POJDI NA SPREHOD,
ČEPRAV JE TEMNO.
NADIHAJ SE SVEŽEGA ZRAKA,
POSKUSI SE NASMEHNITI,
RECI PRIJAZNO BESEDO NEZNANCU,
ČE GA PO NAKLJUČJU SREČAŠ
IN JE VIDETI PRIJAZEN.
VEDNO ŽIVI VEDENJE SVOJEGA SRCA.

hafis

http://www.youtube.com/watch?v=d3P_d-OfYS4

Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite,
čeprav je njena pot strma in težka.
In kadar vas vzame na svoje peruti, se ji prepustite,
čeprav vas utegne meč, skrit med njenim perjem, raniti.
In kadar vam govori, ji verjemite,
četudi vam njen glas pretresa sanje, kot vam sever pustoši vrtove.

Kajti tako kot vas ljubezen krona, vas mora tudi križati.
Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti.
Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu,
bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

Kakor žitne snope vas zbira k sebi.
Omlati vas, da bi vas razgalila.
Preseja vas, da bi vas rešila plev.
Melje vas do čiste beline.
Zgneta vas, dokler ne postanete voljni.
Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati sveti kruh za božjo gostijo.

Vse to vam stori ljubezen, da bi spoznali skrivnost svojega srca in v tem spoznanju postali delček srca Življenja.

Toda če v svojem strahu iščete zgolj miru in užitka v ljubezni,
je bolje za vas, da si zakrijete svojo goloto in odidete z mlatišča ljubezni
v svet brez letnih časov, kjer se boste smejali, a ne iz srca,
jokali, a ne izjokali vseh solz.
Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe.
Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest.
Zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

Kadar ljubite, ne recite »dragi je v mojem srcu«, temveč raje »sem v srcu dragega«.
In ne domišljajte si, da morete usmerjati tok ljubezni,
kajti ljubezen bo, če se ji le zdite vredni, usmerjala vaša pota.

Ljubezen ima samo to željo, da izpolni samo sebe.
Toda če ljubite, a ste polni želja, naj bodo vaše želje take:
Stopiti se in postati žuboreč potok, ki poje svojo pesem v noč.
Spoznavati bolest prevelike nežnosti.
Raniti se s svojim lastnim razumevanjem ljubezni
in krvaveti voljno in radostno.
Prebuditi se ob zori z lahkim srcem in se zahvaliti za nov dan ljubezni.
Umiriti se ob popoldanskem počitku in razmišljati o zanosu ljubezni.
Vračati se na večer s hvaležnostjo domov
in zaspati s havalnico na ustnicah in z molitvijo za ljubljnega v srcu.

~Kahlil Gibran~

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdi z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah, četudi so grešne,
zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno. ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.


Feri Lainšček

Važno je, možda, i to da znamo:
čovek je željan tek ako želi.
I ako sebe celog damo,
tek tada i možemo biti celi.
Saznaćemo tek ako kažemo
reči iskrene, istovetne.
I samo onda kad i mi tražimo,
moći će neko i nas da sretne.


Miroslav Antić

Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luč dobivam,
od tebe ogenj svoj.

Ko tvoja luč mi sije,
svetal mi je obraz,
ko žar mi tvoj zatone,
obda me mrak in mraz.

Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
začaran du me spremlja
prav vedno in povsod.


Simon Gregorčič

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
-nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
ker drevesa in trave vedo za samoto,
-kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo,
ker reka ve za žalost
-če se le nagne nad svojo gladino,
ker kamen pozna bolečino
-koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled,
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovorijo samo,
kadar ljudje obmolknejo.

Ivan Minatti

Oni koji me sreću, misle da ja to putujem.
a ne putujem ja.
to beskraj po meni hoda.
.............

Išao sam i ja u svet
bez bežanja.

Išao sam da odrastem.

Sad sve mogu.
Sad sve umem.

Ali šta mi sve to vredi
kad sam sebe ne razumem.



Miroslav Antić

HVALNICA NERODNOSTI

Če mojstrsko pišeš z desno roko,
postani levičnik: čačkaj,
do nespoznavnosti čačkaj črke,
ki bodo v gošči svojih drhtečih, nebogljenih zavojev
odsevale slutnjo svetlobe besed...
Kot otrok se ponovno úči
risati obrise stvari s črkami
in vedi, da bo resnica navzoča v teh črkah,
vse dokler tvoji drhteči prsti ne bodo čvrsto držali peresa,
vse dokler se bo svet upiral tvoji nerodni roki.
V trenutku, ko boš postal mojster peresa,
mojster lepopisa, umetnik črk,
bodo črke premagale stvari
in svet se bo umaknil iz črk.
V tvojem lepopisu, v tvojem mojstrstvu
bodo samo še črke, ne bo ničesar več,
bodo samo še črke, samo še nič...

Tedaj začni pisati s prsti desne noge!


Boris A.Novak

Ja sam svoja najčudnija,
najlepša putovanja,
prevalio kroz pustoš
ove vetrovite glave.

I tu su stali beskraji
o kojima i ne slutiš.

Biti putnik kroz mudrost,
to znači: baviti se
vratolomijom bezumlja.

Ne srljajući, već - drhtavo,
dostojanstvenom nežnošću
jedne predivne lude.


M.Antić

Plava zvezda

Iza suma, iza gora,
iza reka, iza mora,
zbunja, trava,
opet nocas tebe ceka
cudna neka zvezda prava.

Cak i ako ne verujes,
probaj toga da se setis.
Kad zazmuris i kad zaspis,
ti pokusaj da je cujes,
da odletis,
da je stignes i uhvatis
i sacuvas kad se vratis.

Ali pazi: ako nije
sasvim plava,sasvim prava,
mora lepse da se spava:
da se sanja do svitanja.

Mora dalje da se luta.
Tristo puta.
Petsto puta.

Mora dugo da se nadje.
Treca.
Peta.

Mora u snu da se zadje
na kraj sveta.

I jos dalje iza kraja:
do beskraja.


Mora biti takve zvezde.
Sto se cudis.
Pazi samo da je negde
ne ispustis dok se budis.

Jednog dana,
jedne noci,
ne znam kada, ali znam tacno,
izgledace nebo bez nje
tako prazno, tako mracno.

I sva sunca,
sve lepote
i sve oci sto se jave,
nikad bez nje nece biti
sasvim tvoje sasvim prave.

Ja ti necu reci sta je
ova zvezda cudna, sjajna.
Kad je nadjes-sam ces znati.
Sad je tajna.

Miroslav Antic

Tone Pavček (za vse pavčke)


Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.