Pes je kar kulturno bitje.
Na pasji način.
Pes je totemsko bitje,
na človeški način.
Človeško življenje zaznamuje
pasja dresura.
Trop, čredni nagon in lovec.
To smo mi, to smo vsi.
Pasja zgodovina se začenja
s pasjo dresuro
in pasjo kulturo.
Kaj je pasja kultura?
Zvestoba nekulturnemu človeku.
Pes ljubi mir in tišino z gospodarjem.
Bevska le, ko ga človek razdraži.
In tudi v luno tuli v samotnih nočeh,
ko bivanjska srhljivost
med človekom in psom
spreletava zapuščenega
uličnega psa.
Pes ima močan značaj,
kakor kremen.
Je ostal privržen človeku
in gospodar izrablja pasje prijateljstvo
brez spoštljive pasje razdalje.
Bevska in bevska. Pa ne pes.
Pasja mrcina vse potrpi.
Še bog da je tako.
Bosonogi kosmatinec
sledi hoji človeka,
do kože ves kosmat,
kosti mu šklepetajo
in ves skelet mu drgeta.
Soba je polna dlak
in pasjih kozerv.
Pes zvesto leži
ob gospodarjevih nogah
in ubogi pes se ne zave,
da ga prijatelj - človek,
veterinarju izroči,
ko mu odsluži,
da brez laježa,
nemočen umre.
Na planetu živi brezčutno bitje,
ki vedno bevska in laja na psa,
človek pesjan - človeškega srca,
ki nima usmiljenja za prijatelja psa.
Pes je kar kulturno bitje. 
