Današnji družbeni sistem vodi človeka v čedalje večjo odtujenost ter poudarja občutek ločenosti od drugih. Biti boljši od drugih, pomeni imeti več denarja. Ta denar zapravimo zase, za svoje egoistične želje in potrebe. S tem si kupujemo pogojeno zadovoljstvo v svojem življenju. Ker je takšno zadovoljstvo kratkega roka, potrebujemo vedno nove stvari in vedno več denarja.
Vrtimo se v neskončnem krogu želja in potreb znotraj omejenega iluzornega sveta. Nimamo več časa zase, da se ustavimo, zamislimo nad seboj, kaj počnemo
in kdo smo. Zaradi neiskanja odgovorov znotraj sebe
postanemo ravnodušni in nevedni. Namesto nas razmišljajo in odločajo drugi, kaj naj počnemo, da bomo zadovoljni. Na ta način izgubljamo moč svobodnega odločanja o svojem življenju.
Postali smo del množice, ki ne zna misliti s svojo glavo in se obnaša kot čreda, ki jo usmerja pohlep in strah. Ko živimo na takšen nezrel način, postane življenje trpko in prazno. Hkrati pa smo lahka tarča manipulacije in izkoriščanja.
Napačni družbeni miti in iluzije ter na njej temelječ način življenja ustvarja največjo iluzijo o nas samih: “Sem le fizično-razumsko bitje.” To pa je v popolnem neskladju s pravo resnico o tem, kdo smo. Takšna iluzija ustvarja občutek ločenosti od drugih ter vodi v odtujenost od samega sebe. Postanemo nevedni o tem, kaj v resnici smo.
V resnici smo duhovna bitja globljih in širših razsežnosti,
naša resnična bit je neumrljiva in večna in smo v tem fizičnem svetu le na krajšem potovanju skozi prostor in čas. Naše fizično telo in razum je le ogrodje, pripomoček, da na tem potovanju zaživimo v skladu s svojimi resničnimi, globljimi potrebami in željami, ter da pridobimo nove izkušnje o sebi. Tako lahko napredujemo v našem spoznavanju samega sebe.
Da to dosežemo, moramo zavreči napačne mite:
“Nimam časa.”,
“Imeti čim več denarja.”,
“Ne vem, ne znam, ne morem.” in
“Ko dobim, kar želim, bom srečen.”.
Namesto tega sprejmimo odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve. Uporabimo svobodno voljo ter vzemimo moč odločanja v svoje roke. Ne sledimo več slepo družbenim mitom, nagonu množic in nasvetom drugih s slabimi nameni, ampak sledimo sebi in svoji resnici.
Poslušajmo sebe in iščimo odgovore znotraj nas. Imamo vedenje, znanje in sposobnost spremeniti sebe in svoj način življenja. Zavedamo se, da je vsak trenutek pomemben. In za to si je vedno vredno vzeti čas. Ne zapravljajmo časa v neskončni tekmi po pridobivanju denarja. Poiščimo si delo, ki nas zanima in omogoča izražanje naših potencialov ter naše
kreativnosti.
Denar uporabimo za naše resnične potrebe in želje, del denarja pa usmerimo v dobrobit drugih, kot izraz naše hvaležnosti in radodarnosti. Živimo nerazsipniško, bolj samozadostno, določene potrebe si zagotovimo sami.
Zadovoljstva in sreče si ne kupujemo več v trgovinah, ampak ga poiščemo v sebi. Najdemo ga v načinu življenja, v tem da izražamo svojo pravo naravo v obliki ljubeznivosti, sočutja,pomoči, radodarnosti, skromnosti, resnicoljubnosti, spoštovanja do drugih. Vemo, da s tem ko prinašamo veselje in radost drugim, prinašamo veselje in radost tudi sebi. S tem
ko pomagamo drugim, pomagamo sebi. S tem ko dajemo drugim, si dajemo sebi najdragocenejše: notranje zadovoljstvo.
S tem ko spoštujemo sebe, spoštujemo druge. S tem ko
govorimo in živimo po resnici, sami postajamo resnica.
Ko sledimo duhovnim resnicam in notranjemu vedenju, postane naše življenje polnejše in lahkotnejše. Energija med nami in življenjem se harmonično prepleta, v vsesplošno dobrobit.
Moralno-etične vrednote postanejo del naše narave in del našega življenja. Postanemo to, kar v resnici smo, večdimenzionalna duhovna bitja, z modrostjo in razumevanjem resnice, z notranjimi vrlinami in dobrohotnostjo ter z umirjenim in notranje zadovoljnim umom.
S tem ko postanemo to, kar v resnici smo, lahko polno izrazimo svojo kreativnost in ustvarjalnost. Naše telo in razum postaneta le orodje v rokah naše višje zavesti, s katerim izražamo sebe na ustvarjalen in kreativen način v tem fizičnem svetu. In to je tudi pravi smisel in namen izkušanja življenja v pojavnem svetu.
Izražati in spoznavati sebe. In za to imamo vedno čas, denar uporabimo kot sredstvo za manifestacijo kreativne ustvarjalnosti, ki odseva naše globlje sposobnosti, znanje in vedenje. In na takšen način si ustvarjamo zadovoljno in polno življenje.
Da naše življenje to res postane, pa je potrebna najprej zavestna odločitev za notranjo spremembo. Odločitev za meditativno-duhovno prakso, ki vodi do globljih spoznanj resnice o sebi. Ko jo spoznamo, lahko postanem to, kar v resnici smo.
|
The spirit is willing but the flesh is weak
Prispeval/a: MC dne četrtek, 20. maj 2010 @ 19:14 CEST
>> ustvarja največjo iluzijo o nas samih: “Sem le fizično-razumsko bitje.”
>> To pa je v popolnem neskladju s pravo resnico o tem, kdo smo.
>> Takšna iluzija ustvarja občutek ločenosti od drugih ter vodi v
>> odtujenost od samega sebe. Postanemo nevedni o tem, kaj v resnici smo.
Tisto, kar je v resnici zanimivo, da danes velika večina ljudi sicer res živi materialistično življenje, obremenjeno z »denarjem, časom, materialnimi dobrinami, častjo, ipd…«, po drugi strani pa (ista) večina ljudi verjame v posmrtno življenje oziroma v osebnega boga, v obstoj duše oziroma v takšno ali drugačno obliko nematerialne resničnosti. Pravzaprav je pravih materialističnih filozofov – to je ortodoksnih materialističnih monistov (kakršna sta bila na primer Demokrit ali Epikur), komaj za vzorec. Tako da, če je kaj resničen mit, potem je to mit, da je naša današnja civilizacija tako zelo zmaterializirana in potrošniška zaradi ateizma oziroma zaradi materialistične filozofije. Prej nasprotno - pravzaprav je le malokdo tako zelo obseden s PREDMETI (talismani, kipi, relikvijami, podobami, molilnimi rekviziti, vudu pripomočki, kristali, magičnimi predmeti, veličastnimi grobovi, spomeniki, kozmogrami, križi, …), kakor so prav duhovno naravnani ljudje in le malokdo je tako zelo nagnjen h kopičenju bogastva, kot so prav inštitucije, ki sicer najbolj propagirajo duhovnost – na čelu z RKC, se razume. Če k temu prištejemo še materialistično mesenost z vsemi pedofilskimi ekscesi duhovnikov in duhovnih gurujev, je slika še malo bolj popolna.
Vse po sistemu – »The spirit is willing but the flesh is weak«
– res krasen izgovor in argument za dualizem!
The spirit is willing but the flesh is weak
Prispeval/a: siOM dne sobota, 22. maj 2010 @ 23:04 CEST
In ne da se imenuješ, da si duhoven, ne da hodiš na duhovni tečaj, ali si drugače oblečen ali vegetarijanec... Tako da imeti se za duhovnega ni dovolj, hitro lahko postane še eno prazno zunanje samopotrjevanje. In tako ostaneš le "fizično-razumsko bitje".
Tisti, ki se resnično duhovno bolj zreli, jih je na zunaj težko opazit. Ker so notranje spremenjeni oziroma drugačni in ne rabijo zunanje potrditve za to.
Vse religije kot inštitucije pa tako ali tako omejujejo iskanje prave Resnice.