 Zagledala sem meni še nepoznani svet.
Kar tako, brez pravega namena, naključno
me je vodila neka skrivnostna sila
k mrtvim tišinam, v neumljive daljave
med svetlobne pramene in neznane višave
s pradavnim vonjem po kadilih.
Znašla sem se pred kristalno dvorano,
vendar se je pred mojimi očmi
postavila živa meja in me ustavila
s svojim zagonetnim ščitom.
Videla sem, da tam ni zemlje,
ni kopnega in ne ljudi.
Videla sem neprestano navzočnost nečesa,
ki priča o bolečini in tujosti.
Kletke, ki bi me ubranila, nisem imela.
Bila sem naga in nejasnih misli,
dvignjena nad strmine obžarjenih oblakov,
utapljajočih se v globinah čarnih širin in globin,
ki jih nikoli dotlej še nisem videla.
Vse mi je bilo neznansko tuje
in s suhim jezikom sem tipala
zadrgo svoje globoke rane.
Kljub vsej magični svetlobi
ne bi mogla prenesti sijaja brezčasja,
z govorečimi čeljustmi večnosti,
ki so ga izžarevali kristali
med razmaknjenimi stenami,
ki delijo človeka in njegov zrcalni svet.
Izkušnja z zamolklim zvokom
se me je dotaknila
in nekdo mi je podajal roko,
da vstopim v njegovo kraljestvo.
Drsela sem podkrižanih ugaslih nog
in gledala predse s strmečimi slepimi očmi.
S pohabljanimi kostmi nemoči, razžejana
sem ponižno prosila, da mi Bog posodi življenje.
Tedaj me je pogledal
z nežnostjo travnatega semena
in prekril moje besede s prtom svojega trpljenja,
jokaje s človeškimi solzami.
Zasidrana med postankom na istem mestu
in odhajanjem sem se vračala
po človeških stopinjah nazaj,
izčiščena zaradi skovikanja in prhutanja sove
po svetlobnem prehodu tulca,
ki ga varuje belina dolgega žarka svetlobe
in trgala sem svoje telo skoz rezke ostrine.
Odpirale so se vitraže notranjih občutkov
in z lahkoto ptice sem kljuvala dragulje,
ki so se vsuli svetlikajoči in vabeči predme
in z vso upornostjo sem jih valila nazaj
v globino svetlobnega svoda.
Votle podobe ljudi so vzvratno drsele
in zvoki njihovih glasov so udarjali v ledene dojke.
Rdeča oblačila so hlastala kri in zračne gmote.
Večerna zarja je že postavljala noči pregrado teme.
Tedaj je pozornost opešala in utripanje
srca je umirjalo udarce in nihanje vzdihov in izdihov
skoz lopute pljuč.
Prilaščali sta me dve skrajnosti,
iztekajoče se živo se je nagibalo v mrtvo bolečino
tako kot med večnim sejanjem in žetvijo,
kjer Bog prebiva neviden s svojim
zamolčanjem resnic.
Prostore tega potovanja sem nato zapustila
prazne in se vrnila doživljat svojo tuzemsko
predstavo skoz zadnja vrata življenja,
kjer spet oživi utrujen in razdvojen svet moči
in nemoči s potopitvijo svojega jaza vame -
do poslednje zlate rozete usodnega dne,
kajti vselej živimo in umiramo le v lastnem imenu.
...o0o...
|
Obsmrtna izkušnja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 25. april 2004 @ 11:26 CEST
Bilo je 4. marca 2004 (alergija na antibiotik Klimicin), sledilo je prenehanje dihanja in oživljanje. Vse se je dobro končalo.
Vrnila sem se spet na ta svet, kjer ima vse svoje barve, okus in dimenzije.
Človek se v tuzemskem življenju spreneveda s smrtjo, kakor da ji bo ušel. Je le vprašanje časa kdaj se bliža tvoja in moja smrtna ura. Premalo se zavedamo resnice, da je celotno življenje le umiranje. Učiti se živeti pomeni tudi, znati umreti kot pride čas za to. Smrt je lahko tudi nenadna in nas dohiti nepripravljene. Kakor hitro začnemo živeti, gremo nasproti smrti in vemo, da je neizbežna. Vendar življenje se ne izkaže le kot umiranje, temveč tudi kot zorenje, kot človekovo dopolnilo. S smrtjo ne dosežemo konec življenja, temveč njegovo dopolnilo, kot izpolnitev smisla. Vsi drobceni cilji se nam ob smrti zlijejo v reko življenja, dokler se nam življenje ne izlije v ocean kozmosa. Ob obsmrtni izkušnji doživimo pra to. Zanjdemo se v nekem drugem, nam neznanem svetu. Izginemo in švignemo kot raketa skoz svetlobni tunel in prehodimo svojo bliskovito pot v onostranstvo. Nekaterim ljudjem nam je bilo dano, da smo se vrnili, ker še nismo bili pripravljeni na jakost svetlobe in opustitev svoje trenutne človeške kondicije. Ob smrtni izkušnji človek leti v neko novo življenje onkraj telesne smrti. Zadnji trenutek življenja mu postane vekotrajen, doživi nadčasovnost dogajanja. Le njegova duša ve kaj se z njo dogaja, saj se vsega zaveda in vse doživlja na poseben način. Ta se dviga nad vse menjave časa in obstane med kristalnimi stenami, kjer doživi blaženost in ugodje. Nihče, ki to doživi, se noče več vrniti nazaj. Slišala sem glasove naj se vrnem in sem jim rekla, da nočem več nazaj, ker je med kristali in svetlobnim sevanjem tako čudovito lepo. Nato so me pa le priklicali in potovala sem nazaj po svetlobnem jašku k ljudem in sedaj sem tukaj, med vami.
Obsmrtna izkušnja
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 26. april 2004 @ 17:24 CEST
dobrodošla med nami " živimi "
miran.
Obsmrtna izkušnja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 26. april 2004 @ 22:20 CEST
hvala za tvoje dobre misli in izraženo dobrodošlico. Sem zares zadovoljna med vami, zdi se mi, da me navdaja večja notranja harmonija kot prej, svojo tuzemsko in onostransko izkušnjo sem doživela kot neko vesoljsko zaokroženost in popolnost in tudi nekakšen simetričen in harmoničen svet sem sprejela vase. Nekoliko manj se sedaj grejem v ugodju opazujočega bivanja, temveč se bolj zaupljivo prepuščam ustvarjanju, čutenju in odprtim komunikacijam s ljudmi. Z obsmrtno izkušnjo si ne bi mogla zamisliti boljše osvežitve svojega življenja. Naučila sem se tudi nadzorovati sebe, gojiti preprostost in hvaležno razumevanje, saj sem se vrnila na ta svet zrelejša in morda tudi malce razsodnejša. Vraščena sem tu, dokler ne me iztrga božja roka s tega sveta.
Te lepo pozdravljam in mi je težko, da ni mojega in tvojega prijatelja Stojčija med nami s svojo duhovno besedo.
Tatjana