Poljubljajo bohotne jo narcise,
v prosojni pajčolan se tkejo same,
čarobni vonj, smaragdni dež omame
v kalejdoskop kristalni zavrti se.
Kjer prah utrinkov mavričnih topi se,
kjer najprej plameneča strast se vname,
skrivnostni čar kot sen uhaja vame,
iz nje, kjer soj srebrnih solz svetli se.
Odet v kopreno tihih senc miluje
labod krasan z drsečo se gladino,
šepet jezerskih vil ob njem valuje.
Kjer lok bregov utonil je v globino,
na belih krilih Pegasos potuje
iz nje, kjer skril sem svojo bolečino.
|
Pogled
Prispeval/a: Ajda dne četrtek, 5. oktober 2006 @ 00:09 CEST
labod krasan z drsečo se gladino,
šepet jezerskih vil ob njem valuje.
Čarobno....
ob taknih pesmih zastane dih in misel, najdi skrit izvir poezije in prebudi speci vulkan, ki ne sme spati.....
lp, ajda
Pogled
Prispeval/a: sonceživljenja dne četrtek, 5. oktober 2006 @ 09:38 CEST
Bi kar izstopil iz realnosti....
Darinka
Pogled
Prispeval/a: Aimee dne četrtek, 5. oktober 2006 @ 10:13 CEST
Pa saj ti si pravi Prešeren! Da nisi slučajno njegova reinkarnacija?! ;))
Tvoj sonet je prav tak, kot jih je pisal svoje dni naš veliki pesnik, v pravilnem enajstercu, z rimami abba, abba, cdc, dcd.
Prav užitek je spet brati nekaj takega, v tako lepi obliki, s tako pravilnimi rimami, s tako poetično in globoko vsebino. Takšne pesmi znajo pisati le resnični umetniki!
Z eno besedo: Č U D O V I T O !!!
Aimee
Pogled
Prispeval/a: gabriel s dne četrtek, 5. oktober 2006 @ 11:47 CEST
Bi kar zaplaval ob tistem labodu, v objemu jezerske vile...
Čudoviti stihi...
gabriel s
Pogled
Prispeval/a: Žalostni Gad dne petek, 6. oktober 2006 @ 12:26 CEST
Na zalogi imam še kak ducat ali dva pesmic iz sicer dolgega boemskega obdobja, ki bi ga lahko označil kot eno samo trpljenje mladega Wertherja (na srečo brez zadnjega dejanja). Tisti časi so že zdavnaj mimo, ostal pa je bled, a včasih vseeno malo nostalgičen spomin, ki sem se ga namenil deliti z vami na Pozitivkah.
Še enkrat hvala
Žalostni Gad (danes bolj vesel kot žalosten, a na žalost zato tudi z manj navdiha)
Pogled
Prispeval/a: avgusta dne sobota, 7. oktober 2006 @ 23:42 CEST
Nekoč živela je oseba mila
odeta v mišično telo silaka
nikdar razumljenega čudaka
ljubezni vsemogočnega prosila.
Poslal je on vse žarke vroče
dekletu z dušo belo kot narcise
nežno, igrivo vabečim: ne upri se
imaš lahko me, če se ti zahoče.
Na trdih tleh pristal livarne tuje
ko padel z belih Pegasovih kril
za otroška usta kruh železni kuje.
Kot roke grobo je srce postalo
ne joče več, ko mu je najhuje
tišina glasno vpije, da je preminil.