Pes je kar kulturno bitje.
Na pasji način.
Pes je totemsko bitje,
na človeški način.
Človeško življenje zaznamuje
pasja dresura.
Trop, čredni nagon in lovec.
To smo mi, to smo vsi.
Pasja zgodovina se začenja
s pasjo dresuro
in pasjo kulturo.
Kaj je pasja kultura?
Zvestoba nekulturnemu človeku.
Pes ljubi mir in tišino z gospodarjem.
Bevska le, ko ga človek razdraži.
In tudi v luno tuli v samotnih nočeh,
ko bivanjska srhljivost
med človekom in psom
spreletava zapuščenega
uličnega psa.
Pes ima močan značaj,
kakor kremen.
Je ostal privržen človeku
in gospodar izrablja pasje prijateljstvo
brez spoštljive pasje razdalje.
Bevska in bevska. Pa ne pes.
Pasja mrcina vse potrpi.
Še bog da je tako.
Bosonogi kosmatinec
sledi hoji človeka,
do kože ves kosmat,
kosti mu šklepetajo
in ves skelet mu drgeta.
Soba je polna dlak
in pasjih kozerv.
Pes zvesto leži
ob gospodarjevih nogah
in ubogi pes se ne zave,
da ga prijatelj - človek,
veterinarju izroči,
ko mu odsluži,
da brez laježa,
nemočen umre.
Na planetu živi brezčutno bitje,
ki vedno bevska in laja na psa,
človek pesjan - človeškega srca,
ki nima usmiljenja za prijatelja psa.
...o0o...
Piše: Tatjana Malec
|
Pes
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 13. marec 2014 @ 18:50 CET
potrebe.Verjetno ni bil udomačen in ga je bilo potrebno
socializirati, s križanjem in dresuro pa je dosegel da mu je
ustrezal za njegove potrebe.Lahko za čuvaja, vleko sani, lov,
ali pa tudi kot statusni simbol.
Kakšen bi moral biti pes da bi bil po meri človeka ali obratno
kakšen bi moral biti človek da bi odgovarjal psu je vprašanje
na katerega bi težko našli pravi odgovor.Vsekakor pes
človeka jemlje kot prijatelja ki je sposobnejši od njega
samega v lovu, še vedno pa v psu ostaja živalski nagon, še
več pa ga imajo udomačene mačke.In kaj naj sedaj dela
človek ali pes da bi ustrezal enemu ali drugemu ? Več
humanosti človeka vsekakor .To je vprašanje ki jo bo prinesla
morda kakšna druga pesem s to tematiko.
Lep pozdrav !
jože.k
Pes
Prispeval/a: Polona61 dne četrtek, 13. marec 2014 @ 22:15 CET
močno zamisliti. Ljudje jih prevečkrat jemljejo kot igrače za
svoje otroke, nato pa jih, ko se jih naveličajo zavržejo. To pa je
nedopustno. Sterilizacija verjetno tega problema ne bi rešila,
vprašanje pa je, kako iz tega začaranega kroga najti pravo pot.
Pesem je zanimiva toda po večkratnem branju je bilo vse preveč
vprašanj in premalo odgovorov.
Posploševati ter obtoževati vse povprek verjetno ne bo zaleglo
dokler človeštvo tega ne bo sprevidelo.
Lep pozdrav.
Pes
Prispeval/a: Fredo dne četrtek, 13. marec 2014 @ 23:29 CET
Pes
Prispeval/a: Nan dne petek, 14. marec 2014 @ 00:46 CET
Lepa pesem o zvestobi.
...............
Sem mislila prvo dati zraven video o rešenem psu sa ceste, mogoče drugič,
rajši tole lepo "pevko".
http://www.youtube.com/watch?v=d0h25RVd5LI
Pes
Prispeval/a: Fredo dne nedelja, 20. april 2014 @ 00:21 CEST
Epitaf psu
Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah - le po rodu znan,
...takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti
kaj bil je - temveč - kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme -
ta gre v pozabo, ker mu ne prizna
Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna enodnevna muha,
ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha !
Kdor te pozna, te s studom zapusti,
ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen - strast, smehljaj - hipokrizija !
Če na dve nogi vstala bi žival
bi se lahko v dno duše sramoval -
Kdor pred to žaro si postal - odidi !
ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega imel sem - tu leži.
LORD BYRON
Napis na spomeniku novofundlandskega psa