Preizkušnja moči, nikar me ne vprašaj
kaj zmorem, ko zbudi se srce in um
in razdelim svoje upanje na delce skrbi.
Roke drhtijo in jih trgam iz spomina navad.
Premišljujem o doživetjih samosti
v neizmernem osrčju puščave,
ki so se ob srečanju z viharjem spreminjala
z otroško vnemo igre z najljubšo igračo.
Bila sem majhno neznatno zrnce peska
z uporno nalogo. Imela sem žejo
po velikih rekah, ki drvijo znotraj lastne krvi,
da bi spoznala svoj notranji nemir,
začet z vprašanji, ki se končajo z odgovorom:
"Ne zamudi pravega trenutka dneva!"
Znašla sem se na ozkem pasu z ognjiščem v sebi,
vode so naraščale, razbijale led,
odnašale uporne mostove in potopljene želje,
medtem ko je moje drobno zrnce peska
šepetalo v meni in se je spojilo z vlažno prstjo.
V njem prasketajo iskre, majhni vzgibi življenja,
mešanica puščavske neizprosne sončne pripeke
in izjemne prijetnosti jutranjih ros.
Tedaj sem razumela: to je pravi trenutek,
da se počutim izpolnjena, povišana v počutje vedrine
in zaupanja vase, ko sem skrbno in čuteče
opravila svoje današnje delo, ki me je klicalo
k skrivnostim svilnatega plapolanja plamena
na ognjišču srca in ustvarjalnosti moje duše.
...o0o... |
Izpolnjena
Prispeval/a: MATHEA dne četrtek, 18. november 2004 @ 09:01 CET
tole tvoje : majhno neznatno zrnce peska ....
mi je tako prijetno pogrelo srce , kot samo sonce ... zdi se mi, da ko je clovek sposoben zavesti se tega , da je "majhno neznatno zrnce peska" ...takrat spozna svojo velicino
vsakic ko pogledam v nebo ..ko zagledam vse te zvezde in temo ...ko se zavem svoje majhnosti se mi zgodi enak obcutek kot ob branju tvojih besed ...
nekako kot : ni stvar v velikosti ..stvar je v biti
prav lep dan ti zelim,
Mathea
Izpolnjena
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 18. november 2004 @ 10:13 CET
zelo lepo si napisala svoje občutenje neznatnega drobnega zrnca. Nekje je voda odložila na kamnu svojo kaplico in nastalo je majhno zrnce peska, skoz katerega žubori čas in zavedanje. To majhno peščeno zrnce spreminja tišino v govorico in občutenje; zavito v svojo belino je sposobno pesniti, delati in biti izpolnjenjo. Ono se premika po sledeh svojega spomina, oprijemajoče se neskončnih peščin, ki se prerajajo in dobivajo človeško podobo, slane sledi na svojih obrazih in cvetove na svojih dlaneh.
Lep pozdrav tebi draga Mathea
Tatjana