Pogled na presajanje organov je večplasten. Če vemo, da bi nek bolan človek lahko dalje živel le s podarjenim organom, moramo tudi sklepati, da morajo biti na razpolago zdravi organi. V igri so humanistični, posebno pa še poslovni motivi. Za humanista bi namreč bilo skrajno nečloveško, če zdrav človek s svojimi zdravimi organi ne bi pomagal bolnemu, poslovnež-mrhovinar pa ob tem zavoha svojo korist.

Zato ni prav nič nenavadnega, da revni starši ponujajo organe svojih otrok in odrasle pobirajo s ceste in kradejo njihove organe. V nekaterih državah se je pred tovrstnim legaliziranem ropanjem potrebno zaščititi s dostavkom k oporoki (kodicilom). Če žrtev prometne nesreče odpeljejo v bolnico in tam umre ter v bolnici ugotovijo, kateri njeni organi bi lahko bili še uporabni, kodicil prepreči odvzem teh organov. Podatke o uporabnih organih in podatke o prostovoljnih darovalcih pa varuje banka podatkov.

Ko dobi človek nek nadomestni organ, spremembe ne občuti le njegovo telo, pač pa jo občutijo tudi njegova finejša telesa. Lep primer za to je neka kokoš, ki je pojedla košček prepeličjih možganov, nakar je začela od sebe dajati prepeličje glasove. In nadalje: nek nekadilec je takoj po presaditvi srca zaprosil za cigareto.

Po tem je tu primer presaditve srca, ko se je pri osemdesetih pacient "presadil" tudi del darovalčeve osebnosti. Nekateri prejemniki so se počutili kot tujci v lastnem telesu in so le z veliko muko spet našli svojo lastno indentiteto. Če se spomnimo, da je srce uglašeno z semenom človeka, ni čudno, da nastopijo težave.

Prejemnik tujega srca živi predvsem s silami, ki so delovale v darovalčevemu srcu, in to res ni kar tako. Si lahko zamislimo kako bi izpadlo, da dobi bolni človek-humanist srce nekega vojnega zločinca? Poznan je tudi primer vegetarijanca, ki se je po presaditvi srca ves navdušen lotil mesa. Tako kot je že dobro opisano v samem članku, se lahko duhovno usmerjen človek upravičeno sprašuje, v kolišni meri lahko presaditve organov zaustavijo njegov notranji razvoj.

Presajeni organ je za telo prejemnika tujek, saj se obrambni sistem odzove nanj. Presaditve so seveda mogoče le med sorodnimi krvnimi skupinami, poleg tega pa morajo z zdravili ohromiti prejemnikov obrambni sistem. Tako imunski sistem ne more prepoznati posegov v telo in se zato proti njemu tudi ne more boriti ali komajda.

Tudi zarodek v materinem telesu je tujek. Vendra pa mati mu prilagodi svoje hormonsko "ekonomijo" in za devet mesecev sprejme njegovo navzočnost, potem pa mora otrok zapustiti njeno telo. Poznano je, da doživljajo nekatere matere nosečnost tako, kot bi"znotraj njih prebival tujec". Če se otrok rodi, se materino telo povrne v prejšnje stanje.

Podobno se dogaja pri presajanju organov: telo bodisi sprejme tujek ali pa ne. Obdobje sprejemanja podaljšujejo z umetnimi sredstvi, in to tako dolgo, dokler se telo ne neha upirati in popusti. Vse dotlej pa zavrača tuje fizične, eterične in astralne-onostranske vplive zamenjenega organa ali poskuša vsaj oslabiti.

Vprašanje se ponuja samo po sebi. Ali je darovanje organov res akt ljubezni do bližnjega? Če je pacientu potrebno nadomestiti bolan organ, današnja medicina raje uporabi podarjen organ kot umetnega iz tovarne. Napoveduje se, da bodo konzervirani živi človeški organi stalno na zalogi, da bi tako lahko hitro in zanesljivo zamenjali "staro za novo".

Današnjemu visoko stehniziranemu človeku ne predstavlja oskrba z biološkimi nadomestnimi deli nikakršne težave. Aparatura, ki beleži električne sunke možganov, lahko v trenutku zazna prag med življenjem in smrtjo. Ko teh sunkov ni več, pacinet"mrtev", proglašen je za klinično mrtvega, toda v resnici pa ne more še biti mrtev. Vendar tako je še bolje, kajti dokler srce še bije, pravijo zdravniki: ostajajo organi še "sveži".

Tako srce sedaj ne bije več iz lastnih moči, ampak je priključeno na aparature, ki v organe dovajajo umetno kri. Vse organe, primerne za presaditev, izrežejo, jih preparirajo in uskladiščijo ali pa jih takoj presadijo v bolanega človeka.

Tako postaja človek zgolj zbirališče organov; podaljševanje življenja je le še organizacijsko-operativno in (ne etično) vprašanje, tudi ne vprašanje vpogleda v človekov življenjski cilj. Smo pozabili, da sicer imamo neko telo, da pa nismo to telo? Zavest biva v telesu vse do praga smrti. Nato pa se umakne iz oblike, da bi se lahko pripravila na nov razvoj.

Smrt je torej neka prehodna stopnja, ki nam pomeni osnovo za naslednji korak. Torej se msrt ne zgodi v sekundi, ne, pač pa je to proces, v katerem se zavest postopno ločuje od fizične oblike. Znano je, da se prvi novorojenčkov jok, njegov prvi vdih vtisne v njegovo celotno življenjsko pot. To pa prav tako velja tudi za zadnji vdih, ki je prav tako prvi pred novim začetkom.

Med procesom umiranja gre za bilanco življenjskih izkušenj, bistva izkušenj, ki nam pomenijo osnovo za nadaljni razvoj zavesti. Zemeljska duša vstopi v drug svet in tam ponovno doživi svoj prvi vdih. In zakaj poznajo mnoge različne kulture čutje-tišino ob pokojnikih? Da bi umrle obvarovali pred vplivi, ki bi lahko zmotili njihovo slovo! Kajti vsak umrli mora v miru pregledati v svoje življenje. Naše življenje v materiji je namreč pot izkustev in pot razvoja zavesti.

Zato je iz tega zornega kota smrt izjemno pomemben trenutek, v katerem potrebuje človek mir in tišino, da bi val umiranja lahko uspešno predelal. Zakoni mnogih dežel predpisujejo obdobje treh dni, v katerem je umrlega treba pustiti v miru. Takšni zakoni temeljijo na mnogokrat pozabljenih religioznih prepričanjih, po katerih človek ni neko skladišče organov, ampak skupek različnih teles, od katerih ima vsako neko posebno nalogo.

Le kdo od tako razmišljajočih bi oviral človeka na njegovi zadnji poti? Kdo bi ga oviral pri najpomebnejši življenjski nalogi, ki naj jo izpelje na pravilen način? Kdo lahko zagotovi žetev tega življenja zgolj z nadomestnimi deli, ki življenje podaljšujejo ali izboljšujejo? O svojih izkušnjah po smrti poročajo ljudje, ki so bili proglašeni za "klinično mrtve", a so se spet vrnili v svoje fizično telo.

Povsem enako poročajo o tisti stopnji, na kateri se je življenje na pragu smrti ponovno vrnilo v njihovo fizično telo. Svoje življenje so gledali kot film, ki se je v obratni smeri odvrtel pred njihovo zavestjo.

Novi časi prinašajo s eboj nove težave in nove poglede, vse ima namreč tudi drugo stran. Denimo-mati podari svojo ledvico sinu, da bi mu rešila življenje. Otroka bi rada rešila odvisnosti od umetnih ledvic, rešila bi ga rada pred nadaljnim zastrupljevanjem, ki bi ohromilo in zatrlo otrokovo zavest. V tem primeru je materino dejanje res dejanje ljubezni do bližnjega, saj bolanemu dovoljuje nadaljevanje fizičnega življenja in s tem tudi nadaljni razvoj njegove zavesti. Dajalec in prejemnik sta zavestno povsem odgovorna in se tudi odločata skupaj. Pridobitve medicinske tehnologije in farmakologije so potemtakem lahko tudi pozitivne, saj omogočajo presaditvene posege, ne da bi darovalec organov moral prej umreti!

Vsakdo se mora torej odločiti sam. Vsak napredek, rojen iz duha časa-to je iz skupinske zavesti, ima vsaj dve plati. Bistveno pa je, ali ima posameznik in človeštvo od neke odločitve resnične koristi ali pa mu odločitev le preprečuje njegov resnični razvoj. Vsakdo se mora odločiti sam na lastno odgovornost. Če človek posluša notranji glas, ki sprejema svoje podnete iz najvišje ideje, in mu prisluhne, se zmore pravilno odločiti.

Tedaj tudi imunski sistem ne bo več zavračal tujka, pač pa bo nov organ lahko postal sestavni del telesa. Za človeka, ki se usmerja na Dušo znotraj zemeljske osebnosti, dobi tako misterij življenja in smrti neko povsem drugo razsežnost. Tak človek si ne želi več, da bi njegov jaz postal večen, pač pa išče pot, kako bi svojo staro, umrljivo naravo izročil v službo pravi, višji duševni biti, ki jo je doslej obvladoval "jaz-ego".

Človek, ki ima pred seboj ta cilj, je v tekem trenutku pripravljen opustiti vse v zvezi z staro naravo, torej tudi slo po življenju na račun drugega, da bi se lahko v njem prebudilo pravo Sebstvo ali Božansko bitje. Takšna pot pelje človeka k poenotenju z lastno notranjo najvišjo idejo, ki kasneje lahko postane edina resničnost. Na tem vpogledu zmore človek tudi zakonito poskrbeti, da bodo drugi spoštovali njegove odločitve in da nanje ne bodo mogli vplivati.

Kdor odkrije smisel življenja, se ne oklepa bivanja v minljivi materiji, pač pa išče resnico nesmrtnega življenja. Pri tem pa ne gre za to, koliko let naša osebnost živi, pač pa za to, kako zavestno jih preživi! Predvsem se prava ljubezen do bližnjega ne izkazuje v darovanju organov, ki bi bolanemu za kratek čas omogočili preživetje. Ne, prava ljubezen pomeni zavestno žrtvovanje lastnega "ega", povzročitelja vsega hudega.

Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]