Piše: Rok Kralj
Danes je veliko govora o vpletanju politike v gospodarstvo (ali na splošno
v ekonomijo) in o tem, kako bi morala biti ekonomska sfera ločena od vpliva
države (torej predvsem od politike), kar je predvsem ideja tako imenovane neo-liberalne
smeri razmišljanja (bolje rečeno ideologije).
Ali je področje ekonomije lahko nekaj ločenega, nekaj kar deluje zase, izven
družbe kot celote? Temeljno vprašanje, ki se nam zastavlja je še širše: ali
so posamezna družbena področja – politika, ekonomija, zdravstvo, izobraževanje,
socialno varstvo, znanost, kultura itd. – samostojni, ločeni ali integralni
deli celote, ki jo s skupnim imenom imenujemo človeška družba? Pri našem razmišljanju
ostanimo pri odnosu med politiko in ekonomijo, čeprav moramo imeti v mislih
tudi druga družbena področja.
POLITIKA
Beseda politika (politik, tudi policija) izhaja iz starogrške besede polis,
ki pomeni (mestno) državo – torej skupnost ljudi. Znameniti starogrški filozof
Platon je politiko opredelil kot ˝veščino skrbi za skupino˝, v najširšem smislu
pa kot ˝veščino skrbi za celotno človeško skupnost˝. Politik je potemtakem ˝človek,
ki ima posebno strokovno vedenje o tem, kako je treba pravično in dobro voditi
javne, skupne zadeve v polisu v korist celote in vsakega prebivalca.˝ [Platon,
Zbrana dela I., prevedel in spremno besedo napisal Gorazd Kocijančič]
EKONOMIJA
Beseda ekonomija (oikonomia) pa je zloženka iz dveh starogrških besed: oikos
in nomos. Oikos izvorno pomeni človekov dom, domačijo in tudi družino; v širšem
smislu pa okolje v katerem biva – okolje, ki mu omogoča temeljno eksistenco.
Gre torej za okolje, ki mu nudi zavetje in možnosti za preživetje – torej dobrine
s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, pijači, oblačilih,
primernem zavetju, znanju, zdravstvenem varstvu).
Nomos pa pomeni zakon, zakonitost in tudi vladanje (vodenje, upravljanje).
Človek torej zavestno vodi, vlada in upravlja s svojim okoljem. In to mora početi
skrbno, kot dober gospodar. Beseda oikonomos je namreč v starogrščini pomenila
upravitelja, oskrbnika, torej posameznika (ali institucijo), ki upravlja in
skrbi za materialno bogastvo – v najožjem pomenu za bogastvo posameznika in
v najširšem smislu za materialno bogastvo (skupne dobrine človeštva)celotne
človeške skupnosti
Beseda Nomos (starogrški bog zakona) nam tudi pove, da v okolju veljajo nekatere
zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati; danes vemo, da ima okolje v najširšem
pomenu določene omejitve, ki jih moramo upoštevati, če nočemo porušiti kompleksnega
ravnovesja, ki vlada med vsemi bitji na planetu in med bitji ter njihovim okoljem.
Angleški znanstvenik James Lovelock je naš planet ljubkovalno poimenoval Gaja
(po grški boginji Gei, Materi Zemlji) in postavil hipotezo, da je Gaja kompleksen
sistem, organizem, ki samodejno uravnava optimalne pogoje za bivanje. Danes
ta zapleten sistem, zaradi pretiranega človekovega vpliva, le še stežka uravnava
te pogoje za bivanje.
Iz beseda oikos (dom, okolje) izhaja še en pomemben sodoben pojem – ekologija
(sestavljanka iz besed oikos – okolje in logos – veda, preučevanje), veda, ki
proučuje odnose med živimi bitji in okoljem in s tem daje osnovo za človekovo
delovanje v smeri ohranjanja ekološkega ravnovesja na planetu in trajnostnega
razvoja.
POLITIKA IN EKONOMIJA
Medtem, ko se torej politika ukvarja s pravičnim in dobrim vodenjem (organiziranjem)
življenja v posamični (lokalna in državna politika) ali celotni človeški skupnosti
(globalna politika), pa je naloga ekonomije skrbno vodenje in upravljanje posameznikovega
ali materialnega bogastva celotne skupnosti. Tako politika kot ekonomija sta
zavezani delovati v korist posameznika in celotne skupnosti.
Politika torej omogoča, da širša človeška skupnost (lokalna, državna, globalna)
sploh lahko biva skupaj (zagotavlja red, zakonitost, pravičnost, primerne pogoje
skupnega bivanja), ekonomija pa omogoča, da skupnost lahko preživi z vidika
zadovoljevanja posameznikovih osnovnih potreb (preskrba s hrano, pijačo, oblačili,
primernim bivališčem), in potreb celotne skupnosti (komunalna, energetska, transportna
infrastruktura; zdravstveno varstvo in izobraževanje; kultura in umetnost),
skratka omogoča primerne materialne pogoje za skupno bivanje. Zadovoljevanje
potreb pa je predpogoj za blaginjo (dobro življenje, srečnost) posameznika in
celotne družbene skupnosti.
Ekonomija mora biti podrejena zakonitostim okolja (omejena zmogljivost planetarnega
okolja) in pravičnega življenja v družbeni skupnosti, za katerega mora jamčiti
politika. Ekonomija mora upoštevati zakonitosti naravnega okolja in pravične
zakone človeške družbe – in šele znotraj tega je možna ekonomska svoboda posameznika
ali skupine posameznikov. Znameniti angleški filozof in ekonomist (mnogokrat
narobe interpretiran kot oče neoliberalne ekonomije) je že davnega leta 1776
(v Bogastvu narodov) zapisal: ˝Slehernemu človeku, vse dokler ne krši zakonov
pravičnosti, je prepuščeno, da svobodno sledi svojim lastnim interesom na povsem
svoj način, ...˝
Človekova svoboda mora biti, kar se tiče njegovega ekonomskega ravnanja, vedno
v okviru pravičnosti človeške družbe in zakonitosti naravnega okolja.
SKLEP
Tako politika in ekonomija sta integralna dela sleherne človeške skupnosti
in noben ne more biti neodvisen (svoboden) od drugega. Tako politika kot tudi
ekonomija morata delovati v okviru družbene pravičnosti (etičnosti) in v okviru
zakonitosti naravnega okolja. Gre za vzajemni odnos, ki ga ne smejo pogojevati
in ločevati ideološke razlike temveč gre za vzajemni odnos, ki ga opredeljujejo
skupni cilji: zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, blaginja človeštva
in trajnostni razvoj planeta.
Kako izpolniti te skupne cilje pa je stvar modrih in odgovornih politikov ter
ekonomistov (in seveda tudi drugih ljudi), da najdejo primerne rešitve. Skupni
cilji imajo prednost pred ideološkimi razlikami. Vsaj eno rešitev lahko takoj
predlagamo: pravično delitev skupnih dobrin človeštva v okviru zmožnosti planetarnega
okolja.
Vir: www.gibanje.org |