Grem včeraj po ozki temni ulici med bloki, naravnost vidim luči in osvetljeno ulico, na levi pa temo potko. Občutek nelagodja me spremlja, ko se sprehajam sam po temi in se zelo veselim, da kmalu pridem na svetlobo.
Točno v trenutku, ko hočem stopiti naravnost proti svetlobi, mi Bog reče, Aleš zavij na levo: "Tu rabim tvojo pomoč."

Na tej potki sicer potem ni bilo nič takšnega, rezultat vsega skupaj pa je bil, da sem bil v trenutku pomirjen saj sem vedel, da je on z mano in jaz z njim.

Me to malce spominja na Hafisa in preblisk od zadnjič, ko sem bil sam pozno ponoči v veliki stavbi pred dvigalom. Ugasnem še zadnjo luč preden vstopim in nekaj trenutkov imam malce scarey občutek, potem pa se spomnim Hafisa in dojamem. O oče, saj to si ti.