Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Tito resda nima na vesti milijonskih množic golih, bosih in opeharjenih človeškega dostojanstva, ki so produkt demokracije v navezi s kapitalizmom. Je pa zato za njegov režim značilen 'Goli otok', pa povojni poboji, itd. Skratka gre za neugotovljivo število nedolžnih žrtev preganjanja, zaporov, mučenja, ubojev in osebnega onemogočanja. Z veliko cinizma bi kdo rekel, da gre za kolateralne žrtve v interesu večine, z večinskim sodelovanjem in za večino, ki naj bi bila v našem primeru delavski razred. Resda morda večini niti ni bilo tako slabo in tudi nekatere inštitucije, kot je naprimer SDK so predstavljale avtoriteto in igrale vlogo, kot jo v samostojni Sloveniji ne. Toda bodimo dosledni pri ugotovitvi ali je režimsko represivno nasilje res nujno v takem obsegu za dobrobit večine, ali pa gre za ščitenje in revanšizem oblastnikov ? Interes večine…. kaj je že to in kakšen je?
V samostojni Sloveniji (SS) se je umetno ustvaril navidezni politično – ideološki dualizem , ali antagonizem, ki pa služi zgolj politični promociji in ohranjanju protagonistov. Menim, da so danes ideološke kategorije anahronizem. Uporabljam, jih ob pomanjkanju ustreznejših afirmiranih izrazov s pripombo, da vsebinsko dejansko ne ustrezajo zgodovinskim političnim definicijam in ideološkim kriterijem.
Najprej to pokažem na primeru SS. V bistvu imata poglavar slovenskih demokratov in poglavar turbokapitalističnih neoliberalnih demokratov mnogo več skupnega kot bi si človek mislil. Ampak medsebojni antagonizem ju v opranoglavih množicah drži politično pri življenju. Skupno je naprimer, da oba poglavarja izhajata iz iste politične stranke, potem pa sta svoj politični profil 'reformirala' vsak po svoje na že znan način. Oba sta poglavarja seveda vsak svojega dominantnega centra s širšim krogom 'vernikov' in ožjim krogom 'koritnikov'. In še ena presenetljiva toda bistvena skupna značilnost ju enači. To je dejstvo zastopanja interesov in koristi ozke manjšine bogatih in vplivnih, ne pa interesov in koristi večine. To bom v nadaljevanju tudi pokazal in razložil. Obe omenjeni dominantni osebi sta sedaj na nek način 'demokrata' in oba imata ožji in širši krog slednikov.
Tu pa nastopi pomembna in bistvena razlika. Ožji krog slednikov poglavarja demokratov je tipično brezsramno, brezobzirno in brezbožno povzpetniškega stremljenja. Ožji enaindvajseti forumski krog poglavarja neoliberalnih turbokapitalistov pa tvorijo že povzpeti, toda antibožji za razliko od brezbožnih povzpetniških demokratov. Eni bi radi grabili položaje in bogastvo, drugi ohranili in obranili kar so že nagrabili večinoma z zakonitim oškodovanjem, ter uničevanjem podjetij, nacije in države. V SS najbrž več ne obstaja kategorija nacionalne in državne veleizdaje. Bogastvo nekaterih prej omenjenih pa temelji prav na tem podlem dejanju, ki je onesrečilo mnoge družine in posameznike, relativno dobro gospodarsko državo pa pahnilo na pot bankrota.
Seveda so si znale te takoimenovane tranzicijske elite prej pripraviti ustrezne zakone in drugo podlago za svojo uspešno in zakonito kriminaliteto, a vseeno je treba sedaj svojo pozicijo ščititi in braniti. In to počno organizirano in vešče in vse kaže da bodo prišli v zgodovino SS kot 'nedotakljivi'. Pomembno zanje je, da se znajo dobro prilagajati smeri in moči vetra, kar jih ščiti pred 'odpihnjenjem'. To je uspešna metoda preživetja zlasti v korporacijski svetovni vladavini, kjer politiki predstavljajo le marionete, ideologija pa gumijasto kost. Žalostno je, če nekdo ni seznanjen s temi evidentnimi dejstvi, še slabše pa je, če se dela gluhega, slepega in neumnega. Manj evidentno, a obstoječe je politično botrstvo tranzicijske elite pri ustanavljanju novih strank, delegiranju kandidatov in obvladanju medijev za ohranjanje vpliva iz ozadja. V to se lahko prepriča vsak človek odprtega in logičnega uma, če le niso posledice preteklega pranja možganov pustile preveč trajnih sledov v njegovem razmišljanju in prepričanjih..
Omenil sem že, da so politično ideološke delitve gumijasta kost za širši krog slednikov obeh glavnih domnevnih nasprotnih polov v SS. Gre samo za to kar sem zapisal zgoraj. S tem je utemeljen ideološki anahronizem, ki sem ga izpostavil uvodoma. V kolikor pa se pošalim, čeprav zelo resno mislim, pa bodo ideologi delavskega razreda kmalu soočeni s svojim 'delavskim razredom' v obliki množice robotov. Ja, edina stalnost je sprememba tudi na družbenem in političnem področju. S tem se bodo morali nekateri še sprijazniti.
Dodal bom še opredelitev SS demokracije in njenega poglavarja, o kateri širši krog slednikov ne razmišlja, ožji krog pa niti zanima ne. Vsebinsko je SS demokracija analogna naprimer ameriškim republikancem, niti slučajno pa ne demokratom. Profil lahko opredelimo z zunanjo militantno agresivnostjo, če ima moč in notranjim asocialnim cinizmom, ter brezbožno aroganco do revnih slojev prebivalstva, obenem pa nedeljena podpora izkoriščevalski in dominirajoči bogati 'eliti'. Torej revnim bi moralo biti v SS jasno, da si od 'demokracije' nimajo kaj obetati. Vendar so nekateri med njimi verniki 'tekovina diktature kapitalizma sa demokratskim poredkom'. Nekateri pa so pristaši 'demokracije' zaradi slabih izkušenj s preteklim režimom, od katerega so nekateri zastopniki še vedno v poziciji 'reformirane' moči. V bistvu je motiv nekako revanšističen, kajti 'demokracija' v Sloveniji nima kake hude tradicije. A sam na splošno nimam ljudi za tako bedaste, kot jih imajo pokvarjeni politiki. Ljudje so pametni in marsikaj vidijo, samo otopeli so in to najbolj ravno zaradi 'nedotakljivih'. Taka situacija pa seveda moralno in praktično daje življenski prostor in alibi tudi množici ostalih nižjih malih glodalcev in zajedalcev ter škodljivcev vseh vrst (beri koruptivcev). In tako se mnogim zdi vse skupaj brezupno.
Sedaj pa še širši vpogled v nekatere pojme. Demokracija in kapitalizem sta praviloma neločljiv par, vsaj tako ju afirmirajo korporativni mediji (zahoda). A poglejmo kitajski kolektivni turbo_liberalno_kapitalistično_komunistični režim. In poleg tega primera je v prej omenjenem 'razsvetljenem' zahodnem modelu še en paradoks že v osnovi. Namreč demokracija pomeni vladavino večine, kapitalizem pa praktično pomeni vladavino manjšine z denarno in posledično vplivno močjo. Torej kapitalizem služi tem bogatim posameznikom, ne večini, ampak vsemu skupaj pa politično vlada demokratična večina. In ta ni zadovoljna in kako je vse to mogoče, da večina ni zadovoljna z lastno vladavino ? Seveda so možni edinole interdisciplinarni odgovori. Kakorkoli pogledamo kaže, da ljudje verujejo da je 'diktatura demokratičnega kapitalizma' najmanjše zlo in ga zato 'izbirajo' po 'muslaufu' in po vplivu korporativnih (dominantnih) medijev, če ga res izbirajo. Kadar pa se 'zmotijo' in demokratično izberejo kaj drugega se zgodijo vojaške diktature v glavnem s prikrito, ali pa tudi odkrito zunanjo pomočjo.
In še o vojnih in političnih zločinih, zločincih. Še noben ameriški predsednik, ki je začel agresijo proti kaki drugi državi ni bil obsojen kot vojni zločinec, čeravno gredo žrtve v milijone, zanimivo in zaskrbljujoče. Ampak seveda tudi Stalin, pa Tito in drugi niso dobili takega statusa. Ja diktatura demokratičnega kapitalizma, pa tudi komunizma, socializma in drugih izmov je težko doumljiva, lahko ji samo verjameš in zaupaš, ali pa tudi ne.
Anahronistični kategoriji komunizem in kapitalizem, bi bilo morda bolje prevesti v vprašanje izbire med zavzemanjem za kolektivno dobro ter legitimne interese večine na eni strani, ali zavzemanje za pokvarjeno sebične interese bogatih posameznikov v škodo večine. V našem primeru smo tako daleč, da je ta večina kar celotno človeštvo ter ekološki interesi planeta.
Revolucija – kvantni skok v kolektivni in osebni človekovi zavesti je nujna, socialne revolucije in vojne so žalostni ostanki nesprejemljive samouničevalne mentalitete.
Za raznovrstno informiranost predlagam še sledeča linka in prevod dela angleškega teksta o Sloveniji.
Del teksta iz članka ameriškega novinarja o Sloveniji z naslovom 'KJE JE SLOVENIJA' - članek objavljen v New York times
>>>>>>>>>>>>>>Tam so svobodni novinarji, ki svobodno pišejo in poročajo po ukazih svojih šefov, katerim objave narekujejo skorumpirani politiki in zakulisni veljaki, odvisno od njihovih potreb. >>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>
V tukajšnji temi ne moremo mimo vprašanja funkcioniranja pravosodja. Naš demokratični poglavar je tu odkril posrečeno skovanko, katero je sicer namenil našemu ožjemu slovenskemu prostoru in morebiti čezmejnim področjem z domnevnimi ostanki komunistične ideologije v pravosodju. A če pogledamo nedavne primere rehabilitacij v primeru Patria, tako v Sloveniji, kot na Finskem, pa rehabilitacijo demokrata Sanadra, vidimo, da je skovanka uporabna v najširšem pogledu. Lahko se vprašamo kako je s 'krivosodjem' v Avstriji in morda naivno pomislimo, da so oni pa res 'karakterji'. Ampak ni stvar v tem, pač pa v dominantnem vplivu takih, ali drugačnih prioritet, ki jim dominantni centri moči lahko dajo zadostno težo za spremembo in preobrat v igri…… Stanje biti 'kriv', ali 'nedolžen' tako postane predmet uveljavljanja interesov različnih krogov, ki so v poziciji vplivanja na pravosodje. Lahko gre za nacionalne, korporacijske, vojaške in druge interese ter kroge….
Permutacije pravosodja v krivosodje se žal dogajajo po celem svetu. Občasno nekateri vplivni posamezniki sicer odigrajo vlogo brezkompromisne doslednosti, ampak to ne spremeni splošnega stanja.
Preden se vsebinsko lotim obeh podnaslovnih tem moram zapisati dejstvo da je predhodna vsebina samo v manjši meri rezultat mojega zbiranja, prebiranja in študija informacij iz raznih virov. Večji del predhodne vsebine je zapis z moje strani sprejetih, prevzetih in privzetih 'inštrukcij', ki mi jih je potrpežljivo in vstrajno podajal mladenič, kateremu bo tu z njegovo privolitvijo dano 'partizansko' ime Krasnoludek. To izhaja iz njegovega - Krasnoludkovega (po mojem sicer napačnega) poimenovanja režimske vloge nekega specifičnega palčka. Torej ne gre za nobenega izmed 7 –h krasnoludkov, kot palčke prav simpatično imenujejo Poljaki… Da bi nek krasnoludek imel svoj 'režim' poleg obstoječe oblasti je sicer ena redkih navedb, kjer me Krasnoludkove 'inštrukcije' niso prepričale. Za večino ostalih inštrukcij sem presodil, da v glavnem niso pristranske, sploh pa ne 'ideološko', ampak so konstruktivne, inteligentne, logične, dosledne in rezultat Krasnoludkovega dokaj celovitega poznavanja tematike na osnovi njegovih obsežnih lastnih proučevanj, preverjanj in ponderiranja raznih virov, ter ugotavljanja dejstev. Vsekako je opravil precej dela tudi s primerjavo raznih virov in analizo celote. Toliko o Krasnoludku zaenkrat.
V nadaljevanju najprej sledi tematika lustracije.
Tudi o vprašanju lustracije se na osnovi Krasnoludkovih inštrukcij nisem mogel opredeliti. Zato bom tu raje napisal svoj razmislek kaj bi lahko morebiti koristnega prinesla, ali pa bi to bil še en strel v prazno na osnovi nekritičnega posnemanja nekaterih držav kjer so to izvedli.
Nemčijo po združitvi lahko itak izvzamemo iz nabora ustreznih referenc. Ni treba argumentirati, ker je default jasno zakaj. Tudi hrvaški primer s HDZ prikrito naci-nacionalistično diktaturo ni ravno dober primer.
Poglejmo torej nekatere druge države iz bivšega vshodnega bloka. Pri njih ne obstajajo evidentni in prepričljivi dokazi, da odsotnost predstavnikov preteklih režimov apriori vodi v cvetočo in razvito družbo. Še več. Pojavljajo se stranke z izrazito levo opredelitvijo, ki v nekaterih primerih celo zmagajo na demokratičnih volitvah. Kaj pa Slovenija ? Je zelo specifičen in netransparenten ter kompleksen primer, kljub naši majhnosti.
Recimo, da bi se v Sloveniji zgodila lustracija. Za mene je to postopek vprašljive demokratičnosti, če že moram biti vernik demokracije, ki se v tem primeru res pokaže, kot diktatura demokracije. Katera politično-ideološka opcija bo 'blagoslovljena' v neki demokraciji je stvar dogovora ter političnih in strankarskih manipulacij ne pa dejanska izbira na osnovi večinskega mnenja. Ja, saj razumem argument preprečitve možnih nadaljnih negativnih vplivov ostankov pretekle – zavržene oblasti Ampak pri tem se precej verjetno zgodi tudi marsikatera krivica pa tudi škoda z izgubo sposobnih ljudi. Tudi niso bili nujno vsi na položajih pretekle oblasti pokvarjeni in opranih glav. In bistveno je dejstvo, da lustracija ne bi povrnila s strani 'tranzicijskih elit' nakradenega in v tuje banke po svetu odtujenega denarja. V najboljšem primeru bi morda nekaterim prinesla ideološko revanšistično zadoščenje. Lustracija bi morda bila koristna v kolikor bi se zgodila pred nastopom tranzicije in njenih zlorab še posebej v bankah pa tudi ob privatizaciji-uničevanju podjetij. Ampak privatni žepi so se polnili že med osamosvajanjem….. In zelo verjetno so denarci šli v žepe pripadnikov obeh domnevnih nasprotnih ideoloških polov. .. Potem pa adijo v lepe neznane (pa tudi znane eksotične) dežele. Pregovor 'roka roko umije' je stara ljudska modrost, ki pa v našem primeru žal nima operativnega učinka.
Še neko dejstvo je morda treba upoštevati pri tehtanju argumentov za lustracijo. To pa je koristoljubna pragmatičnost korporativne vladavine zahodnih, neoimperialističnih demokratičnih, velesil, pa tudi Kitajske, Rusije. Te vladavine v interesu kapitala posega v tuje države bodisi odkrito, ali prikrito. Vsekakor se pri tem naslonijo na kooperativne in vplivne (dominantne) lokalne faktorje. Pri tem sta ideološka opredelitev in moralni lik čisto marginalna, če je 'lokalec' pomemben, vpliven in sodelovalen z korporativnimi interesi, ki jih zahodni politiki 'mantrajo' v obliki demokratično – tržnih katekizmov. Ni treba posebej povdarjati, da sodelovalnost prinaša obojestranske koristi na škodo države in ljudi. 'Lokalec' pa ima tudi zagotovljeno neformalno podporo in varstvo.
Krasoludkova ideja s tem v zvezi je, da obstaja velika podobnost med Timošenkom ter našim poglavarjem neoliberalnih turbokapitalistov, čeravno drugi ni več na oblasti. Zdi se, da je res podobnost v političnih metamorfozah ter v ikonografiji uporabljenih 'totalitarnih simbolov''. Razlika pa nastopi med eksplicitnim in implicitnim izvajanjem oblasti, oziroma vplivov.
A o ikonografiji 'totalitarnih' simbolov' ter namenu, kot ga vidim v Sloveniji bo namenjen tekst v nadaljevanju. Ob tem samo še omemba strateškega poseganja v Ukrajino in podpora zelo vprašljivega Porošenka in njegove oblasti, kjer lahko vidimo določeno analogijo s Hrvaško.
Sedaj pa o ikonografiji 'totalitarnih simbolov', pa tudi drugih simbolov, ki niso aktualni simboli obstoječe države. V nadaljevanju bom 'totalitarni simboli' pisal brez navednic, ker je pojem 'totalitaren' uporabljen kot (karikiran) sinonim za domnevni totalitarni režim Titove Jugoslavije. Osebno me zastava in grb države v kateri sem odraščal ne moti. A to je naivno stališče politično nezainteresiranega posameznika. Resnejša obravnava teh dveh simbolov navrže nekatere možne resne implikacije, ki niso tako zelo nedolžne.
Nisem se poglabljal v našo sedanjo ustavo in zakonodajo glede (ne)dovoljene uporabe državnih simbolov, ki ne pripadajo sedanji državi. Zato lahko samo domnevam, da uporaba ni eksplicitno prepovedana. Ali pa pri tem morda vseeno ne gre za akt žaljenja sedanjih obstoječih državnih simbolov in države same v nekaterih posebnih primerih? Sposobni in (zainteresirani) sodniki bi tu lahko in morali povedati svoje (nelustrirano) mnenje. Ampak tega do sedaj še nismo doživeli.
Po eni strani spoštujem NOB, četudi so bile napake in zlorabe v vodenju. In zdrava kmečka logika mi pravi, da bi na proslavah dogodkov iz NOB lahko nastopali tudi simboli iz tistih časov. Tudi zahodni zavezniki ne zavračajo na skupnih proslavah te ikonografije. Ampak po mnenju določenega kroga ljudi so ti simboli totalitarni. Posebno občutljivo in nerešeno vprašanje pa je žaljenje čustev tistih, ki so v Titovi Yugi dejansko bili po krivici žrtve režima, ali pa njihovi svojci. Ta vprašanja bomo morali v bodočnosti rešiti pošteno in nepristransko in z veliko mero občutka za človekovo dostojanstvo.
Zanemarimo sedaj proslave in obeležja iz časov NOB in poglejmo kje in kdaj se še pojavljajo sporni simboli. Vemo katere politične opcije se poslužujejo te pretekle državne ikonografije na svojih političnih shodih. Manj pa smo pozorni na morebitne motive za rabo neaktualnih državnih simbolov.
Smatram, da ta preživela ikonografija nagovarja zlasti tujerodne slovenske državljane, ki se večinoma niso in se tudi nikoli ne bodo čutili pripadne državi, ki jim daje kruh. Laže se istovetijo z neobstoječo preteklo skupno državo, kjer je imel njihov narod morda privilegiran status večjega brata, če ne drugače vsaj po jeziku. Druga skupina državljanov, ki se nekritično klanjajo preteklim državnim simbolom pa so domorodci omejenega dojemanja celote in spoštovanja lastne države in naroda. Tako socialno nostalgijo pa po drugi strani tudi lahko in moramo razumeti ob primerjavi sedanjih in jugoslovanskih socialnih razmer. Za mnoge sloje prebivalstva je bilo življenje v bivši 'Yugi' dejansko lažje in bolj varno. Za nekatere znane populistične in druge psevdosocialne politične opcije ni nič lažjega kot zlorabiti te nostalgične občutke za promocijo svoje lažne ideološke identitete. .
V Sloveniji in na Hrvaškem lahko srečamo tudi proslave in obeležja okupatorjevih sodelavcev. Osebno smatram, da je nepošteno in pristransko apriori smatrati vse partizane za borce totalitarnega režima, oziroma kominterne. Prav tako pa tudi niso bili vsi, ki so nosili kvizlinške uniforme pokvarjeni izdajalci in zločinci, še maj njihovi svojci. In vprašanje primerne - dovoljene ter neprimerne - nedovoljene ikonografije še zdaleč ni tako enostavno upoštevaje nepristranskost, poštenost in tankočutnost. Odnos do nacističnih simbolov je mednarodno opredeljen, kako bomo spravno rešili lastno zgodovino pa čaka da sami pokažemo politično zrelost, odgovornost in poštenost.
Izvorno vprašanje je tu seveda delilno razmerje kolektivne in privatne lastnine. Menim, da bi to morali reševati razumno, učinkovito in dobronamerno v večinskem interesu ljudi in države, obenem pa zagotoviti primerno stopnjo podpore ter zaščite privatne lastnine. Skrajnosti so nezrele, škodljive in neusklajene z Naravnimi zakoni evolucije. V demokratičnem tržnem sistemu je ekonomija nekakšna teoretična osnova in operacionalizacija nenaravne ideologije kapitalizma. V tej ekonomiji pa veljata privatna lastnina in dobiček za dve od temeljnih izhodišč. Podobno je dialektični materializem teoretična podlaga utopičnemu komunizmu brez upoštevanja in priznavanja transcendence. Nasprotno prvemu modelu je tu eden temeljnih kamnov družbena lastnina. In prav lahko bi nekdo osnoval recimo teoretični model lokalne ideologije brezposelnih planincev in prostovoljnih gasilcev (pokojni Kardelj bi gotovo uspel razviti ustrezen model).
Zdi se, da je v naših razmerah beseda 'privatizacija' nekakšna politično_ekonomska mantra tržno pravovernih ekonomistov in politikov. Na žalost pa z uporabo zdrave kmečke pameti v ozadju ne vidim nobene realne in poštene vsebine. Presenetljivo je kako nekateri 'znameniti' in 'častitljivi' lokalni ekonomisti ter politični verniki privatizacije mahajo na pamet z argumenti, ki so milo rečeno privlečeni za lase. Opustimo napamet govorjenje in politično pravoverno všečnost (tujim in domačim dobičkarskim špekulantom, ki čakajo na svoj plen v ozadju) in razmišljajmo s svojo glavo, ter poglejmo in poslušajmo s svojimi očmi in ušesi.
To celo ni v nasprotju s principi demokracije in kapitalizma – lepše tržnega gospodarstva.
Pustimo ob strani morebitno politično ideološko obremenjenost, uporabimo trezno pamet in tudi ne bodimo papagaji. In kakšne morebitne nove ugotovitve dobimo ?
Ali nismo bili v nedavni preteklosti že soočeni z divjo privatizacijo, nesmotrnimi prodajami in oškodovanjem, pa tudi uničenjem nekaterih dobro stoječih podjetij s strani takoimenovanih tranzicijskih elit, pa tudi sopotnikov teh 'elit', Opala spoštovana politično_ekonomska trobila privatizacije, kako pa je s tem ? Torej ekonomska pravovernost nam sedaj takoj pojasni, da so pa tuja podjetja resna, poštena in prinašajo koristen kapital, ha, ha, ha. Ali ste nekateri slepi, slaboumni, morda samo papagaji, ali pa imate morda običajne ljudi za take ? Poglejmo za primer sramotno kolonizacijo, oziroma fevdalizacijo Hrvaške s strani nemškega Telekoma. Ta sploh ni v večinski privatni lasti, temveč bolj državni. Ampak oni so lepo 'privatizirali' hrvaški Telekom, z vsemi znanimi in neznanimi predvsem negativnimi posledicami. Važno, da imajo Hrvati sedaj 'privatizirane' telekomunikacije in to s strani tuje države, kakšen pokvarjen kretenizem. Kretenizem naivnih privatizacijskih vernikov, pokvarjen, ker so določenim politikom šle zanesljivo kuvertice v žep, kajpak. In predragi 'mnogopametni' ekonomistki, ter politikantki privatizacije, ali res ne veste, da je nemški Siemens v glavnem državno socialno podjetje, ki brez državnega skrbništva na trgu propade kot gnilo jajce. Nemci so za sebe znali lepo ugotoviti, da je manjša socialna in ekonomska škoda vzdrževati neprofitnega kolosa pri življenju, kot dopustiti njegov propad. Itak pa se ve tudi, da Nemci trge osvaja na 'balkanski' način, to je s podkupninami. Toliko v ilustracijo.
In sedaj še o zlorabi in manipulaciji samega termina 'privatizacija'. Če rečem privatizirano podjetje, ali to pomeni, da imamo enega privatnika, ali več privatnikov ? In ali mora biti to ena bogata oseba, ali pa morebiti k privatnikom lahko uvrstimo tudi korporacije, delničarske družbe, multinacionalke, banke, itd. ? Domnevam, da so po neki ekonomski teologiji vsi našteti potencialni solastniki definirani kot 'privatniki', država pa za božjo voljo to ne sme biti (razen če gre za Nemčijo, ha, ha). Gre tudi za preverjanje plehkega argumenta češ, da pri nevečinskem, oziroma večlastniškem upravljanju ne more biti dobrega gospodarjenja za dobrobit podjetja. Hudimana, ampak saj je večina podjetij delničarskih, ter kotirajo na borzi in lastništvo je precej razdrobljeno, pa tudi nejasno. V ozadju so tudi interesi multinacionalnih korporacij, ki se ne ukvarjajo z interesi 'drobiža'. Zakaj že torej država pri strateško pomembnih podjetjih ne bi smela imeti svojega ustreznega kontrolno - lastniškega deleža v izogib špekulativnim in škodljivim upravljalskim posegom morebitnega nepoštenega večinskega lastnika? Ker ekonomski katekizem uči, da je država default (itak) slab gospodar. Ja hudiča, pa saj take države ne maramo. Zato bomo pač izbrali poštene in sposobne politike s kapitalističnim političnim pedigrejem, da bodo zagotovili nadzor za dobro upravljanje s strateškimi podjetji. Ampak nič ne moremo proti kapitalistično ideološki dogmi, da je država slab gospodar in to kljub nasprotnim dokazom. Nadalje pa tudi ni logično, da demokratično izvolimo neko vlado, ki bi morala biti pravoverna v smislu ekonomsko-tržnih katekizmov, potem pa ji pa ne zaupamo, da bo dobro v korist podjetja in države soupravljala z nekaterimi dobrimi podjetji. To je zame še en kapitalistično – demokratski paradoks. Pri vsem skupaj je prisotno tudi namerno zavajanje laične javnosti za politične potrebe z nedorečenimi in nedoslednimi argumenti o domnevni nesprejemljivosti solastniškega deleža države in o škodljivem preprečenju večinskega nakupa.
V nadaljevanju moramo biti natančni pri razmejitvi med učinki diktature in učinki državno ustanovljenih ter vodenih podjetij. Titova Yuga naprimer je ustanovila po 2. vojni veliko podjetij mimo ekonomsko – tržnih katekizmov privatnega lastništva, postavila sposobne, stroge in odločne direktorje in delalo se je dobro vse do samoupravljanja….. Podjetja so rasla, cvetela in se razvijala, mnoga so bila celo konkurenčna zahodnim. Ljudje so delali in ustvarjena nova vrednost je ostala v državi. Kam pa gre sedaj dobiček podjetij v tuji lasti ? Dajmo v prodajo recimo Slovenske železnice pa bomo videli interes tujih 'privatnih' kupcev za večinski nakup. Ali pa zakaj to niso privatizirale tranzicijske elite in njihovi sopotniki ? In naj še enkrat spomnim, da je tranzicijska elita po principu 'privatizacije' uničila veliko dobro stoječih podjetij, ki jih je nasledila od Titove – to je bivše njihove Yuge !
Ampak naši pravoverni privatizacijski ekonomisti so nedavno v en glas zacvilili kako smo zapravili izjemno priložnost privatizacije z napačnimi potezami glede privatizacije našega Telekoma. Ali je napačno to, ker se država ni odrekla kontrolnemu deležu? Kakšna pa je razlika med lastniškim deležom neke multinacionalne korporacije in države ? Kateri solastnik bo v tem primeru potencialno boljše sogospodaril ? Gospodje iz zbora privatizacijskih trobil ali niste še nikoli slišali za notranji odkup in druge dobre možnosti 'privatizacije'? Kaj pa je za vas privatizacija ? Ali to, da pride finančno dominanten kupec, ki se mu upravičeno smeje ob njegovi predvideno dobri finančni transakciji spričo podcenjene prodaje za vsako ceno, da je le izvedena 'privatizacija'? Nadaljna usoda podjetja in zaposlenih je večinoma vprašljiva, pa četudi je do prodaje dobro gospodarilo. Kupca zanima praviloma predvsem takojšen dobiček, ne pa nadaljne dobro gospodarjenje in pošteno vodenje ter odnos do zaposlenih. Saj to je normalna zakonitost kapitalizma, ali ne? Ni pa normalno, da država ne bi zastopala pri tem tudi svojih 'kapitalističnih' interesov. To pomeni zastopanje interesov dobrih in pomembnih podjetij ter njihovih zaposlenih. Smatram, da Nemčija glede tega ravna pravilno, a z dvojnimi merili kadar gre za druge države.
Poglejmo gospodarjenje in upravljanje podjetij še čisto po kmečko. Kar pridelaš to imaš in potem lahko prodaš. Ampak kaj pa je 'pridelek' s stališča ekonomske 'veleznanosti', ki pač na žalost niti ni znanost. Pač pa je njen vsebinski profil tak, kot sem zapisal na uvodu. V ekonomiji je 'pridelek' dobiček. Tega pa se največ 'pridela' v bančništvu, s špekulacijami na borzi, preprodajami, seveda tudi z privatizacijami. Praviloma ni nobenega 'pridelka' v kolikor se dejansko ustvarja nova vrednost z delom, proizvodnjo, kmetijstvom. Ali ni to čuden sistem ? Dobro lahko 'nesejo' storitve, sem pa spada tudi trgovina in druge balastne, ali zajedalske dejavnosti. V tem kontekstu ni nobenega apriornega jamstva da bo neka privatizacija koristna sama po sebi, samo zaradi razlastninjenja države pri njenem morebitnem kontrolnem deležu.
Gornjo vsebino sem zapisal še preden me je Krasnoludek informiral o razkritem dogovarjanju med angleškim Cingenom in nemškim Telekomom. Ta informacija pa mi je čisto zadostna potrditev za moje izraženo nezaupanje do 'pravovernih' prodaj dobrih podjetij, oziroma do njihovih privatizacij. Vam vernikom ideologije 'tekovina tržne privrede sa demokratskim poredkom' pa 'z vso ljubeznijo' 'džungelski adijopamet' kapitalistični blagoslov. Morda vam kaj pomaga pošlihtat podstrešje, srce težko.
Je pa še ena omembe vredna okoliščina. Po kvazidžungelski ideologiji kapitalizma zmaguje ter preživi boljši, kar je nekako blizu zastareli in v marsičem ovrženi Darwinovi teoriji evolucije. V našem primeru pa zmagovalca utegne pogubiti lastno nakopičeno onesnaženje.
Sodobneje rečeno ga utegne pokončati ekološka katastrofa, kateri je sam vzrok.
Rekel bi da potrebujemo modre in pametne zmagovalce ne glede na ideologijo.
Dr. Peter starič govori in piše inteligentno, izobraženo, nepristransko in brez dlake na jeziku o skritih in prikrivanih okoliščinah preteklosti medvojne in povojne Slovenije. Tako zvemo tudi to, da v času trajanja pakta Stalin – Hitler o nenapadanju Nemci in komunisti niti v Sloveniji niso bili nujno sovražniki. To je logično, ampak so nam prikrivali kako je to zgledalo konkretno v praksi pri nas.
Podoba junaške narodoosvobodilne vloge partizanov, ki so bili centralno vodeni iz moskovske kominterne je morala ostati politično neoporečna in neomadeževana vsaj za manj poučen del ljudstva. Dosedaj so se sicer občasno pojavile posamezne kompromitirajoče 'nedominantne' informacije o NOB, ki pa so hitro zamrle spričo prevladujoče opranosti možganov pri ljudeh. Za to je sistematično poskrbel Titov Yu režim.
Zdi pa se, da bi ravno ta skrbno zamolčana in prikrita začasna nesovražnost / kolaboracija med komunisti – partizani ter Nemci morda lahko bila celo prva – neuradna kolaboracija z okupatorjem v Sloveniji med 2 vojno. In ta je obstajala še pred kasnejšo bolj znano in razvpito domobransko. To nam pokaže, da tudi komunistična – partizanska stran med 2 vojno ni bila brez 'greha' kolaboracije z okupatorjem pa čeprav kratkotrajno in po zgledu in pod vplivom Stalina. S tem nikakor ne želim omaleževati junaštev in trpljenja ljudi, ki so se borili iz domoljubnega prepričanja za svojo domovino in narod. Želim samo opozoriti, da nam je bila vsiljena prikrojena resnica in lažna podoba o dogodkih, ki so se v preteklosti kruto in usodno zarezali v narodovo telo. Zelo nujno je zato, da skozi spoznanja skritih plati naše zgodovine vsi uvidimo nesmiselnost medsebojne delitve in sovraštva, pa tudi oholosti enih zaradi njihove domnevne večje zaslužnosti in neoporečnosti.
Čas je da začnemo vsi dobronamerni ljudje v Sloveniji 'kolaborirati' med sabo ne glede na ideologijo in politično barvo, poreklo, itd. Prenehajmo po 70 letih končno kazati s prstom eni na druge in se nesmiselno ter po nepotrebnem in celo po krivici medsebojno obtoževati. Spoznajmo, da je slovenski narod imel ogromne nepotrebne žrtve predvsem zaradi take, ali drugačne zaslepljenosti in raznih brezobzirnih manipulacij ter igre 'velikih' na škodo tukajšnjih ljudi. To nam edino lahko prinese napredek in boljše življenje za vse.
Zavedajmo se končno in spoznajmo življensko resnico, da resnica ni črno – bela, niti belo – rdeča ampak ima brezmejno možnih barvnih odtenkov. In mavričnost je posledica različnih opazovalcev pa tudi različnih in spreminjajočih zornih kotov.
Arabske pomladi so dobra ponazoritev kaj in kako se je dogajalo z Osvobodilno fronto (OF). Ta je v začetku dejansko povezala ves narod v veslovensko fronto ali VELIKO SPRAVNO KOLABORACIJO SLOVENIJE, ki je bila ustanovljena v bran slovenskega naroda. Morda se v začetku ni imenovala OF, pač pa protiimperialistična fronta (nisem se spiuščal v detajle).Je pa predstavljala in zastopala praktično vse politične opcije takratne Slovenije. Potem pa so jo uzurpirali, oziroma ukradli komunisti, ki so bili vodeni iz kominternovske centrale v Moskvi pod diktatom Stalina. In še nikoli ni bilo dobro če imaš tuje gospodarje. To se je pokazalo tudi v našem primeru z vsemi tragičnimi in dolgoročnimi posledicami. Zelo podobno se je dogajalo in se dogaja tudi pri arabskih revolucijah, le da v tem primeru po pravilu nastopajo v vlogi tatov revolucije islamski skrajneži. In ti imajo svoje evidentne gospodarje oziroma sponzorje pri zalivskih naftnih državah, prikrito in posredno pa tudi v zahodnih državah, ki so priveski ameriške imperialistične politike.
Tisti pri nas, ki še vedno niso dojeli kako je bila OF ukradena s strani komunistov so po vsej verjetnosti žrtve dolgotrajnega pranja možganov s strani Titovega režima, kar jim je odplaknilo preveč možganskih kapacitet da bi se zbudili iz hipnoze komunistične indoktrinacije. Zato ne morejo uvideti niti očitne analogije z dogajanjem pri arabskih revolucijah. Morda bi mi nekateri utegnili pripisati desničarsko politično usmeritev, drugi pa spet levičarsko. Zato bom na tem mestu povdaril, da sem politično neprofiliran in nevtralen. Tako tudi nimam zadržkov in predsodkov pri navajanju virov informacij. Ti lahko pripadajo katerikoli politični opciji, ali geografskemu poreklu v kolikor prinašajo koristne informacije. In še enkrat več povem, da gre evolucija človeštva v smeri kolektivne zavesti, ne pa v smeri kvazidžungelske ideologije kapitalizma. A žal smo bili v primeru komunizma priča nerazviti stopnji komunistične nasilne in izprevržene kolektivizacije. Mnogi so temu zaslepljeno verjeli in sledili, prav tako, kot so mnogi drugi zaslepljeno verjeli in sledili politiki RKC. In sedaj še večje zaslepljene množice sledijo politiki islamske ekspanzije. Vse to nima nobene vsebinske veze z resničnimi evolutivnimi imperativi posameznika in človeštva.
Poglejmo tipičen primer nesmiselnosti in nekonstruktivnosti preštevanja žrtev ene in druge strani. V Don Markovem blogu naprimer najdemo podatke Inštituta za novejšo zgodovino o skupnem številu vseh med vojno in po vojni pobitih Slovencev.
In v nadaljevanju smo lahko skozi komentarje priča tipični slovenski žolčni in nestrpni polarizaciji na 'naše in njihove'. V bistvu se pri nas ob taki tematiki vedno sproži prepričevanje prepričanih, ki pa je bolj podobno 'muslauf lajanju', kot pa konstruktivni dobronamerni izmenjavi informacij. Nismo še sposobni sprejemati in tolerirati drugačnosti, kaj šele spoštovati druge ljudi in njihova življenja ne oziraje na razlike in nasprotja. Vse to negativno apriorno medsebojno obsojanje ter izključevanje nima smisla in ne koristi nikomur in ničemur. Pač pa prinaša veliko škodo napredku in razvoju družbe. Preteklih napak in posledic ne moremo spremeniti, ne moremo prepričati prepričanih na način medsebojnega sovražnega lajanja in tudi na noben drug način ne. Politično in narodno zorenje je dolgotrajen proces, ki terja strpnost in ki da času čas, da pride pri ljudeh vsaj do relativnih uvidov in premikov. Še vedno prisotna in namerno vzdrževana ter podpihovana politična polarizacija pa nas ohranja zaciklane ali zamrznjene v neki anahronistični družbeni retardiranosti.
Vsi ti poskusi dokazovanja kdo je zakrivil več in hujših zločinov po mojem mnenju ne morejo prispevati k novi OF Slovenije. Ta nova osvobodilna fronta Slovenije pa bi nas morala osvoboditi bremen preteklosti, medsebojne delitve in sovraštva. In potem bi lahko vspostavili tudi NOVO VELIKO SPRAVNO KOLABORACIJO SLOVENIJE, ki bi združevala vse dobronamerne ljudi.
Na koncu bi dodal še popravek predhodnega besedila, kjer je PC škrat priimek Dr. Petra Stariča zapisal z malo začetnico. Dopolnil pa bi še besedilo na mestu, kjer je omenjeno 'narodovo telo'. Popolnejše in sodobnejše bi se namesto tega prebralo 'narodovo telo in njegova kolektivna zavest.'
DRŽAVLJANSKA VOJNA V SLOVENIJI JE KONČANA
'dekanonizacija' informacij
Informacije, ki smo jim vsakodnevno priča bi lahko razdelili po izvoru na afirmirane in neafirmirane. Afirmiranost virov pa je posledica preteklih 'kanonizacij' različnih vrst (od družinske vzgoje, šole, do medijev, družbe, okolja, itd.) . Taka delitev virov po afirmiranosti se zdi ustreznejša od selekcije medijev na 'dominantne' in nedominantne, oziroma 'korporativne' in ostale. Razlog vidim v tem, da imamo v svetu opraviti s preveč igralci in njihovimi kompleksnimi medsebojnimi razmerji. Vloge, igralci in razmerja se tudi spreminjajo zato ni več klasičnih monopolnih dominanc, ki v bistvu izhajajo iz percepcije totalitarnih sistemov.
Svojevrstno individualno 'kanonizacijo' medijev pa tudi informacij nehote tako izvajamo več ali manj vsi. Ta individualna 'kanonizacija' temelji na naših osebnih prepričanjih. Osebna prepričanja povzročajo apriorno in kategorično selekcijo virov ter vsebin. S tem smo podvrženi pristranskosti in omejenemu sprejemanju ter dojemanju celote.
Seveda pa niti izogibanje 'kanonizaciji' in / ali zanemarjanje afirmiranosti virov ni jamstvo za celovito popolnost informacij ter nepristranska dejstva. Po drugi strani pa so tudi mnogi ljudje proti pričakovanju bolj nagnjeni k sprejemanju in priznavanju izključno 'kanonskih oznanil' in to iz afirmiranih virov. To je sicer udobneje in varneje glede preverjenosti informacij in s stališča ohranjanja lastnega imidža, a ni posebno kritično, inventivno, ustvarjalno, ter pogumno in odprto raziskovalno delo. V bistvu so pristaši 'kanonskih' informacij konzervativni, morda tudi rigidni.
Kakšen namen ima moje besedilo? Zdi se, da v Sloveniji še vedno vlada škodljiva polarizacija, ki je posledica državljanske vojne pred 70 leti. Morali bi jo s strpnostjo, potrpežljivostjo, razumnostjo, poštenostjo in dobronamernostjo prerasti, preboleti, predelati, sprejeti pretekla dejstva nepristransko, ter iti naprej v novem osvobojenem duhu sodelovanja. Torej moramo oblikovati nekakšno novo OF za osvoboditev ujetosti v preteklost.
Moj tukajšnji prispevek je poskus zgoščenega, celovitega, uravnoteženega in nepristranskega prikaza okoliščin državljanske vojne v enem zamahu. Z boljšim medsebojnim človeškim razumevanjem se pokažejo možnosti odprave ideološkega sovraštva. Skozi tako obravnao bi morali postopno zaključiti državljansko vojno v glavah, saj bi protagonisti dobili uvid v nesmiselnost retardirane, izključujoče in sovražne polarizacije. Ta temelji zlasti na pristranskih stališčih zaradi enostranske in prikrojene informiranosti. Torej je dekanonizacija informacij pomembna in nujna. To je ključno v zvezi s stališči do naše preteklosti in sedanjosti, ki so bila hudo podvržena pranju možganov v dolgoletni enopartijski vladavini enoumja..
Na tem mestu bi dodal še eno zahvalo za ideje ter ponujene pisne vire. Osebo, kateri gre zahvala bom poimenoval s 'partizanskim' imenom Vrtna Kolhoznica, skrajšano Kolhoznica.
VLOGA NOB TER VLOGA PARTIZANOV IN DOMOBRANCEV V NOB
Zdi se, da je to že prevečkrat prežvečena tema. Ampak kakor kje in kdaj. Na žalost je še vedno v veliki meri prisotna tako, ali drugače prikrojena, ali tudi nenamerno površna slika celote. Ta je res precej kompleksna, ampak z dobro voljo in namenom jo je možno podati celovito in jedrnato, če se odrečemo dlakocepljenju glede nebistvenih podrobnosti.
Ključna za pojasnitev državljanske vojne v Sloveniji je že natančna pojmovna opredelitev zgornjega podnaslova. Državljanska vojna je potekala istočasno z borbo proti okupatorju.
Beseda partizani kaže na partijsko vodeno gverilo, ne pove pa proti komu in za kaj se bori ta gverila. Beseda domobran kaže na branitelja doma, ne pove pa pred kom se brani dom, pod kakšnim vodstvom in v kakšni režiji. Kratica NOB pravi, da gre za narodno osvobodilno borbo. Ne pove pa da se je istočasno dogajala tudi oborožena družbena revolucija pod vodstvom komunistične partije.
NOB bi morali natančneje in dosledno imenovati narodno osvobodilna in revolucionarna borba ( recimo NORB ).
Partizanska gverila, kasneje že kar redna vojska, se je torej borila proti okupatorju in domačim izdajalcem, obenem pa še proti razrednemu sovražniku, ki so ga vojaško predstavljali kar domači izdajalci (domobranci, belogardisti, plavogardisti in podobne skupine, proti koncu vojne še četniki in ustaši). Politično in vojaško so partizane vodili komunisti. Njihov cilj je bil izgon okupatorja in povojni prevzem oblasti v novonastali državi. To pomeni tudi menjavo predvojne politične ureditve, ki je bila resnici na ljubo represivna diktatura, če se ne motim. Prebivalstvo proletarskega porekla pa tudi mnogi izobraženci najbrž zato niso imeli nič proti novi bodoči pravični družbeni ureditvi, kot so jo obljubljali komunisti.
Domobranci so se borili proti revoluciji in razrednemu sovražniku, ki pa je bil konkretno v podobi komunistično vodenih partizanov tudi ideološki in verski sovražnik. Operativno vodenje domobrancev in poveljevanje njihovi vojski je bilo v rokah okupatorja, ideološko - politično pa v rokah cerkve in političnih zastopnikov cerkveni sorodne politične ideologije. Cilj domobrancev je bil s pomočjo okupatorja premagati revolucijo, potem pa prepustiti odločanje o usodi naroda , ozemlja in države končnemu zmagovalcu vojne. Domobranci so bili nemški zavezniki bolj ko ne s figo v žepu. Pač pa so lahko izkazovali fanatično ideološko, oziroma versko sovraštvo do komunistov in s tem tudi do vseh partizanov.
NASILNOST DIKTATUR IN VERSKEGA TER IDEOLOŠKEGA ENOUMJA
Posebno nevarna in družbeno škodljiva se pokažejo vsa enoumja ter njegove posledice. Enoumje ima bodisi religiozni, bodisi ideološki temelj, ali pa je inducirano na kakšni drugi osnovi indoktrinacije, naprimer nacizem, fašizem. Zaseje in širi se v okoljih revščine, zaostalosti, neizobraženosti, družbene nepravičnosti, izkoriščanja in zatiranja množic. V takih okoliščinah nezadovoljnih množic pride do množičnih protestnih družbenih gibanj in preobratov, ali revolucij.
Vodenje revolucije in kasnejši nasilni prevzem oblasti izvede dobro organizirana skupina somišljenikov. V nekaterih primerih državni udar izvede vojska kot reakcijo na anarhijo ali kot kontrarevolucijo, često pa ruši tudi demokratično izvoljeno vlado. Posledično dobimo državo monopolnih, absolutističnih, totalitarnih vladavin, diktatur, režimov. Te pa potem še instrumentalizirajo nasilno ter izključujoče enoumje v svojo podporo in to z nasilno, ali prikrito sistematično indoktrinacijo, ter pranjem možganov podložnim množicam, pa tudi z represijo do vseh nekonformiranih posameznikov, skupin, organizacij.
Ključna sestavina diktatur enoumja je, da ne tolerirajo nikakršnih odstopanj od zapovedanih vzorcev mišljenja in življenja, še manj konkurenco režimu. To seveda popolnoma izključuje kakršnokoli pluralnost in demokracijo.
Skrajno nazadnjaškemu režimu terorističnega verskega fanatizma smo ravnokar priča na primerih sunitskega ekspanzionizma v zalivskih državah, Iraku, Siriji, ter drugod zlasti v Afriki. V primeru arabskih pomladi pa imamo specifičen primer, ko si napredna družbeno reformatorska gibanja skušajo prisvojiti verski fundamentalisti. V bistvu gre za nekakšno krajo revolucije s strani bolj agresivne in organizirane a številčno neprevladujoče družbene skupine.. V seznam obstoječih skrajnih diktatur je treba dodati še Severno korejo, kjer pa imamo nekakšno družinsko nasledstveno totalitarno oblast. .
PREZRTI NASPROTNIKI IN ŽRTVE KOMUNISTIČNEGA ENOUMJA V SLOVENIJI
K temu podnaslovu bi predstavil vsebine spodnjih linkov, ki govore o dobro dokumentiranih primerih političnih žrtev monopolne in nasilne vladavine komunistov. Izbrani primeri so specifični za razliko od običajno navajanih množičnih povojnih pobojev, Golega otoka in podobno. To so na nek način do nedavnega zamolčane in prezrte žrtve obračunavanja z narodno zavednimi Slovenci, ki so nasprotovali politiki in metodam komunistov. Pokažejo pa vso tragičnost in nesmiselnost nasilnih političnih monopolov.
Dodajam še najnovejšo aktualnost v zvezi z umorjenima zakoncema Hribar
Postavili spomenik umorjenima zakoncema Hribar
http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/10/zakonca_hribar_spomenik.aspx
Grobi in nasilni izključevalnosti s strani vladajoče monopolne strukture in organizacije se ni odrekla niti Titova režimska diktatura. To dobro pokaže vsebina predlaganih linkov. V začetku – takoj po razhodu s Stalinom in v nadaljevanju je bila represija totalitarne vladavine monopartijskega režima ostrejša in množičnejša. Kasneje se je zmanjšala, a stari represivni aparat je ostal. Vsi vemo za politično krutost Golega otoka. Manj znane pa so žrtve preganjanja med (bivšimi) člani KPJ, pa med domoljubi, ki se niso strinjali s politiko režima. Tu moramo vsekakor omeniti Angelo Vode, domoljubno organizacijo TIGR in Edvarda Kocbeka. Našteti primeri tragičnih žrtev Titovega režima so dobro dokumentirani. Seveda pa obstaja še mnogo drugih manj znanih tragičnih primerov. V kolikor lahko partijsko nasilje in enoumje do razkola Tito – Stalin pripišemo centralnim direktivam iz Moskve, gre zločine totalitarnega režima od tu dalje pripisati predvsem Titovim 'zaslugam'. Bilo je tudi dosti primerov osebnih maščevanj, ki pa jih je oblast tolerirala in zabrisala.
ČAŠČENJE TOTALITARNE DRŽAVE IN KULTA OSEBNOSTI TITA
Poskušam spoštovati in tolerirati vsako osebno prepričanje, vključno z posthumnim oboževanjem maršala Tita. To je še vedno prisotno in dejavno pri mnogih posameznikih. Imam pa pripombo na javno izražanje tovrstnega kulta osebnosti iz razloga spoštovanja čustvene prizadetosti svojcev mnogih nedolžnih žrtev, ki jih beleži kartoteka maršala Tita. Ne gre pa zanemariti niti dejstva, da je bila 'v imenu maršala, z maršalom in za maršala Tita' Slovenija tudi ozemeljsko precej oškodovana po 2 vojni. Zato osebno ne čutim niti najmanjše potrebe oboževati Titovo osebnost. Pač pa predlagam vsem, ki se temu malikovanju ne morejo odreči, da si uredijo doma primerna 'svetišča' s Titovo sliko in drugo totalitarno ikonografijo po lastnem okusu in prepričanjih. Sam sem na lastne oči že videl take spominske sobe pri nekaterih posameznikih. Kardelj je bil v tej zgodbi samo eden od 'apostolov' velikega 'božanstva' Tita, ostali politiki pa partijski 'guruji' lokalnega kalibra.
ČAŠČENJE DOMOBRANSKE KONTRAREVOLUCIJE IN NARODNEGA IZDAJSTVA
In če sem se spotaknil ob malikovanje Tita in ob preživelo komunistično ikonografijo je potreben komentar tudi k domobranskim proslavam. Domobranske enote so nastale iz vaških straž, ki so bile odgovor na komunistično nasilje. Kasneje pa so te enote prešle pod neposredno okupatorjevo poveljstvo. V ideološkem pogledu je domobranstvo predstavljalo vojaško organizirano obliko kontrarevolucije uperjene proti komunistom, torej proti partizanom. Njihovo razredno sovraštvo do komunistov pa je bilo resnici na ljubo navdahnjeno in podžgano tudi z verskimi čustvi. V tem pogledu je svojo vlogo igrala tudi takratna slovenska RKC. V kolikor imajo nekateri potrebo po tem, da se priklanjajo domobranstvu z vsakoletno proslavo ter pripadajočo domobransko ikonografijo ne glede na zgodovinsko sramoto narodne izdaje in kolaboracije domobrancev z okupatorjem, moramo biti pripravljen spoštovati in sprejemati tudi taka osebna domobranstvu naklonjena stališča pri delu populacije. Ampak tudi tem ljudem predlagam podobno kot sem predlagal Titovim malikovalcem, da človeško spoštujejo in upoštevajo čustveno prizadetost svojcev tistih nedolžnih žrtev, ki jih imajo na vesti domobranci in še nekateri drugi minorni slovenski kvizligi, naprimer plavogardisti, itd.
RKC KOT VPLIVEN SOPOTNIK IN UDELEŽENEC DOGODKOV
Slovenska RKC ima svojo specifično vlogo v celoti naše državljanske vojne in kasneje. Lahko ji pripišemo določene zasluge pri obelodanjanju zakulisne medvojne in povojne zgodovine. Po drugi strani pa bi morala ta inštitucija zavzeti bolj jasno, pošteno in nepristransko stališče tako do kvizlinštva, kot do svoje vloge pri tem.
A to čemur smo priča je vse kaj drugega. Danes samo še retardirani posamezniki ne ločijo osebne vere od inštitucije, oziroma še huje – enačijo vero v inštitucijo z vero v Boga. Zato ni smiselno in potrebno olepšavati zgodovinsko podobo inštitucije s sprenevedanjem in racionalizacijami, pa tudi iz razloga, ker s tem inštitucija poslabša svojo sedanjo podobo.
Ne bo odveč omeniti medvojni in tudi siceršnji medsebojni odnos RKC in komunizma. Morda je to celo eden ključev za razumevanje domobranskega in belogardističnega sovraštva do komunizma ter obratno in pa seveda cerkvenega obsojanja te ideologije. Komunizem ne priznava Boga, je brezbožen, cerkev pa ne priznava komunizmu pravico do obstajanja.
Precej svetlejša podoba slovenske RKC duhovščine pa se pokaže na primeru primorske domoljubne organizacije TIGR Zgodovina zapostavljene in preganjane organizacije TIGR nam prikaže domoljubno in narodno zavedno vlogo slovenskih duhovnikov na Primorskem. Morda je bil tudi zato TIGR s strani Titovega režima potisnjen v ozadje, njeni člani pa tudi preganjani in nekateri celo tajno likvidirani.
Pri sedanji vlogi slovenske RKC je moteče, da njena publicistika vstrajno poziva k razkrivanju ter obsodbi zločinov totalitarnega režima, 'pozablja' pa na zločine, ki so jih zagrešili nekateri njeni medvojni sledniki. 'Pozablja' tudi na svojo držo v odnosu do okupatorja. Morda ne bo odveč spomniti na svetopisemsko priliko, ko so ljudje hoteli kamenjati Magdaleno, pa jo je Kristus obvaroval z besedami: ' Kdor je nedolžen naj prvi vrže kamen.' Nihče ni potem vrgel kamna v Magdaleno. Izgleda, da so v tistih časih bili ljudje bolj pošteni, iskreni in bolj čistega srca………..
Grozote na Svetem urhu pri Ljubljani spadajo takorekoč med patološka zverinska dejanja verskih fanatikov ter ideološkega sovraštva. Najbrž pa to ni edini tovrsten primer grozodejstev versko in ideološko blaznih, ali kako drugače psihopatsko izmaličenih oseb. Veliko je bilo izdajstev naprimer, če je nek kmet dal hrano in prenočišče partizanom. Okupator je to praviloma kruto kaznoval s pobojem družine in požigom domačije pa čeprav je bil gospodar z družino politično čisto neangažiran. Vsaka tovrstna izdaja ima na vesti nedolžne družinske člane. Nobeno tako izdajstvo in sodelovanje z okupatorjem ne more biti opravičljivo navkljub napačni in tudi nasilni politiki partizanskega vodstva. To še posebej velja, kadar so bile posledice izdajstva požigi domačij in poboji domačinov ter partizanov s strani okupatorja, ali pa s strani domobrancev in drugih kvizlinških enot.
Zakaj slovenska RKC, oziroma njene publikacije glede razkrivanja in obsojanja tovrstnih nečednih dejanj ni enako goreča kot v primeru komunistov? In zakaj se spreneveda tudi v zvezi z nekaterimi drugimi odprtimi vprašanji, kot je naprimer vprašanje nekanonskih evangelijev, itd.? In zakaj se pretirano ukvarja z olepšavanjem lastne zgodovine tudi za ceno prikrivanja in prikrojevanja svoje medvojne zgodovine? Tega ji sedaj v pluralni družbi ni treba več početi, saj ne prispeva k ugledu inštitucije.
Reforme sedanjega papeža Frančiška so všečne in lahko bi RKC dale večji ugled in pomen ter vlogo za duhovno življenje ter prosvetljevanje ljudi. Ampak reforme bi utegnile po vsem sodeč propasti zlasti v Sloveniji in na Hrvaškem …… Slovenska RKC je pomemben sopotnik in udeleženec družbenega dogajanja v Sloveniji. Zato mora zavzemati odgovorno in konstruktivno družbeno vlogo in se zavedati svoje odgovornosti pri tem.
DRUGA PLAT MEDALJE ALI POZITIVNI VIDIKI V NEGATIVNOSTIH
Glede na zgoraj omenjeno zatečeno stanje raznolikih omejenih in omejujočih prepričanj in preživelih malikovanj, vključno z vsakoletnim 'romanjem' Titovih posthumnih oboževalcev v Kumrovec lahko zaključimo, da čas še ni dozorel za vse, da bi se obrnili v bodočnost in krenili k novim, boljšim in univerzalnim vrednotam naproti. Teh vrednot ljudem tudi nihče ne more ponujati kaj šele vsiljevati dokler ljudje ne dozorijo zanje. Zato so na mestu potrpežljiva strpnost, tolerantnost ter pluralnost demokratične družbe.
Ob vsej kritiki partijskega vodenja NORB imamo sedaj dovolj osnov za razlikovanje partizanske revolucije od vsenarodne borbe proti okupatorju.. Slednji je treba priznati junaštvo, patriotizem, trpljenje in žrtve, v mnogih primerih tudi tovarištvo in požrtvovalnost. Te borbe se ni treba sramovati ali jo obsojati. Lahko smo celo ponosni na edinstveno organizacijo partizanskih bolnišnic pa na partizansko glazbo, itd. Ampak v interesu sprave tudi ni potrebno več razkazovati ponosa in zaslug ene strani proti drugi. Naj pozitiven del zgodovine pripada nerazdeljenima državi in narodu.
Potrebno je razumeti in videti tudi pozitivne vidike revolucije in Titove Jugoslavije. V tistem času je komunizem imel veliko pristašev v množicah delavskega razreda ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi in v svetu. Ljudje so verjeli in zaupali v boljše življenje, ki naj bi ga prinesel komunizem in verjeli so tudi v lik maršala Tita. To je ustvarjalo pozitivno razpoloženje in optimizem. Navaden človek je imel v komunizmu svojo družbeno veljavo in socialno varnost. Ustvarjeni so bili miti o brezmadežnih partizanskih herojih ter nezmotljivem partijskem vodenju družbe v blagostanje in napredek. Kakorkoli že pa je vse to bilo sestavni del enoumja. Ta se je obnesel pri preprostih množicah, pri razmišljujočih posameznikih pa je ustvarjal odpor. In kdor je javno izražal nestrinjanje je postal avtomatično državni sovražnik
K vsem kritikam anomalij sodobnih razvitih zahodnih demokracij pa moram zabeležiti tudi neko važno pozitivno opažanje. Javno mnenje ima veliko težo pri odločitvah politikov. Zato se Američani vedno potrudijo če ne drugače zmanipulirat javno mnenje v podporo pomembnih odločitev in korakov…. Na drugi strani pa ima zato osveščena javnost mnoge demokratične vzvode pritiska na politiko in politike. Omenil bom naprimer zbiranje podpisov za razne peticije.
Dodal bi še pohvali določenih dejanj obeh sedanjih domnevno glavnih antagonistov slovenske politične polarizacije, ki sem ju predhodno predvsem kritiziral. Najprej bom omenil Janeza Janšo, ki je sicer na svoj včasih nerazumljen in pristranski način opozoril na marsikatero nepravilnost sedanjosti in preteklosti. Posebej pa je pohvalen njegov govor v prid TIGR-a. Janez Janša se je 2005 na Mali gori tako kot prvi državnik primerno pokloni Tigru. Nadaljujem pa z Milanom Kučanom, ki je pogumno zapustil zadnje zasedanje ZKJ skupaj s celotno slovensko delegacijo. S tem je bil sprožen proces razpada bivše Jugoslavije. Dejanje je bilo vsekakor tvegano za njegovo varnost in varnost celotne delegacije.
Menim, da pri vsakem človeku štejejo tako pozitivna, kot negativna dejanja. In ta se med sabo ne izključujejo, pač pa predstavljajo neko celovitost evolucije posameznika in družbe.
Politično, ideološko in versko enoumje slejkoprej ne more biti koristno in dobro. A tega pojava ne smemo mešati s pozitivnimi učinki kolektivne zavesti naprimer v športu, v delovnih timih, pri meditaciji, molitvi, ki imajo lahko veliko večjo sinergično moč, kot jo ima posameznik. In omenil sem že, da gre evolutivni razvoj človeštva v smeri kolektivne zavesti. Ampak na sedanji stopnji razvoja je ta še zelo oddaljena. Visoko razvita kolektivna zavest se navezuje na razvite individume z opuščeim in transcendiranim egom. V sedanji družbeni razvitosti pa sta egoizem ter individualnost realna in vključena v igro demokracije s tržnimi principi.
Čisto za zaključek pa bom nakazal novo vprašanje in sicer poimenovanje ulic ter trgov. Morda bo to predmet kakega sledečega zapisa. Za sedaj pa samo predlagam, da bi se pri izbiri imen morali bolj ozirati po naših priznanih umetnikih in znanstvenikih in opuščati ideološko ter politično obarvana poimenovanja. Ta namreč zanesljivo ne bodo večinsko sprejeta.
Celotno tukajšnjo agitacija za Veliko spravno kolaboracijo Slovenije, kot jo imenujem malo v šali posvečam današnjemu dnevu spomina na mrtve.
Zanimivo, da je Djilas predvidel zajedalske elite, pa tudi njihov propad. V kolikor se spomnimo, da je tudi NASA že objavila svojo (znanstveno ?) študijo o propadu civilizacije, potem je jasno, da tudi 'novi razred' ne bo mogel 'parazitsko' preživeti sam zase brez 'gostiteljskega razreda'. Tu se mi v mislih pojavlja tarot karta Stolp …….. Za nekatere, ali celo za večino tak propad civilizacije najbrž pomeni 'konec sveta'. S to temo pa se ukvarjajo razne prerokbe. Mednje spada tudi Apokalipsa in prav je, da to skrivnostno vsebino spoznamo vsaj v osnovnih pojmih. Wikipedia nam ponuja sledečo osnovno in splošno razlago - linka spodaj. Seveda pa obstaja veliko različnih možnih razlag besedila. Eno - filmsko interpretacijo sem že omenjal, film nosi naslov 7 pečat. V Delu pa se je pojavil namig o razlagi zmaja iz Apokalipse z nafto....
APOKALIPSA (razodetje 'konca sveta' po svetopisemskem oznanilu)
Na tem mestu lahko opazimo, da zgornja dva podnaslova tukajšnje lokalne teme korespondirata in konvergirata tudi z globalno temo, oziroma podnaslovom spodaj in to glede propada zajedalskih elit skupaj s 'koncem sveta'. Zato morda ne bo odveč medsebojno povezati vsebini globalne in lokalne teme. Menim, da bi lahko lokalni temi globalna dala nek širši pogled, o globalnih vprašanjih pa tudi marsikdaj lahko sklepamo iz svojih lokalnih izkušenj. Lahko pa smo ob tem ponosni na vizionarsko miroljubno besedilo naše himne. V primerjavi z Zdravljico je naprimer francoska himna srednjeveško krvoločna…… kolektiivna karma ?
Še enkrat več bom ponovil, da poznamo v principu 2 možna procesa nujnih sprememb, ki jih terja Narava. Ena varianta je reformatorska, postopna, s korekcijo in uravnoteženjem nakopičenih neravnovesij. Druga varianta je bolj skokovita in pomeni velika uničenja in morda vnovični začetek razvoja novega modela civilizacije. Morda bi eno pot lahko primerjali z evolucijo, drugo pa z revolucijo, ali pa ju poimenujmo tudi 'zvezni' in 'nezvezni' proces, da ne rečem celo analogni in digitalni. Vendar če sklepamo po kvantnih lastnostih atomov, ki so drugačne od kemičnih in fizikalnih, je vsaj delna kvantizacija 'konca sveta' zelo verjetna tudi v civilizacijskih in drugih planetarnih dogajanjih. Naj spomnim, da kvantne karakteristike elementov dajejo atomom svetlobno – spektralno identiteto.
Ob opazovanju vsega negativnega dogajanja doma in po svetu, zlasti kriminalne korporativne politike, tajkunizacij podjetij, odpuščanj, revščine, naraščanja deleža prekarnih zaposlitev itd. se zdi zadružništvo, kot dobrodošla novoodkrita možna rešitev. V bistvu pa je samo zanemarjena in delno pozabljena oblika socialnega podjetništva, ki vključuje in združuje pozitivne vidike demokratičnosti, delavskega solastništva in soupravljanja podjetij, ter dobrega, okolju prijaznega gospodarjenja. Pri tem ni v ospredju profit, ampak pošteno delo in zaslužek, večja socialna varnost, pa tudi novo zaposlovanje. Ta oblika ponuja v nekaterih primerih celo rešitev propada podjetij, ki so v stečajnem postopku. Potrebno je samo spremeniti način razmišljanja, ki nam ga vsiljuje neoliberalistični kapitalizem, kot edino možen. Ta masovna negativna hipnotiziranost je grozljiva. Pomembno vlogo pri tem igrajo vsakršni korporativni, dominantni, oziroma kanonizirani mediji. Spodaj sem zbral nekaj naslovov z resnično spodbudno vsebino o zadružništvu.
Revija Zarja, št.6, 9.2.2016: “Krize jim ne pridejo do živega” (članek o zadružništvu avtorja Dejana Ogrinca)
Zanimivo je videti, kako glasujejo nekateri naši dobro ('pod' / pre )plačani Euro poslanci.
SRAMOTNO NEOBJEKTIVNO PISANJE POSAMEZNIH NOVINARJEV
Začel bom sicer s pohvalo in pozitivnim sporočilom glede enega naših osrednjih časnikov, to je časopis 'Delo'. Časopis poroča o svetovnih in domačih dogodkih presenetljivo objektivno, nepristransko in pošteno. In to velja za večino njegovih novinarjev. Na žalost pa časniku podobo kazi pisanje gospoda Boštjana Videmška o Siriji, Turčiji in bližnjem vshodu. Ti članki so pristranski, neobjektivni in krivični. Težko si predstavljam vzrok tako nebuloznega pisanja v novinarjevi neprofesionalnosti. Zato se mi tu poraja več vprašanj, kot odgovorov. Nekatere od možnih razlag glede sedaj že preteklega načina poročanja naših medijev sem nakazal v preteklosti in se ne bi ponavljal. Vsak, ki šteje do tri si lahko sam ustvari svoje mnenje, morda si ga bodo tudi šefi omenjenega novinarja. Seveda ima tudi subjektivna nota novinarja lahko svoj čar, ampak v našem primeru je tematika preveč resna da bi jo obravnavali na tak način.
NE ZAMUDITE
