Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj!
Ti prečudoviti vtisi so mi ostali zasidrani v duši. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse blagodati narave so se mi zdele tako plemenito meni naklonjene. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, le oče in nono sta mi manjkala. Raznobarvnost cinij, aster in georgin za hišo mi je pričarala dobro razpoloženje.
Tako tiho so te rože živele zame in me prav narahlo ločevale od Solkana. Po prihodu iz Milana po preboleli davici, so me rože na vrtu ponovno osrečevale pod meni drago murvo, ki me je s svojimi sladkimi sadeži zapeljevala v skušnjavo.
Murva, to meni tako drago dobraveljsko drevo, je bila posebno uglašena za praznično razpoloženje, saj je pod njo stala velika lesena kmečka miza, pokrita z rožnatim prtom, na katerem je nona Francka postavila dobrote in vabila na južino z rezinami praznično rumeno zapečenega hlebca kruha, ki ga je zamesila na deski velike svetlomodre kredence in ga spekla v domači peči.
Na krožnikih je ob nedeljah na tej mizi tudi preprosta jed iz domačih vrtnin učinkovala praznično, razgibano in veselo, kar je blagodejno vplivalo na moje razpoloženje. Močno sem obžalovala, da se z nami ne veselita tudi moj oče Ivan in nono Jožef iz Solkana. S stopali sem drgnila ob mrzli kamen in s tiho mislijo, ki je bila kakor molitev, sem premagovala svojo željo po njuni prisotnosti. Nedeljski hlebec kruha na tej mizi je bil zame nepopisno lepo doživetje, ki se mu z ničimer nisem mogla upreti.
Želela sem si, da bi lahko tudi moj oče imel v fašističnem zaporu kakšno rezino hlebca, ki je kot zlatorumeno sonce žarel na mizi. Kakšno razočaranje bi zame bilo, če se ne bi izpolnila vabljiva misel preživeti del nedelje ali praznika ob tej, s spoštovanjem in sončno lučjo obžarjeni mizi, kjer sta nekoč sedela že nono Tone in nona Francka s svojimi štirinajstimi otroki, ki so se pozneje razselili po svetu. Nekoč je k tej mizi tudi moj oče rad prisedel in se ljubeče usedel k moji materi.
Na mizi so murve dobivale svetlikajočo jantarjevo barvo. Ob hlebcu so delovale kot majhna sladka presenečenja in se razkazovale, kako znajo dozoreti, da jih zobajo ptice in sladkosti lačni otroci. Med prsti sem čutila murvice kot toploto sončne svetlobe. Pod to veliko mizo sem položila tudi svoj prvi izpadli zob, ki sem si ga sama izpulila s sukancem. Verjela sem, da je ponoči prišla miška in mi zob odnesla bogve kam.
Na mestu, kjer sem odložila zob, me je zjutraj čakal krožnik, poln slastnih murvic. Moja mama je imela veliko srce in bujno domišljijo. Murvice in dobrota moje mame so se mi pozneje v življenju prikazovale v tisočerih podobah. Ko je zavel veter, so zrele murvice popadale z drevesa in se razletele. Bolj kot sem jih prepričevala, naj mi ne umažejo obleke in predpasnika, bolj so se delale neme in gluhe, kot da ne razumejo moje govorice in mama se mi je smejala pri vratih. Vse je bilo ena sama nepozabna ljubezen.
Zapihal je vzhodnik, udarila je strela, pa ne v murvo. Veliko let je deževalo, tako kot dežuje danes. Pred nedavnim me je v topli dlani presenetil sadež murvice. Bila je le še sled spomina, ki mi jo je na kožo zarisalo jutro, spomin na sladkost sadeža z neke otroške gostije, položena med obljube matere otroku z nasmehom njene ljubezni. Materinska ljubezen, tako mila, silna in živa, in hkrati tako krhka, je le en sam spomin, ki me ljubeče zajame ob spominu nanjo.
Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj! 
