Sama…z vetrom prišla
si, v črni vel…šal ovita
kot vila…angel žalosti,
z rdečo vrtnico v roki;

v soju svečk je tvoj obraz
sijal milino žalosti, dokaz,
da bolečina notranja..v tebi
ustvarja moč..lepoto sveti;

hitel sem, da pogled ujamem
tvojih oči izjokanih, hotel sem,
da z ramen tvojih prevzamem
del bremena..časa nase sprejmem;

odšla..stopila si v trepetajoči sij
svetlobe svečk…..senc ljudi,
premikajočih med nagrobniki,
z mislijo na včeraj, danes, jutri.