|   Zgodi se, da srečaš nekoga
s samimi njegovimi nesrečami,
da zaslišiš kolesje kako škriplje
navzdol po strmini,
na kateri ni nobene zagozde,
ki ustavila voz,
niti ni nikogar v bližini,
ki bi z oljem namazal vrtljiva kolesa,
da se ne bi razletela,
niti nobeno drevo ni vstalo iz zemlje,
ki bi ustavilo voz.
Tedaj posodiš svoj hrbet za deblo.
Zrasteš iz zemlje, da bi pomagal
in dosegel svoj namen sejalca
s semeni v rokah
za sejanje žita dobrote med ljudi.
Hrbet, ki si ga za koga zastavil na strmini
si vedno hladiš z lastno krvjo
in obložiš z lastnimi platnenimi rjuhami,
kajti nesreče drugih pustijo vselej sledi
na srcu in odlomljene veje drevesa.
In ko voz obstoji, si vedno pogledaš v srce,
pogledaš kočjažu drvečega voza
in za voz vpreženemu konju v oči.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Dobrota
Prispeval/a: titanic dne sobota, 9. april 2005 @ 13:17 CEST
... pogledaš sebi v srce,
se vprašaš je prav ali ne,
da si ta voz ustavil,
da si se tam pojavil.
Kaj si videl v očeh,
drvečih konj, iz nemočeh,
bo kočijaš naslednjič bolj vesten,
popravil kolesje še preden gre na pot?
Morda pa bo pričakoval spet drugič,
da bomo hrbet dali za njegovo malomarnost?
S to dobroto bi mu le škodovali,
vzeli priložnost in ga zaznamovali.
mmm
Dobrota
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 9. april 2005 @ 17:54 CEST
z izkazovanjem dobrote izražamo hrepenenje po popolnosti. Dobrota doseže svojo svojo popolnost v ljubezni, zato predstavlja vez popolnosti. Človek želi po svoji naravi biti to kar še ni. Človeku je dobrota naložena že kot naloga, kot nekakšna zadolženost. Človek se nenehno nravno izpopolnjuje z "boljšim jazom". Ogledalo v katerem se vidimo, je idealizirana podoba samega sebe, to je podoba prihodnosti. Človek v dobroti je onkraj sebe in nad seboj. Človek z izkazovanjem dobrote nevede poveličuje samega sebe, ker se zarisuje za prihodnost. Vsak človek ima v sebi hrepenenje po popolnosti, po rasti v dobroti in ljubezni. Za nravne vrednote, med katere nedvomno dobrota sodi, moramo skrbeti kakor za biološke, sicer človek okrneva in propada. Kriza vrednot je skrita prav v egoizmu, če ne vidimo svojega bližnjega, ki te potrebuje. Če na lestvi manjkajo pravi klini, se človek ne more vzpenjati. Nekatere lestve so tudi obrnjene na glavo. Dobrota je ena najbolj naravnih danosti, ki je dana človeku na pot. Dobrota spada med ideale in dobri človek bi moral biti geslo javnega mnenja, ki usmerja sodobno družbo v prihodnost. Kitajci imajo "red dobrega človeka", ki ga visoko cenijo in spoštujejo. Pri nas pa velja, da če si dober, si malo čez les in se še norčujejo iz tebe. Nekateri tudi rečejo, da je dal, ker je lahko dal. Vendar običajno ni tako. Včasih damo tudi kar sami nimamo. Človek bolj potrebuje dobroto, kot pa učitelje in velike modrece, ki učijo kakšen bodi, da se boš sam dobro počutil. Vendar človek s svojo dobroto je usmerjen navzven. Z dobroto ne plemenitimo samo samega sebe, temveč tudi pomagamo bližnjemu, ki te potrebuje in pomeni tudi zanj odrešitev iz krize in spoznanje kakšen mora biti človek. Izkazovanje dobrote ni posledica modrosti, teveč je doborta že po svojem bistvu vedno dobra in je vedno primarna lastnost človeka, ki se tega zaveda in je pripravljen sprejeti odgovornost za drugega. Rast človeka v dobrega človeka je bitna naloga prihodnosti. Immanuel Kant je rekel, da je dobrota postulat praktične pameti, ki je usmerjen v prihodnost. Seveda tudi dobrota se mora deliti s pametjo in dobrota mora tistega, ki mu je namenjena nekaj naučiti. Ko že govorimo o dobroti želim povedati, da se ljudje dobrega človeka vedno radi hvaležno spomnijo. Mojo babico, ki je imela trgovino in je umrla mlada pred več kot 70 leti (jaz je nisem poznala) in je vedno rada pomagala revnim družinam s številnimi otroci, se jo danes stari ljudje ne spominjajo po imenu in priimku, temveč še vedno radi povedo: tvoja babica je bila "mati ubogih". Ta vrednota je bila včasih bolj cenjena, kot je danes. Danes ljudje prehitro pozabijo, če si jim izkazal dobroto. Toliko o dobroti! Bodimo dobri in naučimo se svojo dobroto deliti s srčnostjo in pravičnostjo in biti zanjo tudi hvaležni.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Dobrota
Prispeval/a: titanic dne sobota, 9. april 2005 @ 23:11 CEST
človek raste v dobroti, si napisala in to je prav gotovo res. Poznam pa ljudi, ki so samo gledali in hrepeneli kje bi komu lahko pomagali, potem pa zato zahtevali "plačilo". Seveda, ker niso dobili niti hvala lepa, so bili razočarani, jezni, užaljeni in nasilni.
Če človek pomaga iz srca, brez da pričakuje nekaj zato, ko vidi, da nekdo potrebuje njegovo pomoč, ko da takoj, brez da bi premišljeval ali ima dovolj zase - je to tista prava plemenita dobrota. To se čuti, če človek da z namenom, da nekaj dobi nazaj, da se ga hvali in poveličuje, ali pa zato, ker rad da in ga to osrečuje. Ljudje smo si različni in vem, da ti govoriš o tistih dobrih nesebičnih ljudeh.
Želim ti veliko lepega, Titanic
Dobrota
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. april 2005 @ 09:17 CEST
slišala sem za resnični primer, ki mi ga je povedal nek znanec. Ko je le-ta težko zbolel in je bil v stiski, se mu je nek njegov kolega ponudil, da ga bo laično zdravil in da bo za to treba nekaj plačati. V takem primeru lahko govorimo, da je dobrota ovenela v nas in da jo vnovčujemo, kot si ti smiselno napisala. Da ne bo nesporazuma poznam tudi osebe, ki so svoje dobre namere do bolnih izkazovali brez slehernega plačila. Koliko dreves ima gozd in koliko bilk ima travnik in kje se začne gora in kje hrib, kje se začne dobrota in kje manipulacija to so vprašanja, na katera je drugemu človeku zelo težko odgovoriti. Na to lahko intimno odgovori samo tisto srce, ki svojo dobroto izkaže. Tu se pa znajdemo na posebni etični in moralni ravni, ko srce govori: kaj me briga, lahko, morem ali moram. Pri tem pa človek samega sebe odkriva pravzaprav kakšno vrednostno bitje v resnici je.
Lep pozdrav tebi Titanic
Tatjana