V zadnji številki revije Jana je članek o Društvu darovalcev organov za življenje, ki vabi ljudi, da tudi sami postanejo darovalci. Ob tem želimo opozoriti na nevarnosti transplatacije, ki izhajajo dejstva, da človek ni zgolj materialno bitje, temveč so za njegovo življenje ključne njegove duhovne razsežnosti.
Življenje je zavest, je nihanje, je komunikacija. Stopnja zavesti ustreza slikovnemu materialu duše, ki vtisne vse strukture fizičnega telesa, predvsem pa dedno zasnovo, gene v celičnih jedrih vsake od številnih milijard telesnih celic.
Znanost danes ve: Vse celice so med seboj povezane, oddajajo in sprejemajo, še posebno celice znotraj posameznih organov, da se naravnajo druga na drugo in izmenjajo vse informacije.
Kaj se dogaja pri transplantacijah oz. presaditvah organov, pa tudi pri transfuzijah krvi?
Preneseni organ ali tudi transfuzija tuje krvi vsebuje milijarde tujih celic, ki imajo informacije iz slikovnega materiala duše darovalca. Vse odsevajo svoje specifične informacije, tako pozitivne kot negativne. Negativne informacije niso nič drugega kot obremenitve, karma, negativni programi v človekovem telesu. Nastaja mešanica vidikov obeh značajev, pri čemer se skuša uveljaviti materialno – jazovsko – močnejši.
Tako tuji organ mesece ali celo leta izseva svoje prvobitne programe, svoje projekcije, ki jim je nemočni prejemnik izpostavljen na milost in nemilost. Ti programi prekrijejo njegove in jih motijo. Pride do napetosti, ki se jih gostiteljeva duša trudi omiliti in uravnati na ta način, da postopoma prevzema del karmičnih informacij tujega organa in s tem dajalca organa. S tem se spremeni človekov značaj. Prejemniki organov vedno znova poročajo o občutku tujosti, ki se izraža tudi v slikah.
Če se presadi nek organ le "klinično" mrtvega človeka, se pravi v resnici umirajočega človeka, je možno, da se dajalčeva duša nahaja še v bližini prejemnika organa, ker le-ta še nosi del informacij njenega dušinega telesa. Duša umrlega lahko vpliva na prejemnika organa s komunikacijo s svojim darovanim organom.
Ker je smisel našega življenja na Zemlji predvsem v očiščevanju naših dušnih obremenitev, se utegne zgoditi, da te naloge po presaditvi ne moremo več spoznati ali vsaj v celoti ne, saj nihanji duše in telesa nista več istovetni. Tuji programi pomenijo dodatno obremenitev, ki je nastala brez lastnega napačnega vedenja. Ta karmični zaplet med dajalcem in prejemnikom bo treba nositi v kraljestvu duš ali v enem naslednjih zemeljskih življenj.
Pri današnjem stanju védenja je pacient velikokrat neveden ali pa ni sposoben sprejemati odločitev; zdravniki se sklicujejo na družbeno ali cerkveno priznanje zakonske veljave svoje dejavnosti, ki gledata na darovanje organov celo kot na najvišjo obliko ljubezni do bližnjega. Vendar v duhovnem pogledu se ustvarja karmična mreža, v kateri so vezani vsi, ki odobravajo tuje prenose.
Zato marsikateri zdravnik meni, da je naravno občutenje prenekaterih ljudi, ki so zadržani ali imajo celo odpor do darovanja in sprejemanja organov, ki prihaja iz notranjosti, iz duše, upravičeno. Slutijo, da podaljševanje življenja za vsako ceno, kupljeno s slabo kakovostjo nadaljnjega življenja in možnostjo hudega bodočega trpljenja, ne more biti rešitev.
Besedilo je povzeto po knjigi Jaz, jaz, jaz; Pajek v mreži; Zakon ustreznosti in zakon projekcije, ki jo je izdalo Univerzalno življenje leta 2000.
Za Univerzalno življenje:
Peter Gabrovec (tel. 031-724-503)
V zadnji številki revije Jana je članek o Društvu darovalcev organov za življenje, ki vabi ljudi, da tudi sami postanejo darovalci. Ob tem želimo opozoriti na nevarnosti transplatacije, ki izhajajo dejstva, da človek ni zgolj materialno bitje, temveč so za njegovo življenje ključne njegove duhovne razsežnosti.
