NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Dan s seboj   
    nedelja, 4. avgust 2019 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Želje po soncu, soli in morju so bile tako žive in neutolažljive, da sem se odpravila dnevu naproti. Kam? Samo tja, da ga vidiš, začutiš, da čutiš njegov vonj, samo tja. Le urica me loči da lahko potolažim svojo dušo.

    Sonce boža tako nežno, kot da bi se balo pokazati v vsej svoji veličini. Sramežljivo je, a tudi to ga mine, ko sva nekaj časa skupaj. Posije z vso svojo milino, me objame in greje, medtem, ko jaz pijem pri moji kitajki late makijato, tak, žameten, kot ga zna narediti le ona. Gledam na cesto, kako avtomobili drvijo mimo in gledam ljudi kako zamišljeno hodijo mimo kavarniškega vrta.

    Zdi se mi, da bi lahko iz vsakega obraza, ki je gre mimo, napisala svojo zgodbo. Res smo vsak zase kot knjiga. Eni kot le zgodba, drugi roman, spet tretji nadaljevanje zgodbe, četrti kot komedija, pa spet trilogija… Bog ga vedi, koliko bi bilo komedij? No ja, morda bi se jih nekaj le našlo.

    Pot me vodi naprej. Dan je tako lep, kot da ga ne bo nikoli več konec. Pripeljem na mesto, kjer bom naredila večji postanek. Veliko parkirišče skoraj sameva. Le nekaj malega je avtomobilov. Rahel vetrc boža lase, sonce prijazno greje, zato grem pogledat zaliv. Okrogli kamni, veliki, majhni in še manjši. Pogledam desno klifi. Le kako je narava vse tako prav zložila in grmičevje ter drevje, kako se oprijema te strmine in kljubuje vsem vremenskim razmeram?

    Mimogrede nabiram kamenje, si ga ogledujem in najrajši bi kar vse vzela s seboj.  Spet pogledam okoli sebe in ugotovim, da sem prehodila že dva zaliva in da sem nekje na sredini tretjega.  Iz nahrbtnika vzamem ležalno podlogo in že smo čisto sami, jaz, morje, sonce in galebi. Zazrem se v daljavo in tam, čisto na robu, vidim ladjo. Le kam pluje? Z njo so odplule tudi moje misli. 

    Odplule so daleč nazaj in prišle do spominov. Bil je v avgustu. Vroč dan, na plaži je kar vrvelo od vročine in ljudi. Večina je bila v morju, a tudi to jih ni shladilo. Ona je bila v senci, brala je, ali pa se je delala da bere in opazovala okoli sebe. Naenkrat se zdrzne. Zagledala ga je, kako sedi nedaleč stran na njeni levi in jo opazuje. Bil je sam. Videti  je bilo, kot da ji je malo nerodno.  Popravila si je brisačo na kateri je sedela in se zagleda v knjigo. 

    Ni ji dalo miru, ko ga je spet pogleda. Takrat je on vstal. Bil je visok, postaven moški, temnejših las. Nasmehnil se ji je in šel v vodo. S kretnjo jo je povabil naj gre z njim. Pridružila se mu je. Predstavila sta se, se pogovarjala, smejala in plavala, plavala… Ugotovila sta, da imata precej podobne poglede na svet in življenje v njem, in pogovori so tekli tako, kot da se poznata že zelo dolgo. Energijo, ki se je pretakala med njima, bi se skoraj dalo prijeti, tako močna je bila.  Skupaj sta ostala prav do konca dne, ko so kopalci  počasi začeli zapuščali obalo in je nastajala  tišina. Le tu pa tam je bil še kak osamljen kopalec.

      Tišina pa je nastajala tudi med njima, saj sta želela ohraniti in podaljšati vso lepoto in radost dneva. Želela sta, da dnevu nebi bilo kraja. Počakala sta sončni zahod, takrat sta se tudi prvič objela. On je sedel za njo, ona se je naslonila nanj. Želela sta si, da sonce tega dne nebi ugasnilo…

    Gledam ladjo, še vedno je tam zelo, zelo daleč in prav počasi se premika. Prileteli so galebi, zapeli svojo pesem in me prestavili v sedanji čas. Eh ti spomini. Kar je slabih, naj čim prej zbledijo in ostanejo le kot opomnik, lepih pa naj se nabere čim več, da bom o njih lahko razmišljala tudi, ko ne bo nobene ladje na obzorju.

    Z ljubeznijo za vse nas

    Tjaša Jeraj

    Vir: www.mychi.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.mychi.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Sonce-Sol-Morje-Vonj-Lepota-Dneva

    No trackback comments for this entry.
    Dan s seboj | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds