|   Čeprav na zunaj,
izgleda vse tako mirno,
hitijo naša bitja z zemljo,
skozi vesolje z veliko brzino,
celih sto tisoč kilometrov na uro.
V naši galaksiji je sto milijard zvezd
in kdo ve koliko je v njej še planetov,
naša galaksija pa je samo še ena,
od stotih milijard galaksij.
In ti misliš, da je tvoje življenje pomembno?
Da obstaja ta ena sila, ki vse to lepo sinhronizira,
s katero se skozi svoje srce lahko celo uglasiš,
in povežeš?
Kaj naj ti rečem: »Imaš prav.«
Zgodil se je in dogaja se še ta Big Bang,
kot se dogaja notranji radostni big bang,
znotraj vsake celice tebe in mene.
Celične membrane so meje vesolj
in zvezde prehajajo, ne slučajno,
skozi te črne luknje celic, ena v drugo.
Tudi stvarnik se v svojem stvarjenju,
znotraj sebe, kar naprej radostno razvija,
razvija v ljubezni do vseh brezštevilnih,
njemu ustvarjenih bitij in brezmejno uživa,
ko zaznava signale ljubezni nas vseh nazaj.
Ko se končno zavemo vseh notranjih darov,
je naša hvaležnost, lahko njemu tudi hrana,
kakor so naša sovraštva in vojne, šola nam vsem.
Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Imaš prav
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 23. januar 2004 @ 10:17 CET
Bebo!
moje življenje je zame najpomembnejše, saj brez njega ni ničesar, niti vesolja ne
Imaš prav
Prispeval/a: koki dne petek, 23. januar 2004 @ 11:01 CET
---
Preteklost in prihodnost sta tatova časa.
Imaš prav
Prispeval/a: stojči dne petek, 23. januar 2004 @ 11:11 CET
Za vesolje ne,
zate pa ja,
kajti tudi ti in jaz,
ga osmišljujeva.
---
stojči
Imaš prav
Prispeval/a: stojči dne petek, 23. januar 2004 @ 11:17 CET
saj nihče ne trdi,
da tvoje življenje ni najbolj pomembno
in da brez tvojega življenja ni ničesar, niti vesolja?
---
stojči
Imaš prav
Prispeval/a: Anonymous dne petek, 23. januar 2004 @ 23:00 CET
moje življenje je pomembno, še bolj pomembno pa je kaj iz svojega življenja naredim. Celotno vesolje je na delu, se širi, drvi in opravlja svojo funkcijo, da tudi mi obstajamo. Delo je osebnostna energija in ne od osebnosti ločeno delo. Naše delo se prenaša iz našega biološkega organizma, iz duše in srca na druge stvari in v širni svet. V končni fazi tudi vesolje sprejema naše delo v obliki energije ali kako drugače. Človek prvenstveno ustvarja, uresničuje in udejanja svojo osebnost in v svetu in naravi oblikuje s svojimi rokami in svojim razumom obličje zemlje, ustvarja veličastna umetniška dela, pomaga drugim ljudem. Človek se dobesedno poosebi v delu. Vse najobčutljivejše in najpreciznejše naprave so samo podaljšanje človekovih rok, njegovega biološkega stika s svetom. Narava brez človeka bi bila drugačna, tudi ljudje bi bili brez človekove kulture drugačni. Vzporedno z razvojem kulture, tehnike, medicine, znanosti, umetnosti itd. govorimo o rasti človeške osebnosti. Človek se vzporedno s svojo osebnostjo razvija in ustvarja najdragocenejše duhovne in tehnične stvaritve. Vse dobiva svoje pomene in smisle ob človekovem delovanju, ki oživlja neživo naraveo okrog sebe in ji vdihne svojo dušo. Vsemirje in nebeška telesa so metafizični in mistični svetovi naših duš, saj so del našega duha in naše prodornosti v svet. Vse okrog nas v vsemirju vidimo le neoživljenjo gmoto teles, ki bodo morda oživeli, ko bomo mi izumrli. In vendar vse se vrti v nekem zakonitem redu v povezovanju s človekom kot najvišjim vrednostnim bitjem. Zame je to misterij, ki se je vrinil v moj spoznavajoči svet. Moram reči, da ga ne obvladam, le spoznavam ga in kultiviram v svoji duši, odprta za vse kar mi je dano spoznati in doumeti. Ob vsem tem pa mi delo združuje moj zunanji vidni svet in moj notranji nevidni svet, ob svojem delovanju stopam v pogovor z vesoljnim svetom in vsako stvarjo, ki jo zaznam. Pred mojimi očmi nastajajo in oživljajo prekrsne podobe v naravi in podobe, ki jih je oblikoval človek, ustvarjalka sem in delček svetlobe spoznanja. Moj svet, moje delo in moje spoznavanje so čudoviti oblikovalci moje učljivosti in moje sreče.
Tatjana Malec
Imaš prav
Prispeval/a: Anonymous dne nedelja, 25. januar 2004 @ 10:03 CET
In Zakaj Ni ?