Večina imen v mojih pesmih, bodisi kot del besedila ali kot akrostih, se nanaša na žive (resnične) ženske iz mesa in krvi, v katere sem bil tudi v resnici bolj ali manj zaljubljen in povečini so bile tudi napisane, da bi jih brale ravno (ali morda samo) one. Enako velja za Kristino. Najprej sta bila torej vedno ime in živa podoba in iz tega je zrasla pesem. Napisal sem sicer tudi eno pesmico (romanco), ki je bila narejena kot šablona in v kateri sem potem spreminjal samo majhen del, kjer se je znašlo ime (trenutno) ljubljene osebe. Te nedolžne barabije sem se posluževal, mislim da, pri treh različnih ženskah, ko mi je šlo res za nohte in sem nujno potreboval pesem v zelo kratkem času. Izmišljenih ali literarnih žensk pa je v mojih pesmih bolj malo; na primer marchesa Afrodita v pesmi Sestanek, ki jo je navdihnila istoimenska zgodba Edgarja Alana Po-a. Tudi drugače sem veliko črpal pri tem genialnem pisatelju in pesniku, katerega pisanje je v marsičem zaznamovalo moj občutek za estetiko žalosti in groze. Njegovega življenjskega sloga pa sem po najboljših možnih močeh izogibal ;)

Ampak, kot sem že nekajkrat rekel; to so bili neki drugi, daljni časi...

[ Odgovori na to | # ]