Piše: Rok Kralj

Danes je veliko govora o vpletanju politike v gospodarstvo (ali na splošno v ekonomijo) in o tem, kako bi morala biti ekonomska sfera loèena od vpliva države (torej predvsem od politike), kar je predvsem ideja tako imenovane neo-liberalne smeri razmišljanja (bolje reèeno ideologije).

Ali je podroèje ekonomije lahko nekaj loèenega, nekaj kar deluje zase, izven družbe kot celote? Temeljno vprašanje, ki se nam zastavlja je še širše: ali so posamezna družbena podroèja – politika, ekonomija, zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, znanost, kultura itd. – samostojni, loèeni ali integralni deli celote, ki jo s skupnim imenom imenujemo èloveška družba? Pri našem razmišljanju ostanimo pri odnosu med politiko in ekonomijo, èeprav moramo imeti v mislih tudi druga družbena podroèja.

POLITIKA

Beseda politika (politik, tudi policija) izhaja iz starogrške besede polis, ki pomeni (mestno) državo – torej skupnost ljudi. Znameniti starogrški filozof Platon je politiko opredelil kot ½vešèino skrbi za skupino½, v najširšem smislu pa kot ½vešèino skrbi za celotno èloveško skupnost½. Politik je potemtakem ½èlovek, ki ima posebno strokovno vedenje o tem, kako je treba pravièno in dobro voditi javne, skupne zadeve v polisu v korist celote in vsakega prebivalca.½ [Platon, Zbrana dela I., prevedel in spremno besedo napisal Gorazd Kocijanèiè]

EKONOMIJA

Beseda ekonomija (oikonomia) pa je zloženka iz dveh starogrških besed: oikos in nomos. Oikos izvorno pomeni èlovekov dom, domaèijo in tudi družino; v širšem smislu pa okolje v katerem biva – okolje, ki mu omogoèa temeljno eksistenco. Gre torej za okolje, ki mu nudi zavetje in možnosti za preživetje – torej dobrine s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, pijaèi, oblaèilih, primernem zavetju, znanju, zdravstvenem varstvu).

Nomos pa pomeni zakon, zakonitost in tudi vladanje (vodenje, upravljanje). Èlovek torej zavestno vodi, vlada in upravlja s svojim okoljem. In to mora poèeti skrbno, kot dober gospodar. Beseda oikonomos je namreè v starogršèini pomenila upravitelja, oskrbnika, torej posameznika (ali institucijo), ki upravlja in skrbi za materialno bogastvo – v najožjem pomenu za bogastvo posameznika in v najširšem smislu za materialno bogastvo (skupne dobrine èloveštva)celotne èloveške skupnosti

Beseda Nomos (starogrški bog zakona) nam tudi pove, da v okolju veljajo nekatere zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati; danes vemo, da ima okolje v najširšem pomenu doloèene omejitve, ki jih moramo upoštevati, èe noèemo porušiti kompleksnega ravnovesja, ki vlada med vsemi bitji na planetu in med bitji ter njihovim okoljem.

Angleški znanstvenik James Lovelock je naš planet ljubkovalno poimenoval Gaja (po grški boginji Gei, Materi Zemlji) in postavil hipotezo, da je Gaja kompleksen sistem, organizem, ki samodejno uravnava optimalne pogoje za bivanje. Danes ta zapleten sistem, zaradi pretiranega èlovekovega vpliva, le še stežka uravnava te pogoje za bivanje.

Iz beseda oikos (dom, okolje) izhaja še en pomemben sodoben pojem – ekologija (sestavljanka iz besed oikos – okolje in logos – veda, preuèevanje), veda, ki prouèuje odnose med živimi bitji in okoljem in s tem daje osnovo za èlovekovo delovanje v smeri ohranjanja ekološkega ravnovesja na planetu in trajnostnega razvoja.

POLITIKA IN EKONOMIJA

Medtem, ko se torej politika ukvarja s praviènim in dobrim vodenjem (organiziranjem) življenja v posamièni (lokalna in državna politika) ali celotni èloveški skupnosti (globalna politika), pa je naloga ekonomije skrbno vodenje in upravljanje posameznikovega ali materialnega bogastva celotne skupnosti. Tako politika kot ekonomija sta zavezani delovati v korist posameznika in celotne skupnosti.

Politika torej omogoèa, da širša èloveška skupnost (lokalna, državna, globalna) sploh lahko biva skupaj (zagotavlja red, zakonitost, praviènost, primerne pogoje skupnega bivanja), ekonomija pa omogoèa, da skupnost lahko preživi z vidika zadovoljevanja posameznikovih osnovnih potreb (preskrba s hrano, pijaèo, oblaèili, primernim bivališèem), in potreb celotne skupnosti (komunalna, energetska, transportna infrastruktura; zdravstveno varstvo in izobraževanje; kultura in umetnost), skratka omogoèa primerne materialne pogoje za skupno bivanje. Zadovoljevanje potreb pa je predpogoj za blaginjo (dobro življenje, sreènost) posameznika in celotne družbene skupnosti.

Ekonomija mora biti podrejena zakonitostim okolja (omejena zmogljivost planetarnega okolja) in praviènega življenja v družbeni skupnosti, za katerega mora jamèiti politika. Ekonomija mora upoštevati zakonitosti naravnega okolja in praviène zakone èloveške družbe – in šele znotraj tega je možna ekonomska svoboda posameznika ali skupine posameznikov. Znameniti angleški filozof in ekonomist (mnogokrat narobe interpretiran kot oèe neoliberalne ekonomije) je že davnega leta 1776 (v Bogastvu narodov) zapisal: ½Slehernemu èloveku, vse dokler ne krši zakonov praviènosti, je prepušèeno, da svobodno sledi svojim lastnim interesom na povsem svoj naèin, ...½

Èlovekova svoboda mora biti, kar se tièe njegovega ekonomskega ravnanja, vedno v okviru praviènosti èloveške družbe in zakonitosti naravnega okolja.

SKLEP

Tako politika in ekonomija sta integralna dela sleherne èloveške skupnosti in noben ne more biti neodvisen (svoboden) od drugega. Tako politika kot tudi ekonomija morata delovati v okviru družbene praviènosti (etiènosti) in v okviru zakonitosti naravnega okolja. Gre za vzajemni odnos, ki ga ne smejo pogojevati in loèevati ideološke razlike temveè gre za vzajemni odnos, ki ga opredeljujejo skupni cilji: zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, blaginja èloveštva in trajnostni razvoj planeta.

Kako izpolniti te skupne cilje pa je stvar modrih in odgovornih politikov ter ekonomistov (in seveda tudi drugih ljudi), da najdejo primerne rešitve. Skupni cilji imajo prednost pred ideološkimi razlikami. Vsaj eno rešitev lahko takoj predlagamo: pravièno delitev skupnih dobrin èloveštva v okviru zmožnosti planetarnega okolja.