Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Svinec_Konj

Svinčeni konji petek, 7. julij 2006 @ 20:32 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Dolgo je tega, odkar so med nas pridirjali svinčeni konji. Iz zaslepljujoče zmage so dirjali in dirjali. Ti jih nisi videl, le slišal si zanje. S kroglo na zatilju so dobivali zalet. Niso se ustavili, dirjali so in dirjali in puščali obrise padajočih senc za svojimi bolščavimi očmi. Prevrevala sta zemlja in zrak. V jesenovem logu je zamiralo ječanje, ledena smrt, ki nikogar ne vrne, le vrtinec prekletih plazov je zblaznel pod silo svinčenih konjskih kopit. Nobene razlike ni več med pravičnim in krivičnim. Vode so odtekale. Telesa so postajala mrzla snov, vezana na globino, kamor so vstopala s težkimi koraki in se prevrnila v globino, ko jim je bilo možno zadnjič vdihniti zrak in videti svetlo nebo v temni luči. Tudi moj oče bi z mešanjem kart usode moral biti med njimi. Bežal je pred svinčenimi konji in se ustavil na robu sveta. Tuji veter je odprl okno in zavel v rumeno žito, ki je čakalo na setev. A čas je drugače zlagal snope in pojoči veter je drugačno pesem zapel. To ni bila pesem v maternem jeziku, Reqviem, ko ugašajo domača polja. Sonce je ostalo brez spomina. Otroci še jočejo v ženskih bokih. Ne morejo se roditi. Diha jih gozd. Razpotegnjena črta loči žive in mrtve. Velikanska temna megla se vleče kot stonoga na človekovo vest. Sence bežijo pred nami. Poglej jih! Nobene ne poznaš, a mrtvi živijo med nami in ne prizanašajo z delitvami med živimi. Besede razdeljenih so tako različne. Pravica, rabljeva služabnica se zbuja med lapuhom in trsjem iz amnezije. V hosti raste iz pepela poslednja sodba, košček danosti, ki odseva iz večnosti: »Nikoli več naj se kaj takega ne ponovi!« Komentarji (0) www.pozitivke.net