| (Satira za ob vsakem vremenu)
Duša kliče: »Ven iz tega gorja!
Ven, ven iz norosti tega sveta!«
Mati žalostinka je iz brezna vstala,
se prekrižala, nad dušami v jeku zjokala.
Jaz pa sem tu, sredi srednjega veka,
z otrokom maskoto, ki joče in veka.
Duša je psička na vrvici, ojoj,
saj se sprehaja po parku z menoj!
Nekaj dlak starega volka je na najej.
Ustreli ga in ga kot pečenko slastno pojej!
Malce si duša je posula pamet s soljo,
prinesla jo je lisica na repu, da jed slastnejša bo!
Marsikdo si privošči, da jo s šibrami naskoči
in obstreljuje, a ona poskoči, odskoči in preskoči.
Ne meni se za tiste strelce brez obraza,
ki imajo sposojeno ime, brez svojega izraza.
Ne meni se za špirituale in senzuale.
Obula si je škornje, sezula sandale.
Sloni na domnevi, da je lisjak iz gozda zbežal,
si masko volka nadel, da bi jo pojedel in odšel.
Lisica pa ga z nakano na stransko pot zapelje,
ga čez ograjo porine, naj na svojem je zelje.
Duhovna kontemplacija, ni kaj!
Omotica brezna višine. Le zakaj?
Ubogi zvesti psički pekel na sprehodu ne mine.
Pegasti konj, z zastavicami okrašen, ji zine:
Si zamišljaš brezno polno s hudiči,
ki vlečejo duše kot Bermudski trikotnik. Ti tiči
na dnu se parijo: Lisice, Lisjaki, Volkovi
Hijene, Jastrebi in Temni Demoni.
Tam zabredeš v peklu med žalostne sanje,
ne splača se bedeti ponoči, pisati pesmi zanje! |
NE ZAMUDITE
Basen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 8. avgust 2007 @ 18:53 CEST
Tatjana
Basen
Prispeval/a: ivi bohorč dne četrtek, 9. avgust 2007 @ 22:38 CEST
Basen
Prispeval/a: ivi bohorč dne četrtek, 9. avgust 2007 @ 22:41 CEST
Basen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. avgust 2007 @ 12:28 CEST
na Pozitivkah bi rada videla pesnice in pesnike takšne, kot so mi bili predstavljeni. Žlahtne, ustvarjalne in ljubeznive. Ivan Dobnik je v uvodniku v POETIKOM, reviji za poezijo in poetično zapisal:
"Poezija je zaklinjanje zlega in klicanje dobrega, izganjanje hudega duha in čaranje dobrega".
Lep pozdrav z dobrimi željami
Tatjana
Spomnimo se predstavitve Ivi Bohorč na Pozitivkah!
UPANJE
sreda, 18. oktober 2006 @ 22:25 CEST
Piše: Pozitivke
Predstavljamo nekaj pesmi iz zbirke UPANJE, ki jo je izdala Ivica Bohorč.
Ivica Bohorč se je rodila 10. maja 1966 na Goričici 6 pri Ihanu. V osnovno šolo je hodila v Ihanu in Domžalah. Opravila tečaj za bolniške negovalke in se zaposlila v Tosami, kjer je delala osemnajst let do upokojitve. Zaradi bolezni je zdaj doma, hodi na dializo in čaka na presaditev ledvice. Zanima jo glasba, rada ima domače živali, posebej muce, ljubi naravo in piše pesmi.
Za pomoč pri izdaji zbirke se zahvaljujem
Krajevni skupnosti Slavka Šlandra
Cvetličarni Slovnik
Cvetličarni Omerza
Frizerskemu salonu MIRA
Občina Domžale
Avto šola Lončar
BISTRICA
Izpod naših si gora
prišumljala čista vsa,
bistra in ponosna si
naša Bistrica.
Kdor hodil po bregovih
tvojih je nekoč,
začaran je strmel
v zeleni tok deroč.
Še vedno tečeš mimo nas,
a nič več nisi čista,
in žal nam je, da je tako.
Kdaj spet boš lepa, bistra?
BOLEČINA
Bolečina vso me je prevzela,
parala mi je srce,
da jokala sem, trpela.
Bolečina me je utrdila.
Ko je končno popustila,
sem oddahnila si močno,
vse spet lažje je bilo.
Lepo bo, ko ne bo
več bolečin,
takrat čutila bom,
da še živim.
Najlepše pa mi bo takrat,
ko ledvičko zase
šla vesela bom iskat.
GORENJSKA NAJLEPŠA
Gorenjska najlepša
si dežela ti,
od tod lepota
najslajša nam žari.
Ko jutranje sonce
planote tvoje pride gret,
srce mi zaigra,
sem vsa srečna spet.
Gorenjski Julijci
so tvoj najlepši dar,
tu je hitrih gamsov raj,
me vedno znova vleče
srce spet sem nazaj.
ČAS
Je čas, ko se rodiš,
in tudi, ko živiš.
Je čas, ko se učiš
in ko se veseliš.
Je čas, ko si bolan
in čas, da si zaspan,
je čas, da se zbudiš
iz svojih lepih sanj.
Je čas, ko si odrasel
in si delo boš iskal,
pride čas, ko prvo plačo
na račun boš dal.
Pride, čas ko se poslavljaš,
pride krik in jok, trepet,
čas ko mine tisto,
kar te spremlja vrsto let.
Za vse, kar kdaj se ti zgodi,
pride čas in tudi mine,
a v srcu vedno ti pusti
prijetne ali žalostne spomine.
GORSKI SVET
Prelep je gorski ta naš svet,
je lep pozimi in polet.
Ko sonce meglo prepodi,
srebrni sneg se zaiskri.
Poleti gore rože okrase,
prav kot v raju se mi zde.
So pisane in štrihane,
od stvarnika požegnane.
Oko planincev se smeji,
ko tako krasje tam cveti.
Le mir in radost sta doma
sredi gorskega sveta.
HVALA
Za vsa ta lepa leta
daj trenutek mi, da se zahvalim.
Radostno mi je srce,
ko gledam, da lepo ti gre.
Vedno bil si zbran
in dobre volje,
vedno vedel si,
kaj zame je najbolje.
Zato naj danes se zahvalim
tebi, ki si bil mi zvest.
Naj ti Bog povrne
za iskrenost in dobroto tvojo.
Hvala, mož moj, in še enkrat hvala.
Za vedno srce sem svoje tebi dala.
SEBI
Nikar ne toči več solza,
naj mine bridka bolečina,
prevzame naj te sreče čas,
zavriskaj iz srca naglas.
Naj se izpolnijo želje,
naj spet srce zahrepeni
ljubezen, ki je božji dar,
naj znova v tebi zacveti.
Ljubezni cvet utrgaj si,
na prsi svoje ga pripni,
potem le še korak naredi
in boš začutil srečo v sebi.
Naj svet izve resnico
in ta, ki dela mi krivico:
Jaz upanja imam,
izdati se ne dam.
Ivi, lepo! Vse je tako življenjsko in resnično. Čestitam in ti želim, da še naprej ustvariš veliko lepih stihov. Prav prijetno jih je bilo brati. Koliko lepih občutkov, veselja, zaupanja vase in upanja si v njih izpovedala. Mislim, da so te pesmi tvoj pravi jaz. Iz srca ti želim, da čimprej dobiš svojo ledvičko.
Tatjana