sestre, da ste sem prišle, da bi umrle za Kristusa in ne da bi popuščale same sebi zaradi Kristusa.«

»Prava ponižnost in nenavezanost imata lastnost, da se skrivata pred tistim, ki ju poseduje, tako da ju nikoli ne vidi niti ne verjame, da ju poseduje... Toda ceni ju tako zelo, da ju vedno poskuša doseči in ju s tem v sebi vse bolj in bolj izpopolnjuje.«

»Nauči se trpeti za Božjo ljubezen, ne da bi vsakomur povedal o tem.«

»Ko si enkrat podjarmimo ta naša telesa, nam delajo mnogo manj preglavic.«

»Kdor je predal svojo voljo Njemu, česa se sploh lahko boji?«

»Sama želja po časti nas oropa časti.«

»Zavreči je treba posvetne standarde o modrosti, da bi se dosegla prava modrost.«

»Če ti je v zadovoljstvo veseliti Boga in če se ne meniš za svoje lastne užitke, se ti bo zdelo naše življenje zelo dobro.«

»O Gospod! Vse naše težave pridejo k nam, ker nimamo svojih oči uprtih Vate.«

»Bolj ko te Gospod ljubi, večje bodo preizkušnje.«

»Naj bo resnica v vaših srcih, kot se bo zgodilo, če boste prakticirale meditacijo.«

»S tem, da smo na tej poti, je naš dobiček tako dragocen zaklad, da ni čudno, da se nam zdi cena tako visoka.«

»Vedeti nič je vse.«

»Nemogoče je govoriti Bogu in hkrati govoriti svetu.«

Učitelji modrosti 42

Učitelji modrosti 44