Nekega dne so uglednega profesorja na francoski ekonomski fakulteti prosili, naj predava na temo »Učinkovito in ekonomično planiranje posameznikovega časa«. Predaval naj bi okoli petnajstim direktorjem velikih družb iz Severne Amerike.

To predavanje je predstavljalo eno izmed petih delavnic tega enodnevnega seminarja. Tako je imel ugledni profesor le uro časa za svoje predavanje.

Ko je tako stal pred elitno skupino, pripravljeno, da si zabeleži vsako njegovo besedo, je profesor pogledal po predavalnici in rekel: »Izvedli bomo eksperiment.«

Izpod svojega katedra je potegnil ogromen steklen vrč (vanj gre več kot 4 litre tekočine), in ga postavil predse.

Potem je izvlekel kakih dvanajst okroglih kamnov, tako velikih kot teniška žogica, ter jih previdno, enega za drugim, položil v stekleni vrč. Ko je bil vrč do vrha poln in je bilo vanj nemogoče položiti še kaj, je profesor dvignil pogled in vprašal svoje učence: »Ali je vrč poln?«
Vsi so pritrdili. Profesor je počakal trenutek, nato pa znova vprašal: »Res?«

Nato je izpod katedra potegnil lonček, poln majhnih kamenčkov. Z natančnostjo jih je stresel po velikih kamnih in nato narahlo pretresel steklen vrč. Majhni kamenčki so se razporedili ob velikih, vse do dna. Spet je vpračal svoje občinstvo: »Ali je tale vrč poln?«
Tokrat so njegovi učenci počasi doumeli postopek. Eden izmed njih je odgovoril: »Verjetno ni poln.«

»Torej,« je nadaljeval profesor. Tokrat je izpod katedra potegnil vedro peska. Pozorno ga je stresel v stekleni vrč. Pesek je napolnil prostorčke med velikimi in malimi kamenčki. Ponovno je vprašal: »Ali je vrč poln?«
Tokrat so učenci, brez vsakršnega oklevanja in enoglasno, odgovorili: »Ne, ni poln!«

»Torej,« je nadaljeval profesor in z mize potegnil vrč vode, ki jo je do vrha vlil v stekleni vrč. Vprašal je: »Katero veliko resnico nam razkrije ta eksperiment?«

Najbolj predrzen med slušatelji je pomislil na temo predavanja in rekel: »Eksperiment nam pokaže, da čeprav ima nekdo že popolnoma zaseden svoj dnevni urnik, si lahko, če si resnično želi, še vedno vzame čas za kako pomembno zadevo.«

Profesor mu je odgovoril: »To ni to.«
»Velika resnica je naslednja: Če človek najprej ne napolni vrča z največjimi kamni, jih kasneje ne bo mogel več vseh spraviti v vrč.«

Nastala je mrtva tišina. Profesor je nadaljeval: »Kateri so veliki kamni v vašem življenju?«
»Vaše zdravje, družina, prijatelji, izpolnitev vaših sanj, učenje in izobrazba, da počnete to, kar vas veseli, počitek, da se borite za svoja načela, si vzamete čas zase ali kaj podobnega.«

»Kar si morate zapomniti je, da mora človek na prvo mesto v svojem življenju postaviti »velike kamne«, sicer se mu lahko zgodi, da v življenju ne bo uspel.«
»Če da človek prednost tistim malim kamenčkom, si bo življenje zapolnil z malenkostmi in ne bo imel zadosti dragocenega časa za pomembne stvari v življenju.«
»Torej, ne pozabite si zastaviti tega vprašanja:
KATERI SO VELIKI KAMNI V MOJEM ZIVLJENJU?«

»In najprej začnite z njimi.« S počasno gesto je profesor pozdravil svoje občinstvo in zapustil predavalnico.

Vir: Christian Godefroy