(Satira za ob vsakem vremenu)
Duša kliče: »Ven iz tega gorja!
Ven, ven iz norosti tega sveta!«
Mati žalostinka je iz brezna vstala,
se prekrižala, nad dušami v jeku zjokala.
Jaz pa sem tu, sredi srednjega veka,
z otrokom maskoto, ki joče in veka.
Duša je psička na vrvici, ojoj,
saj se sprehaja po parku z menoj!
Nekaj dlak starega volka je na najej.
Ustreli ga in ga kot pečenko slastno pojej!
Malce si duša je posula pamet s soljo,
prinesla jo je lisica na repu, da jed slastnejša bo!
Marsikdo si privošči, da jo s šibrami naskoči
in obstreljuje, a ona poskoči, odskoči in preskoči.
Ne meni se za tiste strelce brez obraza,
ki imajo sposojeno ime, brez svojega izraza.
Ne meni se za špirituale in senzuale.
Obula si je škornje, sezula sandale.
Sloni na domnevi, da je lisjak iz gozda zbežal,
si masko volka nadel, da bi jo pojedel in odšel.
Lisica pa ga z nakano na stransko pot zapelje,
ga čez ograjo porine, naj na svojem je zelje.
Duhovna kontemplacija, ni kaj!
Omotica brezna višine. Le zakaj?
Ubogi zvesti psički pekel na sprehodu ne mine.
Pegasti konj, z zastavicami okrašen, ji zine:
Si zamišljaš brezno polno s hudiči,
ki vlečejo duše kot Bermudski trikotnik. Ti tiči
na dnu se parijo: Lisice, Lisjaki, Volkovi
Hijene, Jastrebi in Temni Demoni.
Tam zabredeš v peklu med žalostne sanje,
ne splača se bedeti ponoči, pisati pesmi zanje!
