NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 29-jan
  • Društvo Center Luči vabi na Tečaj Jasnovidnost 1. del; naučimo se pridobivati jasnovidne informacije

  • ponedeljek 31-jan
  • János Balász, klavir

  • torek 01-feb
  • Modre urice / Iz Londona v Pariz in New York

  • sobota 05-feb
  • W. A. Mozart: Rekviem

  • torek 08-feb
  • Prešernov smenj

  • sreda 16-feb
  • Kaj je najpomembnejše v življenju?

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Murva   
    ponedeljek, 15. november 2021 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj!

    Ti prečudoviti vtisi so mi ostali zasidrani v duši. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse blagodati narave so se mi zdele tako plemenito meni naklonjene. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, le oče in nono sta mi manjkala. Raznobarvnost cinij, aster in georgin za hišo mi je pričarala dobro razpoloženje.

    Tako tiho so te rože živele zame in me prav narahlo ločevale od Solkana. Po prihodu iz Milana po preboleli davici, so me rože na vrtu ponovno osrečevale pod meni drago murvo, ki me je s svojimi sladkimi sadeži zapeljevala v skušnjavo.

    Murva, to meni tako drago dobraveljsko drevo, je bila posebno uglašena za praznično razpoloženje, saj je pod njo stala velika lesena kmečka miza, pokrita z rožnatim prtom, na katerem je nona Francka postavila dobrote in vabila na južino z rezinami praznično rumeno zapečenega hlebca kruha, ki ga je zamesila na deski velike svetlomodre kredence in ga spekla v domači peči.

    Na krožnikih je ob nedeljah na tej mizi tudi preprosta jed iz domačih vrtnin učinkovala praznično, razgibano in veselo, kar je blagodejno vplivalo na moje razpoloženje. Močno sem obžalovala, da se z nami ne veselita tudi moj oče Ivan in nono Jožef iz Solkana. S stopali sem drgnila ob mrzli kamen in s tiho mislijo, ki je bila kakor molitev, sem premagovala svojo željo po njuni prisotnosti. Nedeljski hlebec kruha na tej mizi je bil zame nepopisno lepo doživetje, ki se mu z ničimer nisem mogla upreti.

    Želela sem si, da bi lahko tudi moj oče imel v fašističnem zaporu kakšno rezino hlebca, ki je kot zlatorumeno sonce žarel na mizi. Kakšno razočaranje bi zame bilo, če se ne bi izpolnila vabljiva misel preživeti del nedelje ali praznika ob tej, s spoštovanjem in sončno lučjo obžarjeni mizi, kjer sta nekoč sedela že nono Tone in nona Francka s svojimi štirinajstimi otroki, ki so se pozneje razselili po svetu. Nekoč je k tej mizi tudi moj oče rad prisedel in se ljubeče usedel k moji materi.

    Na mizi so murve dobivale svetlikajočo jantarjevo barvo. Ob hlebcu so delovale kot majhna sladka presenečenja in se razkazovale, kako znajo dozoreti, da jih zobajo ptice in sladkosti lačni otroci. Med prsti sem čutila murvice kot toploto sončne svetlobe. Pod to veliko mizo sem položila tudi svoj prvi izpadli zob, ki sem si ga sama izpulila s sukancem. Verjela sem, da je ponoči prišla miška in mi zob odnesla bogve kam.

    Na mestu, kjer sem odložila zob, me je zjutraj čakal krožnik, poln slastnih murvic. Moja mama je imela veliko srce in bujno domišljijo. Murvice in dobrota moje mame so se mi pozneje v življenju prikazovale v tisočerih podobah. Ko je zavel veter, so zrele murvice popadale z drevesa in se razletele. Bolj kot sem jih prepričevala, naj mi ne umažejo obleke in predpasnika, bolj so se delale neme in gluhe, kot da ne razumejo moje govorice in mama se mi je smejala pri vratih. Vse je bilo ena sama nepozabna ljubezen.

    Zapihal je vzhodnik, udarila je strela, pa ne v murvo. Veliko let je deževalo, tako kot dežuje danes. Pred nedavnim me je v topli dlani presenetil sadež murvice. Bila je le še sled spomina, ki mi jo je na kožo zarisalo jutro, spomin na sladkost sadeža z neke otroške gostije, položena med obljube matere otroku z nasmehom njene ljubezni. Materinska ljubezen, tako mila, silna in živa, in hkrati tako krhka, je le en sam spomin, ki me ljubeče zajame ob spominu nanjo.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Modre misli in zgodbe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20211111062057180

    No trackback comments for this entry.
    Murva | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,94 seconds