Pošiljam Vam dopis, ki smo ga poslali 14.04.2008 z mnenjem Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z Okoljskim Centom. Mnenje RS še čakamo!

Lep pozdrav!
Vojko Bernard
GREENSLO SLOVENIJA
PREŠERNOVA 26
4270 Jesenice
051 311 450

Spoštovana, spoštovani!
Zaskrbljeni smo nad zniževanjem demokratičnih standardov v Sloveniji in zlasti možnosti sodelovanja javnosti pri urejanju javnih zadev. Ocenjujemo, da se še povečuje razkorak med deklariranimi vrednotami in vsakodnevno prakso, z vedno novimi primeri ne le izogibanja visokim deklaracijam ampak tudi povsem nasprotnimi ravnanji. Tako vse večkrat naletimo na podobne primere, ko si država tako rekoč sama izbira s katerim delom civilne družbe želi sodelovati in s tem kako želi izpolniti svoje minimalne obveznosti odprtosti. S tem si država vzgaja povšečen ji sloj neformalne 'nevladniške' elite in s tem prispeva novo kuliso k slovenske različici Potemkinove demokracije, v kateri je javni prostor vse bolj podržavljen.

Zadnji v vrsti takšnih primerov je nedavno odprtje Okoljskega centra v Ljubljani s strani konzorcija nevladnih organizacij, ki so v zadnjih letih največ sodelovale z Ministrstvom za okolje, ki ta projekt tudi financira. Številne nevladne organizacije in društva o možnosti, da se potegujejo za ta sredstva ministrstva niso bila niti obveščena. Izbrane nevladne organizacije bodo prostore in svoje storitve lahko oddajala zunanjim uporabnikom oz. trgu in s tem pridobila trajne vire financiranja, kar jim zagotavlja, da bodo svojo izhodiščno prednost trajno obdržale. Ne gre le za očitno diskriminatoren odnos ministrstva do civilnih organizacij in ustvarjanje razkola v civilni družbi, ampak za vzpostavljanje strukture privilegiranih in vse manj nevladnih organizacij s prednostnim dostopom do javnih sredstev in zadev s področja sodelovanja javnosti pri projektih Ministrstva za okolje. To, da je del civilne družbe sprejel odvisen položaj pri sodelovanju z ministrstvom niti ni toliko sporno, če je sprejemljivo za zadevne organizacije, sporno je, da še naprej ohranjajo izpostavljeno mesto v nevladnem okviru. Zato zahtevamo, da se odvisnim organizacijam takoj odvzame možnosti pridobivanja projektov in javnih sredstev za nevladne organizacije in kakršnokoli pravico zastopati javnost na področju okolja. Novoustanovljena okoljska info točka mora dobiti nadzorni organ, ki ga bodo sestavljali predstavniki vanj nevključenih nevladnih organizacij, ki bodo preprečevale, da bi se koristna navezava med izvajalci programa Okoljske info točke in financerjem ne prevedla v nadaljnjo degradiranje inštrumentov vključevanja javnosti.

Naslednji primer zlorabe instituta sodelovanja javnosti pri uresničevanju javnih interesov na področju okolja je Svet za varstvo okolja pri DZ. Ta institucija je bila se je prvič sestala se je konstituiral na prvi seji 23. maja 1994 (!) in odtlej ostala v prakticno nespremenjeni sestavi. To je organizacija obrobnega pomena v sama v svoji službi samovšečne nezamenljivosti večine njegovih članov. Ni poznan mehanizem, še najmanj demokratičen, ki bi spremenil sestavo sveta, preveril njegov program in smotrnost porabe sredstev. Tako ostaja v svoji nedoločenosti in nepogrešljivosti še naprej pomemben s stališča države pri onemogočanju državljanov, da uporabljajo obstoječe mehanizme participativne demokracije.

Od ministrstva zahtevamo naj se preneha vmešavati v zadeve civilne družbe in preneha ustvarjati razdor v njej ter svojo vlogo opravi transparentno in zadržano. Od ministrstva zahtevamo naj predstavi seznam vseh predstavnikov javnosti v organih in projektih ministrstva za okolje in navede po kakšnem postopku so bili izbrani. Zahtevamo, da se po 14 letih na novo določi sestava sveta za varstvo okolja in se obnavlja največ na vsaka 4 leta. Razdelitev sredstev nevladnim organizacijam mora opraviti neodvisno telo v katerem imajo nevladne organizacije večino, predstavniki pa so vanje voljeni in jih je mogoče enostavno tudi odpoklicati ter zamenjati.


Vojko Bernard
Komisija za preprečevanje korupcije
Načelno mnenje št. 141
Iz Komisiji razpoložljivega gradiva je razvidno, da je ministrstvo v juniju 2007 na podlagi Zakona o javnem naročanju (Ur.l. RS, št. 128/06 in 16/08) in internih Navodil o oddaji javnih naročil male vrednosti (št. 0071-15/2007 z dne 10.1.2007 – v nadaljevanju Navodila), izvedlo postopek »javnega naročila male vrednosti z zbiranjem ponudb«.
Predmet javnega naročanja je bila uporaba prostorov in izvajanje ozaveščevalno-promocijskih aktivnosti. Celotna vrednost projekta oziroma predmeta naročanja je po »Dogovoru o poslovnem sodelovanju«, ki je bil priloga razpisni dokumentaciji in katerega je moral izbrani ponudnik podpisati za izvajanje storitev, znašala natančno 40.000 EUR. Predmetna cena je bila fiksna in ni vključevala davka na dodano vrednost. Naročnik naj bi, kot je to navedeno v predmetnem Dogovoru, izvajalcu namesto plačila zagotavljal namestitev v poslovnih prostorih in plačilo obratovalnih stroškov (elektrika, ogrevanje, komunala, telefonska naročnina z optimalnim dostopom do svetovnega spleta), vendar brez plačila stroškov telefonskih pogovorov.
Ker je pristojno ministrstvo želelo k oddaji ponudb pridobiti širši krog usposobljenih ponudnikov – nevladnih organizacij, ki delujejo na področju, na katerega se nanaša predmet javnega naročanja, je v skladu z 28. členom Navodil 1][1] k predložitvi ponudb povabilo 10 nevladnih organizacij in sicer tiste, ki so v obdobju od 2001 do vključno 2006 več kot trikrat pridobile sredstva preko javnega razpisa za sofinanciranje tovrstne dejavnosti in naj bi tako dokazale, da so primerne za izvajanje predmeta javnega naročila, čeprav to v razpisni dokumentaciji 2][2] ni bilo navedeno med pogoji za sodelovanje. V razpisni dokumentaciji sta bila pogoja za sodelovanje v postopku le zahtevana organizacijska oblika konzorcija ali povezava najmanj treh nevladnih organizacij, ki delujejo na področju, na katerega javno naročila posega in politična neodvisnost le-teh.
V Poročilu o oddaji naročila je navedeno, da so bile ponudbe zbrane na podlagi zbiranja ponudb in Pozivov k oddaji ponudbe (pozvanih je bilo deset potencialnih ponudnikov). Do izteka roka je prispela le ena pravilna ponudba, ki je izpolnjevala vse pogoje. V novembru 2007 je bil na podlagi Navodil in Sklepa o oddaji javnega naročila podpisan Dogovor o poslovnem sodelovanju. V III. točki predmetnega Dogovora je ponovno jasno razvidna celotna vrednost predmeta naročila, ki je znašala 40.000 EUR – fiksna cena, brez davka na dodano vrednost.
Komisija ugotavlja, da je ministrstvo izvedlo javno naročanje po postopku zbiranja ponudb in pri tem k oddaji ponudbe povabilo 10 ponudnikov. V Navodilu o oddaji javnih naročil male vrednosti ministrstva je že v prvem členu določeno, da predmetna navodila določajo obvezna ravnanja ministrstva ter organov v njegovi sestavi pri oddaji javnih naročil, če je vrednost predmeta javnega naročila v primeru naročanja blaga in storitev nižja od 40.000 EUR in v primeru naročanja gradenj nižja od 80.000 EUR.
V predmetnih Navodilih so določene tri vrste postopkov oddaje javnih naročil male vrednosti (11. člen Navodil) in sicer z neposredno pogodbo, po enostavnem postopku in po postopku zbiranja ponudb. Po navedbah ministrstva in glede na besedilo navodil iz razpisne dokumentacije je jasno razvidno, da je ministrstvo izvedlo postopek zbiranja ponudb. V Navodilih je glede tega določeno, da se Navodila uporabljajo za:
»Naročanje blaga, storitev in gradenj: Za javna naročila, katerih vrednost predmeta javnega naročila ne presega:
v primeru naročanja blaga in storitev nižja od 40.000 evrov in
v primeru naročanja gradenj nižja od 80.000 evrov.«
Po Zakonu o javnem naročanju (ZJN-2, Uradni list RS, št. 128/2006), ki je zakonska podlaga za tovrstno ravnanje, je postopek zbiranja ponudb opredeljen kot postopek, v katerem naročnik pozove k predložitvi ponudb najmanj tri ponudnike, če je na relevantnem trgu zadostno število ponudnikov. Naročnik izvede javno naročanje po postopku zbiranja ponudb, če je vrednost predmeta javnega naročila v primeru naročanja blaga in storitev enaka ali višja od 10.000 EUR in nižja od 40.000 EUR. Če pa je vrednost javnega naročila v primeru naročanja blaga in storitev enaka ali višja od 40.000 EUR pa naročnik izvede javno naročanje po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi ali kateremkoli drugem postopku iz 1. do 5. točke 1. odstavka 24. člena ZJN-2 (odprti postopek, postopek s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti, konkurenčni dialog, postopek s pogajanji brez predhodne objave, postopek s pogajanji po predhodni objavi). Med temi postopki pa ni vključen postopek zbiranja ponudb, torej postopek, ki ga je uporabilo ministrstvo.
Pri tem je potrebno tudi poudariti, da je v 2. odstavku 12. člena (mejne vrednosti za objavo) Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) določeno, da mora naročnik poslati v objavo portalu javnih naročil tista naročila, katerih vrednost je brez DDV enaka ali večja od naslednjih vrednosti: a) v primeru naročanja blaga in storitev: 40.000 EUR in b) v primeru naročanja gradenj: 80.000 EUR.
Na podlagi zgoraj ugotovljenega Komisija zaključuje, da so odgovorne uradne osebe ministrstva kršile določbe Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), saj bi morale glede na ocenjeno vrednost naročila izvesti postopek zbiranja ponudb po predhodni objavi ali po kateremkoli drugem postopku iz 1. do 5. točke 1. odstavka 24. člena ZJN-2 ter ga po določbah 2. odstavka 12. člena ZJN-2 (glede na ocenjeno vrednost) objaviti. Odgovorne uradne osebe pa so izvedle javno naročilo po postopku zbiranja ponudb (7. točka 1. odstavka 24. člena ZJN-2) in tako kršile tudi interno Navodilo o oddaji javnih naročil male vrednosti, saj se, kot že opisano zgoraj, predmetno Navodilo nanaša na postopke javnih naročil manjše vrednosti, torej na naročila, katerih vrednost je nižja od 40.000 EUR brez DDV, vrednost predmetnega naročila pa je bila (brez DDV) natanko 40.000 EUR.
Z ugotovljenimi kršitvami zakonodaje so tako uradne osebe ministrstva omogočile prednost desetim ponudnikom in posledično izbiro edinega prijavljenega ponudnika, ki je izpolnjeval vse razpisne pogoje, mu s tem pridobile korist v obliki pridobitve posla in tako izpolnile znake iz definiciji korupcije v smislu 3. alineje 2. člena ZPKor.
--------------------------------------------------------------------------------
3][1] 28. člen Navodil določa: »Naročnik pozove k predložitvi ponudb najmanj tri ponudnike, če je na relevantnem trgu zadostno število ponudnikov.«

[4][2] Po mnenju prijavitelja je za takšno nalogo (uporaba prostorov in izvajanje ozaveščevalno-promocijskih aktivnosti) primerna vsaka nevladna organizacija, ki deluje na področju, na katerega posega javno naročilo.

http://www.kpk-rs.si/index.php?id=36&no_cache=1&show=315&podrocje=&leto=&mesec=&cHash=6f9120c48a

Za Okoljski center se osebno sprašujem, zakaj sploh obstaja.

Obrnila sem se k njim po pomoč, saj živim med sosedi, ki hudo onesnažujejo okolje. Smo v večstanovanjski hiši, pred hišo je odslužen avtomobil, iz katerega izteka motorno olje, smeti so vsepovsod, saj jih ne mečejo niti v smetnjak, kaj šele, da bi jih ločevali itd. Ničesar si ne pustijo dopovedati, v skladu s svojo nizko ravnijo te pošljejo nekam.
Prepirati se nočem. Torej bi morala nekaj storiti država in nevladne organizacije. Ker bolj zaupam slednjim, sem se zato obrnila po pomoč na Okoljski center, saj za druge ne vem. Zanimala me je pravna plat, kaj sploh lahko storim. Odgovorili so mi, da je za pravni del njihovega dela pristojen Pravni informacijski center nevladnih organizacij (PIC). V redu. Odgovor pa je bil katastrofalen.
Velik nič. Da naj pred hišo postavimo smetnjak. In da naj se poskusimo pogovoriti ...

Ojej. Če so sposobni le tega, ne vem, zakaj sploh obstajajo. Razen za to, da je nekaj manj ljudi brezposelnih.

Oni so še vedno naduto na položajih, jaz pa sanjam o preselitvi. Tako je to pri nas.

Ja okoljski center, vsaj kot jaz to vidim verjetno res še ni center za reševanje konkretnih eko problemov, ampak za širše aktivnosti, kot je ozaveščanje o največjih težavah in eko politika.

Verjetno tudi niso nastali s tega vidika, saj je država podprla delovanje okoljskih organizacij s tem da je dala anjbolje dejavnim možnost, da ustvarjajo v urejenih prostorih. Zdej dostikrat zgleda v praksi tako da so si organizacije v okoljskem centru velikokrat konkurenti na podorčju prijave na razpise in torej center kot tak ne opravlja poevzovalne vloge na nivoju nvojev in napram nam državljanom. Ampak zato ne moremo krivit njih.

Nekak se mi zdi, da bi rešili tovrstni problem če bi ustanovili institut varuha eko pravic, poleg tega pa še nek eko servis oz mrežo, ki bi nudil suport vsem organizacijam, ki delajo na okolju, trajnostnem razvoju, ... ne le tem v okoljskem centru.