Intervju z družinskim terapevtom Jesperjem Julom in Pio Beck o otrocih in najstnikih (sobotna priloga 30.okt),..

Če teče življenje najstnika gladko, staršev skorajda ne potrebuje

Na papirju verjetno ni čutiti, toda odkritega smeha in sproščenosti je bilo med novinarskim pogovorom v troje veliko: ker so bila tema otroci, starši, družina. Primera ni na mestu, ampak če bi pozitivna pristnost prevladovala v razmerjih doma, bi bilo dvomov in tegob, ki se porajajo pri vzgoji otrok, morebiti manj. Tako pa je čejev, povezanih z družinskim življenjem, veliko in kakor da čedalje več, nekako se prav tako zdi, da ne zmoremo več nobenega gordijskega vozla presekati sami.

Pri nas že dobro znani danski družinski terapevt Jesper Juul, oče družinskega laboratorija (Familylab) in avtor številnih knjig s tovrstno tematiko, in Pia Beck Rydahl, danska mentorica za najstnike, ponujata svežo orientacijo v pogledu na – najstništvo. Pred kratkim sta jo predstavila na predavanju Družine z najstniki – ko se vzgoja ne obnese več!, ki so ga pripravili pri Familylab Slovenija, medtem ko pri Didakti na to temo ponujajo v branje novi knjigi: Juulove Družine z najstniki – ko vzgoja odpove in Moč najstništva, Da bo tvoje najstniško življenje sanjsko izpod peresa Pie Beck Rydahl.

Zakaj se zdi, da je otrok za vse več staršev projekt?

Jesper Juul: Po svoje imate prav, a težko je razložiti, zakaj. Deloma je tako, ker je otrok postal izbira, odločitev, o kateri se par pogovarja, jo načrtuje. Celotna zamisel o otroku in sam dogodek sta nekaj posebnega in povsem drugačna kot nekoč. Moja starša nista ničesar načrtovala, imela sta dva otroka, lahko bi jih imela pet, če … Težko je tudi reči, kaj sploh je projekt. V medijih, denimo, je slišati, da so projektni otroci tisti, katerih starši želijo, da bi bili uspešni in ne vem kaj še vse. Ampak moji so hoteli isto, v njihovem projektu je bilo, da se primerno vedem. V resnici ne vem, ali se je sploh kaj spremenilo. Ljudje, ki imajo več denarja, se pač odločajo za več in večje projekte.

.

Današnji otroci se začnejo pri treh letih učiti angleščino, kmalu zatem drugi tuji jezik, hodijo na balet, klavir in še kam. Veliko obveznosti jim obesimo.

Juul: Otroci so od nekdaj projekt, tudi družbeni projekt. Kdo pa se je spomnil, da morajo v šolo! (Smeh) Danes starši čedalje več razmišljajo o zmagovalcih in poražencih. Za svojega otroka si želijo, da bi zmagoval.

Res verjamemo, da bodo vsi naši otroci zrasli v genije, vrhunske znanstvenike, umetnike, Nobelove nagrajence?

Juul: Seveda ne.

Takšni bodo, kakršni smo mi.

Juul: Pred nedavnim sem imel na norveški televiziji pogovor z zdravnikoma, možem in ženo, ki imata šest otrok. Kakor sem ju videl, sta silno zaposlena in hkrati odlična kot starša. A malce strašljivo je, da že zdaj nekako vesta, kaj naj bi dosegli njuni otroci. Če imate šest otrok, se lahko zgodi, da boste vsaj pri treh razočarani. (Smeh) Razočaranje je, seveda, odvisno od tega, kako močno je forsiranje.

............

A ne pomeni preobremenjevati otroke tudi neke vrste oskrunjenja?

Juul: Ne, ne verjamem, beseda je premočna. Otroci bi do svojega osmega, devetega leta naredili vse za starše. A paziti morate, da v svojih dejavnostih še uživajo, da niso pod prehudim stresom.

... čisto izčrpani …

Juul: V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo na kmetijah ali pa v družinah, kjer so imeli, na primer, delavnico, normalno, da je najstarejši sin nadaljeval delo. Tudi to je bil projekt. Imeti projekt ne pomeni oskrunjenja, do njega lahko pride po tem, ko se otrok morda odloči, da ne bo več projekt svojih staršev.

Pia Beck Rydahl: In jih kot najstniki ne poslušajo več. Kot deklica sem bila pridna, vsaj trudila sem se, tudi pri šestnajstih, a me je na moj način razneslo. Otroci, ki sicer dobro sodelujejo s starši, se v določenem obdobju spopadajo, ali naj bodo takšni še naprej ali naj postanejo samosvoji. Slabo zanje, za družino in odnose je, če ne pride do preobrata tudi pri starših. Naj se torej zgodi.

Juul: A lahko se tudi zgodi, da zelo prijazni fantje in dekleta ostanejo prijetni fantje in dekleta. Danes so pomemben del skupin, ki se udeležujejo Pijinih seminarjev. Nekako jih potrebujejo, kajti v celotnem procesu so se izgubili. Ne vedo, kdo so niti kaj naj bi počeli. Do 15. leta so jim govorili, kako naj se odločajo, potem bi se morali sami, a se ne znajo. Pogosto govorimo o upornikih in hudih težavah, ki jih imajo, ampak tisti, ki se ne upirajo, jih imajo še več, zelo resne težave.

.........

Upiranje je ključno?

Beck Rydahl: Je vidno in hrupno ter zahteva od staršev veliko potrpežljivosti. A če je upor samo ponotranjen, izražen pa ne, lahko pride do hudih poškodb, še posebno pri deklicah, ki si ustvarijo podobo, kakšne naj bi bile, in je, ker so morda introvertirane, z nikomer ne delijo. Živijo v nekakšnem umetnem svetu, barbilandu, ne pridobijo pa si veščin, potrebnih za življenje zunaj.

Juul: Ne vedo, kdo so, ker so se trudile zadostiti pričakovanjem svojih staršev. Zelo pogosto je tisto, kar starši, ki so v večini, seveda, dobri, želijo za svoje otroke, v končni podobi napačno. Otroci namreč tako zelo sodelujejo z njimi, da izgubijo sebe. A tako je od nekdaj, danes je novo le to, da mladi hitreje spregovorijo, tudi pomoč lahko dobijo prej. Naj povem zgodbo: pri meni se je izpopolnjevala neka 45-letna psihologinja, zelo bistra in v vseh pogledih prijetna gospa, z lepo družino in dobro službo. Potem ko sem jo poslušal štiri leta, sem bil kar malce razočaran, kajti po mojem prepričanju je imela v sebi veliko potenciala, ki pa ga ni izkoriščala. Končno sem jo vprašal, kaj se dogaja s tabo, zakaj ne narediš preboja. Jezna je odvihrala stran, češ da ne bo več govorila z mano. Po dveh dnevih se je vrnila s pojasnilom: mama ji je že kot deklici, redno, večkrat na dan govorila, naj ne štrli iz drugih, naj se ne trudi biti nekaj posebnega. Na tisoče otrok sliši enako od svojih staršev, a zanjo so bile te besede nekakšna pogodba.

Vsak ima verjetno svoj čas, da se osvobodi preteklosti, se preneha morda v sebi samoupravičeveti z njo. Pri 45 letih je slišati precej pozno?

Juul: Naše babice niso nikoli dobile priložnosti.

Beck Rydahl: Sedanje generacije se prebijajo hitreje. Najstniki razmišljajo o drugih možnostih kakor o ciljih svojih staršev, so bolj kritični in neodvisni, raje ustvarjajo, kakor opazujejo, kar povzroča številne konflikte. Danes je po svoje teže za starše kakor najstnike.

Otroci prevzemajo vzorce staršev, učijo se iz odnosov, ki jih vzpostavljajo odrasli. Preden začnemo popravljati otroke, moramo torej spraviti v red sebe.

Juul: To je edini ključ do vsega …

Beck Rydahl: ... in tudi najtežji.

A odnosi med odraslimi se nenehno spreminjajo, če pomislimo na različne generacije: kako sta se predrugačili moška in ženska vloga?

Juul: V zadnjih treh desetletjih smo bili priče več in večjim spremembam kot kdaj prej v preteklosti. Tako hitrim spremembam je težko slediti. Na Danskem so starši poskušali pristopati k svojim najstnikom kakor mladi k mladim, trudili so se biti njihovi najboljši prijatelji. Ni delovalo.

Beck Rydahl: Ker so igrali in je zmanjkalo pristnosti. Poskušali so biti nekdo drug, zato da bi iz takšnega razmerja kaj potegnili.

Juul: Starši morajo biti staromodni, tudi kot starši najstnikov. A razlika je, da so takrat, ko ste vi imeli 14 let in zagotovo pri mojih štirinajstih, kazali premoč, lahko so jo celo zlorabljali, medtem ko danes kaj takega ni mogoče. Zdaj lahko samo upajo, da ohranjajo določen vpliv, pa še tega je težko obdržati. Ko boste najstnikom delili kakšne »staromodne« nasvete, vas bodo gledali, kakor da govorite neumnosti, toda premislili bodo zagotovo. Nasvete staršev jemljejo resno, čeprav tega ne pokažejo, ker nočejo izgubiti ugleda. Starši morajo biti zatorej zelo potrpežljivi, povratnih informacij pa ne bodo dobili, vse dokler si ne bodo njihovi otroci ustvarili svojih družin. (Smeh)

Kako je v vzgoji s časom? Ne recite, da je pomembna kakovost in ne tudi količina. Manj skupnih trenutkov pomeni manj interakcij, manj priložnosti, da se spoznamo do obisti.

Juul: Da, to drži. Obiskal sem družino nekega trinajstletnika iz Avstrije, ki je imel težave v šoli. Njegova mama je zanj dejala: to je najstarejši sin, zdaj, ko ima 13 let, družina zanj ni več tako pomembna. Ni videla, da se je fantu utrnila solza. Potem jo je popravil, češ da ni res, le več časa da preživi s prijatelji. Starši se morajo učiti s svojimi otroki in od njih. Nisem še srečal mame ali očeta, ki bi rekel: zdaj sem pripravljen, da moj otrok postane najstnik.

Je o tem sploh treba govoriti? Najstništvo je nekaj naravnega, nobena bolezen.

Beck Rydahl: Od nekdaj je priljubljeno govoriti o mladih in si misliti o njih nič kaj lepe stvari: kako slabi so in kaj vse se še morajo naučiti, da bi postali odrasli.

Juul: Takšno razmišljanje je značilno za civilizirane ljudi: Koliko je stara hči? Trinajst? Uh, to mora biti naporno! (Smeh) V primitivnih družbah, povsem drugače, slavijo prehod iz otroštva.

Beck Rydahl: Zdaj se vendarle učimo, kako postati bolj čustveno inteligentni. Nekateri že govorijo o stoletju čustev. Mladostniki prekipevajo od čustev, eni jih močno izražajo navzven, drugi, bolj introvertirani, manj. Za generacije odraslih se odpira nov svet, kajti nihče nas ni naučil, kako naj se soočamo z emocijami …

Juul: Naj se vrnem k vprašanju časa. Mnogi starši so res veliko odsotni, ker je danes takšno življenje. Zato potem, ko se ob koncu tedna morda vrnete domov iz Bruslja, ohranite zanimanje za otroka, bodite radovedni, kdo je vaš sin ali hči. Upam tudi, da se slovenski starši ne bodo okužili z idejo, da morajo nekaj časa posvetiti samo otroku in z njim početi, kar si on želi. Nič ni sicer narobe in ne škodi, če greste skupaj v živalski vrt, na sladoled ali se igrate, toda otroci se morajo od vas učiti predvsem, kaj pomeni biti odrasel človek, kako živeti skupaj. Kadar se oče, na primer, v kleti ukvarja s svojim hobijem, lahko vidite, kako otrok postopa okrog njega. Tako se uči. Namesto da otroka postavljate v središče, ga raje vključite v krog.

Kakšna bi bila popolna družina?

Juul: Ni ključa zanjo. Silno nevarno pa je, da si današnje družine želijo popolnosti v pomenu harmonije, odsotnosti prepirov in konfliktov …

Beck Rydahl: ... kar je mogoče pričakovati od robotov, ne pa od ljudi. Včasih namreč lahko nadziramo čustva, drugič jih ne moremo, ne vemo, kaj nas čaka jutri. Takšni miselni vzorci so povsem nerealistični.

Dostojevski je rekel, da je za vse družine značilna patološkost.

Juul: Ja, res je rekel, vse družine imajo umazanijo pod preprogo. Pred nedavnim so na Danskem objavili raziskavo, v kateri so spraševali starše najstnikov, kako je biti najstnikova mama ali oče. Prvič doslej, študijo sicer pripravljajo že 25 ali 30 let, so dobili tudi pozitivne odgovore. Nemalo staršev je namreč povedalo, da so se zdaj, ko so njihovi otroci nekoliko starejši, oddahnili, imajo več časa zase, drug za drugega … Danski starši so se že nekoliko sprostili.

Kako bo gospodarska kriza zaznamovala družinske odnose? Ljudje izgubljajo službe in postajajo živčni, kupna moč slabi.

Juul: Prizadela bo le tiste družine, ki se osredotočajo zgolj na denar. V stiski bodo samo njihovi otroci, kajti navajeni so, da jim starši nenehno kaj kupujejo. Ne boste verjeli: neka petnajstletnica iz Osla mi je povedala, da so njeni najboljši prijateljici, ki je iz zelo bogate družine, starši za 15. rojstni dan priredili zabavo, za katero so plačali 70.000 evrov.

To je sprevrženo.

Juul: Da, ker revščina ni tako daleč stran. Veliko očetov je že naredilo samomor in veliko parov je razpadlo, potem ko jim je zmanjkalo denarja, edinega gonila, na katero so se osredotočali.

Beck Rydahl: Leto dni po izbruhu finančne krize je na Danskem, na bogatih območjih, kakor so objavili v policijskem poročilu, vsak mesec storilo samomor sedem odstotkov očetov. Med njimi je bilo veliko znanih in zelo delovnih direktorjev z uspešno kariero.

Kako pripraviti otroke na različne situacije?

Juul: Nehajte jih ščititi pred vsem in ne poskušajte preprečiti vsega, kar se utegne zgoditi. Otroštvo je kot maraton, a mnogi starši ga hočejo teči namesto svojih otrok, češ da je zanje prenaporen. Celo več, nekateri si jih kar oprtajo in tečejo z njimi. Ni vloga staršev, da ščitijo otroke pred življenjem in, kar je še slabše, da jih zavarujejo pred svojimi emocijami.

Pa vendar lahko tudi v šoli, na primer, slišimo govoriti učitelje, kako je vsak naslednji razred težji od prejšnjega. Strah pred spremembami je vsenavzoč. Pa bi za začetek morali spremeniti že retoriko.

Juul: Med šolo in učitelji je velika razlika. Mnogi učitelji so odlični, medtem ko šola živi v domišljijskem svetu, v katerem bi se otroci morali vesti kakor pred 50 leti. In ker se ne, se šola pritožuje, češ, koliko truda je potrebno. Kakor da bi imeli hotel in bi negodovali, ker prihajajo gostje.

V razredu so, na primer, trije ali štirje nemirni sedemletniki, glasni in naporni, učiteljica se redno pritožuje. Kaj lahko pričakujemo čez nekaj let?

Juul: Zanimivo je, da učitelji samo ponavljajo, kar bi hoteli doseči, in tega, seveda, ne dobijo. Ne naučijo pa se, da bi morali pristopiti drugače. Veliko staršev dela isto.

Beck Rydahl: Nekatere šole na Danskem so poskusile drugače; s poukom, ki je bolj pogovor enakih, z oblikovanjem skupin in sodelovanjem s starejšimi šolarji in študenti. Rezultati so bili lepi: ustvarjalnost in strast do učenja. Mogoče bi sodobne šole morale biti take.

Juul: Šola bi morala popolnoma spremeniti paradigmo. Sedanje ni mogoče več popraviti. (Smeh)

Kako se to šolsko kritiziranje, ki se nato prenese še domov, pozna na otrocih?

Juul: Šola je od nekdaj poškodovala in uničila veliko otrok; novost je, da je zdaj poškodovanih, zlorabljenih tudi veliko učiteljev, z ranami, ki jih prizadenejo otroci in tudi starši. Zato je čas, da vendarle premislimo, kako spremeniti šolo.

Naša družba je precej nasilna. Nasilje je navzoče v številnih družinah, na televiziji, na cesti, v šoli.

Beck Rydahl: Je slovenska družba zelo nasilna? Bolj kakor danska?

Juul: Verjetno bolj. Kadar siliš ljudi v kolektivizem, kar je tudi tukaj počel komunizem, potem je po njegovem koncu pričakovati veliko individualizma in egoizma, češ, končno lahko počnemo, kar hočemo, imamo pravico do tega in onega.

Čustveno smo, kakor pravi Pia, precej nezreli. Razlogov je več; eden je ta, da se naši možgani niso spremenili že 60.000 let. Lep primer je povezan z danskim prestolonaslednikom: ko so ga v porodnišnici intervjuvali ob rojstvu prvega in drugega otroka in je jokal, so ga mediji brž poimenovali jokavi dojenček. Pa vendar že tisočletja pravilno ločujemo med tistim, kar je avtentično, in tistim, kar ni, občutimo, na primer, razliko med dobrimi in slabimi glasbeniki, igralci. Nova je samo ideja, da je čisto dobro biti, kar smo.

Beck Rydahl: Vse, kar smo, s temnimi in svetlimi platmi. Tudi za najstnike je pomembno, da se jih zavedajo in vedo, da ni nič narobe, če je v njih temna, slaba plat.

Od kod agresivna plat?

Juul: Takšni postanemo, kadar se čutimo ogroženi oziroma imamo občutek, da nismo vredni. Mladi, na primer, ki so zelo nasilni na ulicah in se brez pravega razloga in sovražnika znašajo nad drugimi, so, če bi pogledali njihovo preteklost, v 95 odstotkih doma doživljali nasilje. Posamezni med njimi pa prihajajo iz družin, kjer agresivnost sploh ni bila dovoljena. Grozljivo je, da v nekaterih vrtcih zdaj prevzemajo ta vzorec in prepovedujejo otrokom, da bi bili agresivni, in pričakujejo od njih, da bodo to osvojili do četrtega leta starosti. V Kaliforniji so se v veliki verigi morda 500 zasebnih otroških vrtcev odločili, da bodo odslovili vsakega otroka, ki bo dvakrat ugriznil sovrstnika. Vemo, da 95 odstotkov dveletnikov, vsaj nekaj mesecev, grize in da so to bolj ugrizi iz ljubezni. Antiagresivnost so – mi je žal, a moram reči – iznašle ženske, ker ne vedo, kako se soočati z agresivnostjo otrok. Ker ne vedo osnovnega: da jo potrebujemo, da brez nje ne moremo preživeti. Noro je kaj takega pričakovati od štiriletnikov, morda šele po 15 ali 16 letih.

Niti od sedemletnikov verjetno ne.

Juul: Ne, tudi ne.

Je razred otrok, v katerem je veliko agresije, tudi nasilja, nekaj normalnega?

Juul: Ne pravim, da bi morali ves ta čas samo sedeti križem rok in uživati ob predstavi, ki jo uprizarjajo otroci. Ustavite jih, tudi dveletnika, ki grize, ne recite pa jim, da so zato, ker so takšni, slabi.

Beck Rydahl: Najprej morate prisluhniti sebi: za ženske, mame je morda posebno težko, da poiščejo v sebi agresivnost, da se zavedajo svoje jeze, da si razjasnijo, da je v agresivnosti strast. In to je dobro.

Juul: Agresivnost je dejstvo, tako kot ljubezen. Zaljubimo se in nehamo ljubiti.

Ne sme pa voditi v agresijo, nasilje. Kje je meja?

Juul: Tam, kjer jo postavite. V Nemčiji so zdaj velika tema mladenke, ki jih pretepajo njihovi fantje. Ne verjamem, da obstajata mama in oče, ki bi želela, da njuno šestnajstletnico tepe šestnajstletnik. Toda če sta jo 16 let tepla za vso njeno agresivnost, ni mogoče pričakovati, da bo svojemu fantu pogledala v oči in rekla: Samo enkrat še in te ubijem. Tega ne zmore, ker zna biti samo prijazna in prijetna.

Beck Rydahl: Hude težave imamo z izkušanjem agresivnosti, z občutenjem in izražanjem.

Očitno imamo veliko problemov tudi s šolo.

Juul: Šola sovraži agresivnost v otrocih, po drugi strani pa je ena najbolj agresivnih institucij.

Kako sta povezana agresivnost in značaj? Nekateri otroci so bolj impulzivni od drugih.

Juul: Nista, če je otrok agresiven, pomeni …

Da je kaj narobe doma, bi kdo pomislil?

Juul: Ah, ne, ne nujno. Pomeni, da mu je nekdo vzel igračko oziroma se v določenem trenutku ne počuti najbolje.

Ga lahko naučimo, da se odzove drugače? Recimo, naj reče: Hej, prijateljček, to je moja igrača.

Beck Rydahl: Ne, z učenjem ne. Raje se spet ozrite vase in se, namesto da učite njega in poškodujete njegovo občutenje in izražanje agresivnosti, učite o svoji agresivnosti, izrazite, kar občutite. V nasprotnem boste vnesli še več slabe energije in bo morda še bolj agresiven.

Juul: Če ga učite neagresivnosti, ga ubijate. Predvsem mame zelo velikokrat skrbi, ker se sorojenci, bratje in sestre, veliko prepirajo in tepejo. Ampak tako mora biti; bolj se mame vmešavajo, slabše je. Otrokom je treba dovoliti spore, danes jim sploh jemljemo čisto preveč prostora, predvsem v velikih mestih ne morejo več preživeti dveh ali treh ur brez odraslih. Vedno je nekje v bližini kakšna dobromisleča mama ali pa oče oziroma že kdo, ki jim hoče pomagati, se ukvarja z njimi. (Smeh)

Beck Rydahl: Moj dvanajstletni sin me je naučil nekaj bistvenega. Spoznal je, da se imata s sestro takrat, ko prideta iz šole in sta nekaj časa sama, res kul. Sploh se ne prepirata.

Kaj potrebujejo najstniki?

Juul: Zaupanje in še več in več zaupanja.

Beck Rydahl: Zaupajte jim, opustite nadzor nad njimi in dominantno vlogo. Saj znajo biti odgovorni.

Vaši družinski laboratoriji delujejo po različnih koncih sveta, od Skandinavije, Avstrije, Slovenije, Hrvaške do Latinske Amerike ter še kje. Je familylab gibanje?

Juul: Ne, upam, da ni. Ne, ni religija.

Vašo knjigo Kompetentni otrok označujejo za biblijo vzgoje.

Juul: A ni biblija, ker sem jo jaz napisal, ampak zato, ker se ljudje lahko prepoznajo v njej. Nihče ne more narediti vse prav, pravilno po mojem niti ne obstaja. Lahko pa opazujemo, ali niso naša dejanja morda uničujoča za ljudi, ki jih imamo radi. Če se izkažejo za takšna, jim moramo narediti konec.

Benjamin Spock je bil tudi biblija. Zdaj vemo, kam vodi permisivna vzgoja.

Juul: Da, toda kar je govoril Benjamin Spock, ni bilo utemeljeno z znanjem. V primerjavi z njim imamo danes neprimerljivo več znanja, poznamo številna dejstva o možganih zdravih otrok, za katere se je znanost začela zanimati šele pred 15 leti, zdaj pa malone vsak dan objavlja rezultate raziskav. Doslej sem imel srečo, da so se moje teze potrdile.

Je vaš pristop nekakšna tretja pot med permisivno in avtoritarno vzgojo?

Juul: Da, zagotovo. To je tudi vodilo pri mojem delu, kajti vedno razmišljamo in govorimo o nasprotjih, a se nobeno ne izkaže za pravo. Poiskati moramo drugačno pot. Zadovoljen sem, če starši, potem ko preberejo moje knjige, premišljujejo, kar počnem, in se začno vesti odgovorno.

Beck Rydahl: Ljudje, ki sežejo po knjigah in pridejo na naše seminarje, kmalu ugotovijo, da je pred njimi dolga pot in ne samo teden dni dela. Spoznajo, da se podajajo na potovanje za zmeraj, in sčasoma postanejo odgovorni.

O vzgoji otrok je sicer na trgu poplava knjig; kako vzgajati fante in kako deklice, kako prebuditi genija v otroku, kako pristopati k najstnikom ...

Juul: Eden od novinarjem pri Süddeutsche Zeitungu mi je dal enega najlepših komplimentov, češ da obstaja toliko fast fooda za starše, medtem ko je moj pristop slow food. V resnici zahteva veliko časa. Popolni obiskovalci familylaba bi bili starši, ki bi se udeležili od šest do deset seminarjev med otrokovim prvim in petnajstim letom starosti. Prišli bi, ko bi dodobra spoznali svojega otroka – pred drugim letom, kakor sem predlagal v Nemčiji, morda niti ne bi smeli brati mojih knjig – in bi začutili, da potrebujejo navdih, ker ne vedo, kako naprej. Familylab sicer ni šola, v kateri se je treba vsega naučiti in je nujno vse znati.

Ob otrocih, tudi najstnikih moramo (znati) uživati. Kakšno sporočilo bi še podali staršem?

Beck Rydahl: Poskušajte najprej ugotoviti, kdo ste vi, kako je z vašim samospoštovanjem in občutji krivde. To ne pomeni deset let terapije, ampak truditi se zavedati samega sebe. O tem, kdo ste, kako razmišljate, se lahko pogovarjate tudi s svojim otrokom. Začnite pri sebi.

Juul: Če teče najstnikovo življenje gladko, potem skorajda ne potrebuje staršev. Potrebuje jih, kadar se zatika, ima težave v šoli, zapade v slabo družbo. Seveda to ne pomeni staršev, ki so kakor policisti, ampak starše, ki so v oporo. Ko je otrok v puberteti, je njihovo delo namreč končano, temelji so postavljeni. Ko ima 12 let, se lahko sprostite ali pa jezite, kar pač hočete. (Smeh) Še to. Ko sem prvič prišel v Slovenijo, me je nekdo vprašal, ali vem, po čem se da prepoznati slovensko mamo.

Po čem?

Juul: Po nenehnem pritoževanju nad otroki. In če to drži, potem si mame in verjetno tudi očetje povzročate veliko težav. Namesto da se pritožujete in se tako delate velike pred otroki, raje uživajte z njimi. Nič drugače ni na Hrvaškem [Juulova sedanja žena ima hrvaške korenine], kjer slišim mame nenehno nergati čez hčere in sinove, hkrati pa nadzidavajo svoje hiše, da bi lahko živeli z njimi. Potem pa slišim, kako že trinajstletniki uporabljajo vzorce svojih staršev. Zatorej nehajte! Obesite si diktafon okrog vratu, se snemajte en dan in se poskusite poslušati. Po petih minutah vas bo ubilo! (Smeh)

Pa na Danskem mame kaj manj nergajo?

Juul: Nerganje ni povezano le z mamami. V Sloveniji, na Hrvaškem, tudi v Srbiji in Bosni so smeli ljudje 50 let negodovati samo nad bližnjimi. Ničesar drugega niso mogli spremeniti. Ko sem prvič prišel v te kraje in sem slišal, kako se ljudje pritožujejo, sem predlagal, da premislimo, kaj je mogoče storiti, namesto da bi naslednji dan spet ponavljali isto. »Kako to misliš? Da bi lahko naredili?« so se začudili.

Lp Klara

Vsem staršem iskreno priporočam, da preberete v Septemberski številki revije "AURA", članek: "Od otroka do morilca", Walter Koren.
Avtor članka je izpostavil in obrazložil škodljivost računalniških iger in spleta za otroške možgane.

Še eno priporočilo: Dragi starši, vržite se v sneg, se valjajte kot zmešani, dokler ne boste povsem premočeni in prezebli, nato pa si privoščite skodelico toplega čaja, morda celo kuhanega vina. Tako se boste spomnili, kako lepo je biti malo nor, razbremenjen lastne persone, kako lepo je bilo včasih biti otrok. Tudi danes ste lahko in otrokom boste lep vzgled. Videli bodo, da je radost dovoljena...

Saj ni treba, da vas je sram pred sosedi.
Tudi oni so noro otročji včasih.
Razlika je le ta, da si eni to priznamo, drugi pa ne.
In življenje je...

In ko se ogrejete, začutite kako je dobro in prav, da ste odrastli, zreli in odgovorni. Otrok potrebuje odraslega, ki je gotov vase in najstnik ne želi deliti norenje odraščanja z odrastlim.
No, v filmih je pa drugače.

Nan, tole si pa tako dobro dopolnila!

Lep pozdrav, hetLicht.

http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Ko-zabo-trescis-ob-steno-se-spremeni-v-princa.aspx#.TuW8mqdonqV.email