Razumnik je tisti, ki opravlja ustvarjalno delo, ki je kritičen in napreden, pravi slovenski pravopis. Med razumnike prišteva pisatelje, slikarje in druge razumnike, ki imajo lastnosti razsodnega človeka. Prva lastnost razumnika je razumljivost, kar pomeni, da ga lahko razumemo po pomenu njegovih besed in dejanj.
Razumnik mora biti tudi razumeven, da razume drugega, da razume kako resna stvar je življenje in določen problem posameznega človeka. Posledica razumevanja je torej razumetje življenja. Razumarstvo je lastnost razumnika. Razumen človek sprejema razum kot edino vodilo v mišljenju in ravnanju. Razum je sposobnost vključevanja v družbo in sprejemanja ljudi. Je zavest in je sposobnost ugotoviti vzročne povezave, trezno presoditi in trezno ravnati.
Vsak novi razred ali družbena ureditev, ki prihaja na zgodovinsko prizorišče ugotavlja kakšni so izzivi intelektualcev in katere njihove posebnosti otežujejo aplikacijo modela intelektualca sodobnim potrebam. Oblast vedno pričakuje, da ji bo inteligenca služila, ji bila pokorna in delovala v skladu z interesi oblasti.
Tradicionalna slovenska inteligenca je zrasla v določenih razmerah, eni so bili pod vplivom partije, drugi pod vplivom cerkve, tretji pod vplivom najrazličnejših konfliktnih posledic časa. Današnja inteligenca, ki so jo 'producirale' univerze v zadnjih dveh destletjih je res manj ideološka, kot je bila inteligenca prejšnjih generacij, ko je vodila izobraževalni sistem izključno partija, ki ji je bil glavni problem ideološka indoktrinacija posameznika, in je v marsičem različna od prejšnje. Današnja inteligenca je usmerjena v liberalizem, v podjetništvo in pridobitništvo. Za prejšnji sistem so značilna načela o enakosti, bratstvu in enotnosti, za sedanji pa podjetniška uspešnost, denar in uspeh. Vsi so in bodo deklarirali poštenje, vendar ljudje so vedno nasedali aktivizmu tako imenovanih izobražencev, ki so znali prepričati kako koristne naloge opravljajo, v vsakem primeru pa so sposobni spoznati neogibne nujnosti, se znajo učinkovito izogniti neprijetnim situacijam, da preživijo.
Nevarnosti, ki pretijo današnji slovenski inteligenci so, da znanje, ki ga je posameznik pridobil na univerzi in šolah, uporablja egoistično zase, za svoje interese ali pa za interese politike, ki ji vdano služi. Določene politične in gospodarske elite podpirajo ena drugo. Prihodnost nove inteligence vidim v vzponu novega razreda, ki služi lastnim interesom. Izobraženci, ki se zaposlujejo v tehničnih in ekonomskih poklicih, posvečajo svoje razumarstvo in pridobljeno znanje izključno pridobivanju dobička. Ti bodo izpeljali tudi gospodarske in politične reforme ter transformacije družbe, kot so lastninjenje državnega kapitala, investicijsko politiko, prodajo domačih podjetij tujcem, itd. Na današnji stopnji razvoja se zahteva od inteligence, da se njeni posamezniki čimbolj prilagodijo znanosti, gospodarskemu napredku, ki se izraža v številkah rasti bruto proizvoda na prebivalca, skratka z eksaktno določenimi količinami. Vsak prodaja sebe čim boljše, za čim več in na ekskluziven način. Inteligenca je dobila predznak tržne vrednosti, torej je blago, ki se tako ali drugače trži. Mnogi med njimi poznajo odgovorno ravnanje, samo če delujejo v skladu z zakoni, za etiko in moralnost delovanja pa se preveč ne menijo.
Poglavitni problem današnje slovenske inteligence je še vedno konformizem, ki hromi. Med slovenskimi intelektualci vladajo odnosi, ki jim ne bi mogli reci razumarski.
Modrec ima čut za dobro. Modrec ima čut za čas in za ljudi. Ne kiti se z neoporečnim okrasjem svoje funkcije, položaja, bogastva ali kakšne druge pomembne okoliščine. Sistem vrednot odkriva in si jih gradi sam, ima sposobnost v sebi odkriti biti etičen in moralen. Ne prevzema vsiljenih vrednot, kot udejanjenje pravšnjosti, da preživi.
K problemom človeštva modrec vstopa skoz zadnja vrata, kjer so zbrani revni, ponižani, bolni in pomoči potrebni. Iz te dimenzije gleda na stanje, ki vlada ljudstvu. Prevzema nase tisti napor, ki ga je cela vrsta rodov opuščala, da je prišlo do družbenih ekscesov. Je sposoben kritično in analitično obravnavati, kar je nezdravo v družbi in jasno in glasno izpričuje potrebe po spremembah.
Se ne poteguje za dobrine, s katerimi razpolagajo politične elite. Se upira oblikam nasilja in uporabi sile. S svojim moralnim nazorom prodira s svojo mislijo v vse pore življenja. Se bori in se izpostavlja do meja lastne bolečine.
Že sama beseda intellectus oziroma intellego opozarja na funkcijo intelektualca, ki je pripravljen zapustiti svet navad in rutine. Njemu je mišljenje poklic. Mnoga inteligenca ima preozko obzorje. Niha med materialnim blagostanjem in revščino duha. Včasih so šteli med intelektualce duhovnike, učitelje, odvetnike, zdravnike, državne uradnike in žurnaliste. Danes prištevajo med nje tudi politike. Ti so glavni, saj nam krojijo usodo. Ti razlagajo preprostemu ljudstvu prirejene ideje in informacije za splošno rabo. Najbolj nekoristni za ljudstvo ali celo škodljivi so liderji in funkcionarji, revolucionarji intelektualci. To so ideologi, ki so običajno malo bolni in sejejo veter, ki se spreminja tudi v viharje. Ko so po letu 1945 Kocbeka vrgli iz službe in nekatere intelektualce zaprli, se je pojavil Mitja Ribičič z geslom: Knjigo nad knjigo! Začela se je hiperprodukcija diskurza v obliki raznih dokumentov, resolucij in zakonov in eksekucij. Vse to so počeli deklarirani razumarji.
Slovenska politika se je tedaj izrazito intelektualizirala in takšna je ostala do današnjih dni. Zraslo je veliko režimske inteligence in še več salonskih levov, ki so dolga desetletja pozirali novinarjem in ljudstvu kot nenadomestljivi. Nekateri so še vedno na sceni in bodo na sceni izdahnili svoj naravni življenjski ciklus. Mnogi razumarji so strankarski pribežniki.
Raznovrstna inteligenca živi bolj v preteklosti, kot v sedanjosti in za prihodnost. Ideje ne rastejo na našem domačem zelniku, temveč jih pridno uvažamo s kosmopolitizmom iz Amerike in matere Evrope in mnogo krat so te ideje za nas neplodne, jalove. Naše neznanje nam daje moč, da tuji vzori ne zažive. Državna oblast in cerkev tekmujeta, kdo je močnejši in prepričljivejši. Ljudstvo je predmet manipulacije populističnih intelektualcev, ki napihujejo balone.
Inteligenca se je od naroda tako odtujila, da je o njej možen samo še kritiški diskurz. Največ je med njo populističnih intelektualcev, ki se legitimirajo s strankarsko izkaznico, sledi ji birokracija z dobrimi plačami za slabo delo.
Koga lahko sploh prištevamo med vidne razumnike, ki bi jim pripisali vzorne lastnosti? Morda dr. Antonu Trstenjaku, ki je eden največjih razumnikov našega naroda in je celo življenje posvetil zacementiranemu človeku v materialnem svetu in duhovnemu osveščanju. Študijsko je posvetil vse svoje življenje knjigam in humanizmu. Med intelektualce z gotovostjo lahko prištevamo tudi dr. Jožeta Pučnika in še veliko je teh med Slovenci, ki so preživeli življenje s pokončno drži in si zaslužijo vzdevek razumar. Eni z veliko začetnico, drugi z malo.
Politiki svojo inteligenco in znanje veliko krat uporabljajo za neinteligentne stvari. Neizprosno obtožujejo in žigosajo nasprotnike, bojujejo se znotraj inštitucij in državnih organov, pozirajo ob okroglih mizah in v novinarskih intervjujih, razkazujejo se v medijih in delajo dopadljivi volivcem. Govorijo v jeziku, ki je umetna konstrukcija, sinteza in abstrakcija, prepričujejo v žargonu, ki veliko govori in malo pove. Obljubljajo ljudem, kar že vnaprej vedo, da ne bodo mogli izpolniti. Demagogija jim ni tuja. Kupčkajo in si delijo stolčke. Se lepo oblačijo in so deležni raznih privilegijev. Mnogi od njih so pitanci socializma in delijo razsvetljenje neoliberalizma. Če hočeš spoznati sinove, moraš poznati očete. Mnogi so aktivisti in tudi primitivci, ki hočejo biti absolutni posestniki resnice, apologeti preteklosti in žrtev ideoloških predsodkov.
Med njimi je največ takih, ki so ujetniki obstoječih projektov, ki jim je izključni namen trženje in eksperimentiranje, ne glede na koristnost in blaginjo naroda. So podaljšana roka finančnih tajkunov. Opijanjeni so in nekritični do tujega. Rotirajo in skušajo priplezati čimbolj navzgor.
Kje so tisti intelektualci, ki se posvečajo vprašanjem blaginje naroda? Filozofi in učenjaki v laboratorijih pišejo doktorske dizertacije in ciljajo na visoke položaje . Mnogo je eklektikov in zgodovinarjev znanja. So ljudje erudicije, ki imajo informacije o različnih doktrinah in mnogi izbranci izdajajo knjige, ki jih financira država. Amaterski svobodni umetniki, ki nimajo v vrhovih opore, životarijo v senci, a kljub temu imajo voljo in ustvarjajo brez sredstev in državne pomoči.
Med nami živijo tudi odkrivalci dejstev takšni kot je n. pr.sc. Artur Štern , doktor veterinarske medicine, doktor bioloških znanosti, esejist, ki ima estetski užitek v avanturizmu in opazovanju reakcij drugih. Imamo še bojevnike ponižanih nasprotnikov, pa prepisovalce resnic, ki vodijo empirične raziskave, ki potrjujejo hipoteze; sistemizatorje, ki so se oni sami ali njihovi očetje šolali v Kumrovcu in tekmujejo s popularnim prestižem prerokov in lažnih obljub. Nadalje imamo deseminatorje, ki prenašajo znanje, med katere sodijo razlagalci teorij za oblastnike. Paleta je pestra. Tudi polemičarjev, rivalcev, disputov in liliputov ne manjka.
Vsi našteti skrbijo na narodovo blaginjo in narodov interes!
Kako srečni smo lahko. Kje je še kakšen običajen tip človeka, z običajnimi vrlinami: torej neoblasten, neavtoritativen in nesamozadosten, priden, zmeren, nezahteven in zmerno sposoben, poštenjak, ki ima čut za ljudi, tak ki bo imel bolezni in napake neplemenite vrste v omejenem obsegu in ki bo neodvisen, brez črednega nagona in bo imel tudi sočutje do sočloveka, da bo prelomil svoj kos kruha na dvoje.
Razumnik je tisti, ki opravlja ustvarjalno delo, ki je kritičen in napreden, pravi slovenski pravopis. Med razumnike prišteva pisatelje, slikarje in druge razumnike, ki imajo lastnosti razsodnega človeka. Prva lastnost razumnika je razumljivost, kar pomeni, da ga lahko razumemo po pomenu njegovih besed in dejanj. 
