Dolgo je tega, odkar so med nas
pridirjali svinčeni konji.
Iz zaslepljujoče zmage so dirjali in dirjali.
Ti jih nisi videl, le slišal si zanje.
S kroglo na zatilju so dobivali zalet.
Niso se ustavili, dirjali so in dirjali
in puščali obrise padajočih senc
za svojimi bolščavimi očmi.
Prevrevala sta zemlja in zrak.
V jesenovem logu je zamiralo ječanje,
ledena smrt, ki nikogar ne vrne,
le vrtinec prekletih plazov je zblaznel
pod silo svinčenih konjskih kopit.

Nobene razlike ni več med pravičnim
in krivičnim. Vode so odtekale.
Telesa so postajala mrzla snov,
vezana na globino, kamor so vstopala
s težkimi koraki in se prevrnila v globino,
ko jim je bilo možno zadnjič vdihniti zrak
in videti svetlo nebo v temni luči.

Tudi moj oče bi z mešanjem kart usode
moral biti med njimi. Bežal je pred
svinčenimi konji in se ustavil na robu
sveta. Tuji veter je odprl okno in zavel
v rumeno žito, ki je čakalo na setev.
A čas je drugače zlagal snope
in pojoči veter je drugačno pesem zapel.
To ni bila pesem v maternem jeziku,
Reqviem, ko ugašajo domača polja.

Sonce je ostalo brez spomina.
Otroci še jočejo v ženskih bokih.
Ne morejo se roditi. Diha jih gozd.
Razpotegnjena črta loči žive in mrtve.
Velikanska temna megla se vleče
kot stonoga na človekovo vest.
Sence bežijo pred nami. Poglej jih!
Nobene ne poznaš, a mrtvi živijo med nami
in ne prizanašajo z delitvami med živimi.
Besede razdeljenih so tako različne.
Pravica, rabljeva služabnica se zbuja
med lapuhom in trsjem iz amnezije.
V hosti raste iz pepela poslednja sodba,
košček danosti, ki odseva iz večnosti:
»Nikoli več naj se kaj takega ne ponovi!«