|  Razumnik je tisti, ki opravlja ustvarjalno delo, ki je kritičen in napreden, pravi slovenski pravopis. Med razumnike prišteva pisatelje, slikarje in druge razumnike, ki imajo lastnosti razsodnega človeka. Prva lastnost razumnika je razumljivost, kar pomeni, da ga lahko razumemo po pomenu njegovih besed in dejanj.
Razumnik mora biti tudi razumeven, da razume drugega, da razume kako resna stvar je življenje in določen problem posameznega človeka. Posledica razumevanja je torej razumetje življenja. Razumarstvo je lastnost razumnika. Razumen človek sprejema razum kot edino vodilo v mišljenju in ravnanju. Razum je sposobnost vključevanja v družbo in sprejemanja ljudi. Je zavest in je sposobnost ugotoviti vzročne povezave, trezno presoditi in trezno ravnati.
Vsak novi razred ali družbena ureditev, ki prihaja na zgodovinsko prizorišče ugotavlja kakšni so izzivi intelektualcev in katere njihove posebnosti otežujejo aplikacijo modela intelektualca sodobnim potrebam. Oblast vedno pričakuje, da ji bo inteligenca služila, ji bila pokorna in delovala v skladu z interesi oblasti.
Tradicionalna slovenska inteligenca je zrasla v določenih razmerah, eni so bili pod vplivom partije, drugi pod vplivom cerkve, tretji pod vplivom najrazličnejših konfliktnih posledic časa. Današnja inteligenca, ki so jo 'producirale' univerze v zadnjih dveh destletjih je res manj ideološka, kot je bila inteligenca prejšnjih generacij, ko je vodila izobraževalni sistem izključno partija, ki ji je bil glavni problem ideološka indoktrinacija posameznika, in je v marsičem različna od prejšnje. Današnja inteligenca je usmerjena v liberalizem, v podjetništvo in pridobitništvo. Za prejšnji sistem so značilna načela o enakosti, bratstvu in enotnosti, za sedanji pa podjetniška uspešnost, denar in uspeh. Vsi so in bodo deklarirali poštenje, vendar ljudje so vedno nasedali aktivizmu tako imenovanih izobražencev, ki so znali prepričati kako koristne naloge opravljajo, v vsakem primeru pa so sposobni spoznati neogibne nujnosti, se znajo učinkovito izogniti neprijetnim situacijam, da preživijo.
Nevarnosti, ki pretijo današnji slovenski inteligenci so, da znanje, ki ga je posameznik pridobil na univerzi in šolah, uporablja egoistično zase, za svoje interese ali pa za interese politike, ki ji vdano služi. Določene politične in gospodarske elite podpirajo ena drugo. Prihodnost nove inteligence vidim v vzponu novega razreda, ki služi lastnim interesom. Izobraženci, ki se zaposlujejo v tehničnih in ekonomskih poklicih, posvečajo svoje razumarstvo in pridobljeno znanje izključno pridobivanju dobička. Ti bodo izpeljali tudi gospodarske in politične reforme ter transformacije družbe, kot so lastninjenje državnega kapitala, investicijsko politiko, prodajo domačih podjetij tujcem, itd. Na današnji stopnji razvoja se zahteva od inteligence, da se njeni posamezniki čimbolj prilagodijo znanosti, gospodarskemu napredku, ki se izraža v številkah rasti bruto proizvoda na prebivalca, skratka z eksaktno določenimi količinami. Vsak prodaja sebe čim boljše, za čim več in na ekskluziven način. Inteligenca je dobila predznak tržne vrednosti, torej je blago, ki se tako ali drugače trži. Mnogi med njimi poznajo odgovorno ravnanje, samo če delujejo v skladu z zakoni, za etiko in moralnost delovanja pa se preveč ne menijo.
Poglavitni problem današnje slovenske inteligence je še vedno konformizem, ki hromi. Med slovenskimi intelektualci vladajo odnosi, ki jim ne bi mogli reci razumarski.
Modrec ima čut za dobro. Modrec ima čut za čas in za ljudi. Ne kiti se z neoporečnim okrasjem svoje funkcije, položaja, bogastva ali kakšne druge pomembne okoliščine. Sistem vrednot odkriva in si jih gradi sam, ima sposobnost v sebi odkriti biti etičen in moralen. Ne prevzema vsiljenih vrednot, kot udejanjenje pravšnjosti, da preživi.
K problemom človeštva modrec vstopa skoz zadnja vrata, kjer so zbrani revni, ponižani, bolni in pomoči potrebni. Iz te dimenzije gleda na stanje, ki vlada ljudstvu. Prevzema nase tisti napor, ki ga je cela vrsta rodov opuščala, da je prišlo do družbenih ekscesov. Je sposoben kritično in analitično obravnavati, kar je nezdravo v družbi in jasno in glasno izpričuje potrebe po spremembah.
Se ne poteguje za dobrine, s katerimi razpolagajo politične elite. Se upira oblikam nasilja in uporabi sile. S svojim moralnim nazorom prodira s svojo mislijo v vse pore življenja. Se bori in se izpostavlja do meja lastne bolečine.
Že sama beseda intellectus oziroma intellego opozarja na funkcijo intelektualca, ki je pripravljen zapustiti svet navad in rutine. Njemu je mišljenje poklic. Mnoga inteligenca ima preozko obzorje. Niha med materialnim blagostanjem in revščino duha. Včasih so šteli med intelektualce duhovnike, učitelje, odvetnike, zdravnike, državne uradnike in žurnaliste. Danes prištevajo med nje tudi politike. Ti so glavni, saj nam krojijo usodo. Ti razlagajo preprostemu ljudstvu prirejene ideje in informacije za splošno rabo. Najbolj nekoristni za ljudstvo ali celo škodljivi so liderji in funkcionarji, revolucionarji intelektualci. To so ideologi, ki so običajno malo bolni in sejejo veter, ki se spreminja tudi v viharje. Ko so po letu 1945 Kocbeka vrgli iz službe in nekatere intelektualce zaprli, se je pojavil Mitja Ribičič z geslom: Knjigo nad knjigo! Začela se je hiperprodukcija diskurza v obliki raznih dokumentov, resolucij in zakonov in eksekucij. Vse to so počeli deklarirani razumarji.
Slovenska politika se je tedaj izrazito intelektualizirala in takšna je ostala do današnjih dni. Zraslo je veliko režimske inteligence in še več salonskih levov, ki so dolga desetletja pozirali novinarjem in ljudstvu kot nenadomestljivi. Nekateri so še vedno na sceni in bodo na sceni izdahnili svoj naravni življenjski ciklus. Mnogi razumarji so strankarski pribežniki.
Raznovrstna inteligenca živi bolj v preteklosti, kot v sedanjosti in za prihodnost. Ideje ne rastejo na našem domačem zelniku, temveč jih pridno uvažamo s kosmopolitizmom iz Amerike in matere Evrope in mnogo krat so te ideje za nas neplodne, jalove. Naše neznanje nam daje moč, da tuji vzori ne zažive. Državna oblast in cerkev tekmujeta, kdo je močnejši in prepričljivejši. Ljudstvo je predmet manipulacije populističnih intelektualcev, ki napihujejo balone.
Inteligenca se je od naroda tako odtujila, da je o njej možen samo še kritiški diskurz. Največ je med njo populističnih intelektualcev, ki se legitimirajo s strankarsko izkaznico, sledi ji birokracija z dobrimi plačami za slabo delo.
Koga lahko sploh prištevamo med vidne razumnike, ki bi jim pripisali vzorne lastnosti? Morda dr. Antonu Trstenjaku, ki je eden največjih razumnikov našega naroda in je celo življenje posvetil zacementiranemu človeku v materialnem svetu in duhovnemu osveščanju. Študijsko je posvetil vse svoje življenje knjigam in humanizmu. Med intelektualce z gotovostjo lahko prištevamo tudi dr. Jožeta Pučnika in še veliko je teh med Slovenci, ki so preživeli življenje s pokončno drži in si zaslužijo vzdevek razumar. Eni z veliko začetnico, drugi z malo.
Politiki svojo inteligenco in znanje veliko krat uporabljajo za neinteligentne stvari. Neizprosno obtožujejo in žigosajo nasprotnike, bojujejo se znotraj inštitucij in državnih organov, pozirajo ob okroglih mizah in v novinarskih intervjujih, razkazujejo se v medijih in delajo dopadljivi volivcem. Govorijo v jeziku, ki je umetna konstrukcija, sinteza in abstrakcija, prepričujejo v žargonu, ki veliko govori in malo pove. Obljubljajo ljudem, kar že vnaprej vedo, da ne bodo mogli izpolniti. Demagogija jim ni tuja. Kupčkajo in si delijo stolčke. Se lepo oblačijo in so deležni raznih privilegijev. Mnogi od njih so pitanci socializma in delijo razsvetljenje neoliberalizma. Če hočeš spoznati sinove, moraš poznati očete. Mnogi so aktivisti in tudi primitivci, ki hočejo biti absolutni posestniki resnice, apologeti preteklosti in žrtev ideoloških predsodkov.
Med njimi je največ takih, ki so ujetniki obstoječih projektov, ki jim je izključni namen trženje in eksperimentiranje, ne glede na koristnost in blaginjo naroda. So podaljšana roka finančnih tajkunov. Opijanjeni so in nekritični do tujega. Rotirajo in skušajo priplezati čimbolj navzgor.
Kje so tisti intelektualci, ki se posvečajo vprašanjem blaginje naroda? Filozofi in učenjaki v laboratorijih pišejo doktorske dizertacije in ciljajo na visoke položaje . Mnogo je eklektikov in zgodovinarjev znanja. So ljudje erudicije, ki imajo informacije o različnih doktrinah in mnogi izbranci izdajajo knjige, ki jih financira država. Amaterski svobodni umetniki, ki nimajo v vrhovih opore, životarijo v senci, a kljub temu imajo voljo in ustvarjajo brez sredstev in državne pomoči.
Med nami živijo tudi odkrivalci dejstev takšni kot je n. pr.sc. Artur Štern , doktor veterinarske medicine, doktor bioloških znanosti, esejist, ki ima estetski užitek v avanturizmu in opazovanju reakcij drugih. Imamo še bojevnike ponižanih nasprotnikov, pa prepisovalce resnic, ki vodijo empirične raziskave, ki potrjujejo hipoteze; sistemizatorje, ki so se oni sami ali njihovi očetje šolali v Kumrovcu in tekmujejo s popularnim prestižem prerokov in lažnih obljub. Nadalje imamo deseminatorje, ki prenašajo znanje, med katere sodijo razlagalci teorij za oblastnike. Paleta je pestra. Tudi polemičarjev, rivalcev, disputov in liliputov ne manjka.
Vsi našteti skrbijo na narodovo blaginjo in narodov interes!
Kako srečni smo lahko. Kje je še kakšen običajen tip človeka, z običajnimi vrlinami: torej neoblasten, neavtoritativen in nesamozadosten, priden, zmeren, nezahteven in zmerno sposoben, poštenjak, ki ima čut za ljudi, tak ki bo imel bolezni in napake neplemenite vrste v omejenem obsegu in ki bo neodvisen, brez črednega nagona in bo imel tudi sočutje do sočloveka, da bo prelomil svoj kos kruha na dvoje.
|
NE ZAMUDITE
Slovenska inteligenca
Prispeval/a: dahvor dne sreda, 3. oktober 2007 @ 08:45 CEST
Vsi našteti skrbimo in podpisani skrbimo za kaj vem kej...za vodo in kruh,
ker, če sejemo in žanjemo je dobiček, na posejano, če pa nič ne zrase je
zguba semen.
Spoštovana Gospa 333x Bravo ... Zelo Ljubeče vse preberem, tokrat trikrat,
kar ste zapisali, zapišete, čeravno se zelo malo krat z Vami strinjam,
čeravno imate skoraj vedno prav, če bi še kaj o prof. Tumi napisali, ker ste
gli blizu Trsta, bi bil zelo vesel...zelo poučno za nas Slovence, če zgodovina
sploh kaj uči, ker sem že zdavnaj opazil, da ogromno veste...vsi, ki se
preselijo iz Rojstnega kraja v Tuj kraj, se vedno morajo več trudit, učit, če
Doma ostaneš, ti vse Mama in Ata, vse povedo, kaj in kako je treba delat,
Nonoti in None navadno samo zgago delajo, čeprav so ravno tako Mamo in
Ata podučili, le z leti ugotovijo, da bi jih morali drugače malo podučit ...
Upam, da boste še dosti pisala, ker rada to sigurno delate in jaz rad
preberem.
Slovenska inteligenca
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 3. oktober 2007 @ 18:37 CEST
sem zares zadovoljna, da sodite med tiste bralce, ki radi berejo. Prav posebno je lepo slišati, da vse zelo ljubeče preberete in da ste ta članek o slovenski inteligenci prebrali celo trikrat. Čeprav živite v tujini, vsaj tako sem razumela iz prejšnjih vaših komentarjev, je prav, da se zanimate za stanje v svoji domovini. V sodobnih duhovnih razmerah, ko nas globalizacija vse bolj zastruplja in uničuje naše življenja, se pogosto sprašujemo o moralnem stanju družbe. Sprašujemo se, kakšna je naša moralna dediščina z vrednotami. Ljudje imamo pravico izvedeti kakšen nacionalni interes zastopajo naši politiki, tako kratkoročno kot dolgoročno. Nacionalni interes ni istoveten z interesom na novo obogatelih dobičkarjev. Stan obogatelih, je stan nenačelne etike. Ti so povezani s skupinami v strukturi. Tudi s politiko.
Intelektualec ali razumnik je pa tisi visoko izobraženi človek, ki s svojimi spoznanjem in delovanjem prispevka k splošni blaginji skupnosti in človeštva v celoti. Vsak akademik še ni intelektualec. Biti akademik še ne pomeni, da si moralna vest družbe. Prakse mnogih akademikov se ne lotevajo aktualnih družbenih vprašanj. Akademiki opravljajo svoj poklic zaradi zadovoljevanja svojih lastnih interesov in so pogosto politično inštrumentalizirani. Intelektualec pa zasleduje načela pravičnosti, resnice in razuma.
Kot primer sem omenila dr. Jožeta Pučnika, ker je humanist in stvaritelj naše državnosti. Omenila sem dr. Antona Trstenjaka, velikega humanista, ki spada med najbolj znane Slovence 20. stoletja. Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih (s prevodi in ponatisi blizu 100) ter čez 50 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Njegove knjige so psihološke, antropološke, filozofske, kulturološke, narodnostne in teološka dela. To pa še ne pomeni, da so drugi razumniki velikani v Sloveniji zapostavljeni, saj vseh ne moremo našteti. Lahko bi začeli pri Trubarju in obstali pri Bučarju. Zares veliko jih je in smo nanje ponosni.
Obljubim vam, da bom napisala samostojni članek o dr. Henriku Tumi, saj mu Primorci dolgujemo, da se ga spomnimo kot pravnika, raziskovalca, jezikoslovca in velikega ljubitelja Julijskih Alp.
Lepo je, da nosimo v sebi, kar so nas mati in oče učili in tudi kar so nas učili naši dedje, saj vse to nosi v sebi pomembno izročilo in tudi sporočilo, kaj vse si moramo zapomniti. Vsi ti lepi nauki so naše vodilo skozi življenje.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Slovenska inteligenca
Prispeval/a: renatokorosec dne petek, 5. oktober 2007 @ 17:54 CEST
Sedaj bomo imeli Slovenci priložnost voliti bolne predsedniške kandidate. Zdravstvenega stanja predsedniških kandidatov še nisem videl nikjer zapisanega na plakatih. Potrebno bi bilo vsakega temeljito diagnosticirati in javno objaviti njihove bolezni. Največja tragedija pa je, da bolni umi sploh ne vedo, da so bolni in mislijo, da so zdravi. In ti vodijo vse glavne pozije v družbi, ki peljejo čredo po najkrajši poti v klavnico. Zaradi tega sploh na volitve ne grem. ker nimam koga voliti.
S spoštovanjem, R.K.
Slovenska inteligenca
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 5. oktober 2007 @ 23:39 CEST
Na vaš komentar bi rekla: Zdrav duh v zdravem telesu bi se zares hotel za politike in nasploh za vse ljudi na planetu Zemlja, da bi bilo naše življenje boljše. To je vse lepo in prav, vendar ni vselej nujno tako. Marsikateremu politiku, ki cveti od zdravja in mladosti, ne bi mogli prisoditi, da je zato tudi zdravega duha. Prav tako ne bi mogli reci nekomu, ki ga tare kakšna bolezen, da je bolnega duha. So ljudje že v letih in tudi malce bolehni pa nas očarajo s svojo modrostjo in neverjetno psihično močjo. Takšen je n.pr. prof. Bučar, ki nas vselej, kljub že visokim letom privabi s svojo modrostjo, da mu prisluhnemo. Seveda pri zelo bolnih ljudeh pa hude bolezni v razviti ali terminalni fazi vplivajo na psihično stanje in lahko tudi na mentalno razsodnost. Kriterij absolutnega telesnega zdravja torej ne more biti najpomembnejši pogoj ali bomo koga izvolili za določeno funkcijo ali ne. Ni psihiatra in ni zdravnika, ki bi lahko dal verodostojno spričevalo, s katerim bi se lahko pogojevala dobra ali slaba izbira predsednika ali drugega funkcionarja ali politika.
Tudi politik, ki kandidira na določeno funkcijo, se mora pri sebi zavedati svojih zdravstvenih in telesnih sposobnosti. Realno mora oceniti sebe in si odgovoriti na določena vprašanja. Ta misel se mi je porodila, ko sem gledala ga. Pečaričevo kako utrujeno in telesno izčrpano je bilo njeno telo in kako težko je dihala, ko je odgovarjala na zahtevna in naporna vprašanja novinarjev s svojim oslabljenim in šibkim glasom. Tisti, ki je z go. Pečaričevo hotel opozoriti na invalide zares se ni etično odločil, da jo je nagovoril naj kandidira. Taki napori bi lahko tudi ogrožali njene življenjske funkcije in bi se lahko zgodilo tudi kaj hujšega. Nikjer v svetu ni v navadi, da bi težke invalide porivali v volilne kampanije. Kandidiranje za predsednika države ni samo pravica, to ima vsakdo formalno, je predvsem dolžnost in odgovornost, ki zahteva celega človeka.
Funkcija predsednice za takšno telo, kot je njeno ni in tudi duh bi klonil pod bremeni, ki jih telo ne bi preneslo. Mislim, da ni realno ocenila svojega zdravstvenega stanja, ko se je podala v bitko za predsedniški stol. Kako bi Slovenija sploh lahko zastopala sebe in svoje interese ob prevzemu predsedovanja v EU s tako krhkim bitjem in tako nemočnim glasom, brez energije.
Človek, ki bo opravljal funkcijo predsednika države po mojem mnenju mora biti krepak, psihično močan, čustveno uravnovešen, izkušen in z vsemi tistimi vrlinami, ki jih državljani želimo videti v njem. in imamo določena pričakovanja od take osebe. Tudi karizma je potrebna. V predsedniku države državljani vidimo očeta naroda, ki ima pristojnosti tudi odločati o vojni, če se državni zbor ne more sestati. Takšne odločitve pa lahko sprejema le človek, ki zna temeljito pretehtati situacijo in se prav odločiti ter je sposoben sprejemati tudi odgovornost za svoje odločitve.
Udeležba na volitvah res ni zakonska dolžnost, je pa upravičenje in naloga vesti, da se volitev udeležimo čimbolj polnoštevilno, saj smo na ta način udeleženi pri upravljanju države.
Največja umetnost je umetnost življenja. Politik ga mora obvladati v polni meri. Prav je, da na predsedniško mesto kandidira človek ali kandidira več ljudi, ki so sposobni zagotavljati svojemu narodu visoko stopnjo samostojnega upravljanja, demokratičnega delovanja in odločanja ter obvladovanja sklepanja strateških zvez ter vzajemnega in smiselnega povezovanje ciljev, ki omogočajo državljanom javno blaginjo. Odločno se mora upreti proti vsem družbenim ekscesom, skratka tak človek mora biti modrec in poštenjak.
O arhetipski figuri akademika in intelektualca je mogoča mogoče veliko povedati. Angažiran intelektualec se mora sodobnemu svetu upreti. Solidarizirati se mora z ljudmi. V naši družbi je mnogo distributivnih intelektualcev, inženirjev materialnih in človeških virov in oblikovalskih strokovnjakov, ki ostajajo kot antipol človeku spoznanja. Na drugi stani pa je politike spremenila celo vrsto akademikov iz ljudi znanosti v svoje plačane najemniške delavce, ki običajno morajo čutiti še pripadnost stranki in delovati v njeno korist.
Akademiki z doseženimi akademskimi nazivi doživljajo status intelektualne elite in to jim daje neke pravice, da uživajo status intelektualca kot aristokracija duha, ki skrbijo za duhovno prenovo naroda. Med prenovo in prevaro pa je le majhna besedna igra, kajti politične vrednote niso vselej vrednote naroda, ker se zaobidejo načela pravičnosti, resnice in razuma in se poslužujejo manipulacije. Akademski profesorji so običajno le inštrumenti politike. Ti se borijo, da imajo vpliv na družbeno okolje in postanejo samodejni intelektualci in pišejo znanstvene razprave in knjige, da se povzpnejo na visoke akademske funkcije z visokimi akademskimi naslovi. Mnogi pozirajo aristokracijo duha, nekateri so pa dežurni razlagalci uradne politike za visoke honorarje.
Prižigajo se tudi politične strasti, ki sprožajo sovraštvo naroda. Tisti redki angažirani intelektualci, ki povedo stvari tako kot resnično obstajajo in se aktivno borijo za spremembe pa so odrinjeni na rob dogajanja in jim imajo običajno za čudake. Tak primer sem imela priliko opaziti v dialogu Antona Komata, ki je pri nas eden najbolj sposobnih strokovnjakov za vode, in nekim politikom, ki je Antona Komata kar grobo pobijal brez argumentov.
Mnogo akademikov je zaprtih v izolacijo lastne strokovne samozadostnoti in oprtunističnega konservativnega izbora vrednot, intelektualec pa je vest družbe. Takih je žal malo. Ob osamosvojitvi Slovenije jih je bilo več in so žal umrli. Danes s štejejo za intelektualce tisti dobičkarji, ki si kupujejo in pridobivajo enormno bogastvo in nesramno, neetično bogatijo in se družijo z vidnimi politiki in predstavljajo skorumpirani jet-set naše stvarnosti. Žal za takšno osamostvojitev se dr. Pučnik ni boril. Ta velikan naše državnosti si je zaslužil kakšno bolj primerno zahvalo in priznanje.
Človek bi jih vprašal od kod jim denar. Vsak malo pameten človek ve odkod jim denar. S poštenim delom si ga niso zaslužili.
LP Tatjana