
Opazujem te, kako pripravljaš kuhano vino
na sveti večer. Včasih se tvoj pogled
ustavi na meni in začutim toplino
nekje okrog srca, ko zreš vame brez besed.
Vem, do jutra boš obkrožen z ljudmi,
jaz pa bom tudi to noč ostala sama;
stala ob oknu s solznimi očmi
in upala, da moja uteha bo nekoč tvoja rama.
Vsak delček mene vpije po tebi,
čeprav vem, da zame si prepovedan sad.
Ne morem se upreti želji v sebi…
Tako skrivnosten si, privlačen in mlad….
Ko predme postaviš sadni čaj z medom,
me spreleti misel, kako bi po tvojih ustnicah s prsti drsela
in ko si zaželim, da mi postrežeš še z ledom,
si zamišljam prizor, v katerem bi te pod seboj imela
in hladne kocke na tvoji razvneti koži topila.
Se z dlanmi nežno sprehajala po stezah tvojega telesa,
te nežno in z vso ljubeznijo poljubila
in ti bi me z mehkimi dotiki popeljal v nebesa…
Skozi vrata se usuje gruča mladine
In nenadoma me vse mine.
Vem, da te moram pustiti pri miru in pozabiti.
kljub temu da si te srčno želim ljubiti.
|
Natakar
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 29. december 2007 @ 12:07 CET
Prepovedana ljubezen je najslajša,
a kdo naj nam bi sploh jo prepovedal?!
Se ta zadrtež sploh je kdaj zavedal,
da ljubezen ta je, ki življenje slajša?!
Čeprav nam često ga tudi otežuje,
sploh če "zdrav" razum rad se vanjo vtika!
Naj ti ne bo težava prevelika -
tvegaj, če srce ti tipa obožuje! :))
LP Ljuba Žerovc
Natakar
Prispeval/a: Doroteja Jazbec dne torek, 15. januar 2008 @ 20:27 CET
kako naj človek ve
ali je vredno tvegati,
kako vedeti,
da niso sveža čustva
le prehodne narave?
In predvsem,
kako predvideti
odziv prepovedane ljubezni
kateri se niti ne sanja
da mi krade dneve in noči?