Zgodi se, da srečaš nekoga
s samimi njegovimi nesrečami,
da zaslišiš kolesje kako škriplje
navzdol po strmini,
na kateri ni nobene zagozde,
ki ustavila voz,
niti ni nikogar v bližini,
ki bi z oljem namazal vrtljiva kolesa,
da se ne bi razletela,
niti nobeno drevo ni vstalo iz zemlje,
ki bi ustavilo voz.
Tedaj posodiš svoj hrbet za deblo.
Zrasteš iz zemlje, da bi pomagal
in dosegel svoj namen sejalca
s semeni v rokah
za sejanje žita dobrote med ljudi.
Hrbet, ki si ga za koga zastavil na strmini
si vedno hladiš z lastno krvjo
in obložiš z lastnimi platnenimi rjuhami,
kajti nesreče drugih pustijo vselej sledi
na srcu in odlomljene veje drevesa.
In ko voz obstoji, si vedno pogledaš v srce,
pogledaš kočjažu drvečega voza
in za voz vpreženemu konju v oči.
Zgodi se, da srečaš nekoga 
