NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 11-jul
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • ponedeljek 13-jul
  • Gorenjska muzejsko-planinska transverzala

  • sreda 15-jul
  • Henganje v Tivoliju

  • petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Po smrti ni konca   
    četrtek, 28. maj 2009 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Sonce

    Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

    Prepričanje, da se življenje nadaljuje, ljudi spremeni
    Teja Melinc* povezuje žive s svetom preminulih, saj, kot ima izkušnje, po fizični smrti življe­nja ni konec. To dokazujejo številni me­diji, ki s pomočjo duhovnih vodnikov, an­gelov in svetlobnih bitij komunici­ra­jo s preminulimi dušami in kot ne­kakš­­ni sli prinašajo njihova sporočila še živečim bližnjim.

    »Medijstvo je način, prek katerega duhovni svet želi potrditi, da je fizična sfe­ra samo ena od mnogih in da je z na­mi vse v redu tudi ko zapustimo telo in gremo na duhovno raven bivanja. Namen me­dijev je odvzeti človeštvu iluzijo smrti, bolečino smrti,« pravi Teja Me­linc iz Lju­bljane, ki se je izobraževala pri svetovno znanih medijih, kot sta Doreen Virtue in Gordon Smith, in že šest let pri­naša svetlo upanje obupanim svoj­cem v Sloveniji ter jih povezuje s svetom pre­mi­nulih. Z njo se je pogovarjala Andreja Paljevec.

    Kdaj ste začeli prevajati, ka­na­lizirati spo­ročila iz ono­stranstva?
    To delam zdaj šest, sedem let.

    Ste že prej imeli kako nevsak­da­njo spo­sobnost?
    Že kot otrok sem sanjala stvari, ki so se potem zgodile. Neko jutro, takrat sem imela deset let, sem povedala mami svoje sanje, da je zjutraj neki človek umrl pri nekem kozolcu, ampak da je z njim vse v redu. Čez dve uri je sledil telefonski klic in popoln opis tega, kar sem po­ve­dala. To »videnje« preko sanjskega sveta se mi je vse bolj potrjevalo in sem »spo­ročila« iz sanjskega sveta po­časi preslikavala v budno zavest.

    Medij pa ste postali …
    V Novi Zelandiji. Z neko gospo sva delali intuitivni »reading«. Naenkrat se mi je od­vil cel film njene družine. Povedala sem ji, kaj ji sporočata umrla mama in umrla teta; da bi bilo dobro, da bi spet slikala … Eno uro sem govorila in ona je samo pritrjevala, na koncu seanse sem bila šokirana jaz, ne ona. Vsega tega sem se ustrašila in sem bila še pol leta v krču.

    Potem pa sem se odločila pogledati zadevo malo bliže in spoznala, da je me­dijstvo nekaj čisto normalnega in da se z njim ukvarja veliko ljudi. To je način, preko katerega duhovni svet želi potrditi, da je fizična sfera samo ena izmed mnogih. In da je z nami čisto vse v redu, ko se prestavimo na duhovno raven bivanja. Namen medijev je odvzeti člo­vešt­vu iluzijo bolečine smrti. Da se nehamo bati življenja in začnemo živeti, dokler smo tukaj. In ko pride naš prehod, ga živimo normalno naprej.

    Ali ob navzočnosti pri umiranju zaznavate dogajanje na subtilnih energijskih ravneh?

    Za neko starejšo gospo so bližnji mislili, da je vse v redu, meni pa je bilo dano ve­deti, da odhaja in da ima še dva tedna časa. V teh dveh tednih nekako nisem uspela priti do nje, vse do zadnjega trenutka. Intuitivno sem dobivala sporočila od njenega duha, da počasi odhaja in naj ji pomagam ter pomirim njene svojce. Intuitivno na daljavo sem ji rekla: »Prosim počakaj, jutri pridem.« In dobila sem njeno sporočilo: »Dobro, ampak res jutri.«

    Ko sem končno uspela priti do nje v bolnišnico in sem stopila k njeni poste­lji, sem videla, da je že nad telesom, a da se ne more dvigniti, ker jo bližnji čustveno še vedno držijo. Ona pa je bila tako pomirjena s seboj, tako duhovna in odprta. Pol ure po tem, ko sem prišla tja, se je dejansko dvignila in odšla. Ko sem prišla k njej, sem jo pogledala in rekla: »Vodniki, zdaj je treba delati, to je treba dvigniti.« Poklicala sem angele, vodnike in izvor, boga, ter rekla: »Če ji je namenjeno oditi, naj odi­de na čim lažji in lepši način. Če pa ji ni namenjeno, jo lepo sestavite nazaj.«

    Energija v bolnišnicah je ponavadi zelo težka in zato se duša težko dvigne. Zato sem začela dvigovati vibracijo, či­s­titi prostor in okrog nje ustvar­jati svetlobo, milino, ljubezen. Nenadoma sem videla, da se ji dihanje počasi umirja. Po­tem sem jo pogledala in ji intu­itivno rekla: »Pojdi, čakajo te.«

    Potem smo nenadoma vsi šli iz sobe, noben ni pričako­val, da bo umrla. Sedeli smo pred nje­no sobo in se pogovarjali; raz­mišljala sem, zakaj smo zdaj vsi tukaj. Prešinila me je misel, da odhaja in sem hotela iti k vra­tom, a me neka energija ni spustila naprej. In sem kar stala tam. V tistem času je umrla. Njeni vodniki, duh, je odstranil ljudi, da se je energija sprostila, da je sploh lahko odšla gor.

    So bližnji »v napoto« pri umi­ra­nju?
    Pogosto se dogaja, da so bližnji tako na­vezani in panični, da svojca nočejo spu­sti­ti. Ljudje si velikokrat očitajo, da rav­no takrat, ko je bližnji umrl, niso bili ob njem, ampak tako je bi­lo namenjeno. Ko človek od­ha­ja, gre v drugo stanje zave­sti, se razširi in je vedno več svetlobe, ljubezni. Ne počutiš se, da umiraš, ampak se poču­tiš vedno bolj živega, če dovoliš temu procesu, da se odvije.

    Zaznavate onostranstvo pred­vsem prek vizualnih podob?
    Nekateri mediji delajo tako, da padejo v trans. Sama ne vstopim v trans, ampak za­zna­vam različne občutke; lahko doži­vim čustva, bolečino, če­prav ne do­voljujem, da jih v preveliki meri spustim vase. Sem jasnovidna, jasnoslušna in jasnovedna.

    Se vam pokažejo dogajanja v slikah?

    Veliko delam vizualno in dobivam slike. Pokažejo se mi, deni­mo, lasje, postava, ka­riraste hlače, banalne in podrobne stva­ri, ki pa so za osebo ključne in spe­cifične. Lahko vidim tudi celoten film, ali pa slišim glas, ki mi govori. Ampak to ni fizi­čen glas, kot zdaj, ko se pogovarjava, temveč je nefizičen glas, a veš, da je glas.

    So vse duše enako glasne?

    Ene duše so glasne, druge pa bolj tihe. Neki fant, denimo, je bil tako glasen, da sem mu re­kla: »malo počasneje, ne mo­­rem tako hitro slediti.« Hit­ro je govoril imena, specifične stvari, in s takimi, ki so tako zgo­vorni, je najlažje delati. Prek katerega kanala se vzpostavi komunikacija z dušami in kako se energijsko preko vibracije uglasimo, je odvisno od kombinacije moje energije, energije duše in še vodnikov.

    Ali tudi v sanjah dobivate vi­zije, sporo­čila rajnkih?

    Dogaja se mi, da me ljudje obi­ščejo že prej pred smrtjo. Nedavno me je neki fant obis­kal tri tedne prej. Pogovarjala sva se. Čudovito. Bil je prije­ten. Lep ob­čutek, kot da sva od nekdaj najboljša prijatelja. Te sanje so mi prav polepšale dan. Nekaj tednov pozneje je prišla k meni gospa, ki je izgu­bila sina. Delali sva in bilo je noro, kako jasno sem ga sliša­la. Na koncu mi je pokazala sli­ko in videla sem, da je to ta fant iz sanj. Sa­nje so prostor med našim in naslednjim sve­tom, um ima v tem prostoru sprošče­ne obrambne me­ha­nizme in lahko zač­neš bolj intuitivno delovati.

    Kaj se z nami zgodi po smrti?
    Kakor sem uspela do zdaj do­bi­ti vpogled, se mi zdi, da je v resnici vse eno, vse je iz­vor, stvar­­nik. Smo čisti. Popolni. Čis­ta ljubezen. Ti delci stva­ritve, ki jih dojemamo individualno, so samo delčki naše os­novne energije duše, ki se proji­cira v do­lo­čeno resnič­nost. V ta fizični del, vame, vate, se je projiciral samo en del energi­je in ima izkušnjo celega živ­lje­­­nja.

    Doživlja­mo film. In ker imamo čute, se nam zdi ta film tako resničen, močan, eno in edi­no. V bistvu pa je tako, kot če bi gledali film in ko ga je konec, ugasnemo televizi­jo in gremo v kuhinjo. Greš pač naprej. Ideja o linearnosti časa je samo iluzija, pripravljena za nas na tej ravni ujetosti v čas in prostor.

    Bolj ko se vibracije dvigujejo k izvoru, bolj se delci projici­rajo v višje sfere. Časa ni več. Prihajamo iz iz­jemne polarnosti v enost. Sa­mo­­dejno se zgodi, da se zave­damo enosti, da ni časa, prostora in da se vsa druga naša življenja, pretekla in prihodnja, odigravajo vsa hkrati.

    Definitivno obstajajo dru­ga življenja in delci naše ener­gije igrajo svojo igro tudi na drugih odrih. Glede na to, da smo s temi delci zelo povezani, je zelo pomembno, kaj se na teh drugih odrih dogaja. A ti odri so v resnici iluzije. So kot milni mehurčki, v katerih se dogaja navidezna resnič­nost. In vsak od teh mehurčkov, dokler se duhovno ne prebudi, verjame, da je to to. Povpreč­na človeška zavest se s tem poistoveti.

    Kdaj je človek duhovno prebujen?
    Ko se bolj zaveda enosti vsega. V redu sem tukaj in zdaj, ampak hkrati pa sem del­ček vsega. Bolj ko imaš to zave­da­nje, bolj si prebujen in manj si vezan na ma­te­rialno življe­nje. Svojo življenjsko, ustvar­jalno energijo ne vlagaš v na­ve­zave in zunanjo projekcijo, kar počne večina ljudi, ampak vlagaš v to, kar je res po­memb­­no: v svoj razvoj, v širše dobro. Da torej materialno služi tebi, ne pa ti njemu.

    Se ljudje po vaših seansah kaj spremenijo?
    Ljudje dobijo tako močno potrditev, da se življenje nada­ljuje, da jih to spremeni. Prav zdaj mi je neka gospa rekla, da ji je najino srečanje spremenilo življe­nje. Dva dni nazaj me je klicala neka mama, ki ji je umrla hči; rekla mi je, da zdaj na vse stvari drugače gleda. Ljudje se za­čne­jo drugače spoprijemati z življenjem. Ko potuješ po brzicah življenja, veš, da imaš tam nekje rešilni jopič in veš, da mo­raš iti naprej. Osvobodiš se črnine, krča.

    Ni pa vedno tako. Včasih mi kakšna du­ša tri ure govori tako specifične infor­macije, da ne morem slediti, ali pa du­hovni svet utihne. To je si­cer redko in je neprijetno, saj svojec pričakuje stik, a če se tako zgodi, to pomeni, da dejansko ni namenjeno ali še ni pravi čas in je treba še malo po­čakati.

    Nekateri ljudje to razumejo, drugi pa tudi ne. Pri komuni­ka­ciji z višjimi sfe­rami in duhovnim svetom je treba razumeti, da njihov namen nikoli ni tekmovanje z našim egom ali do­kazovanje nečesa. Oni nam podarjajo roko, če jo želimo sprejeti. Pri medijstvu je ključen namen, pomemben je poni­žen, umirjen, odprt dostop.

    Kakšna so običajno sporočila rajnkih?
    Ljudje si predstavljajo medij­st­vo kot pra­vo dramo. V prvi fazi vedno komu­ni­ci­ram z dušo in skušam dobiti čim več informacij o njenem živ­lje­nju. Se pravi, kakšna je bila oseba čustveno, miselno, fi­zič­no, kakšna prepričanja, vzorce je imela.

    Značajsko skušam čim bolj ozna­čiti člo­veka, spomine iz njegovega živ­lje­nja, kaj mu je bilo po­memb­no, s čim se je ukvarjal. Običajno dobivam čisto ne­po­­vezane stvari, denimo jadr­­nica. In po­tem vprašam svoj­­ca, kaj mu pomeni ja­dr­ni­ca, nakar mi pove, da je rajn­ki rad izdeloval modelčke jadr­nic. Lahko re­čem rdeči copati z mufom in potem svo­jec potrdi, to pa je res imela naša babica.

    Ali pa dobim sporoči­lo: »S teto Ano je vse v redu.« Govorim preproste stvari, ki jih še vedno ne morem lo­gično povezovati in zato potrebujem svojca, ki mi pove, kaj pravzaprav govorim. Sa­ma samo prevajam sporočila, sem kot pismonoša. Mo­ra­mo razumeti, kako poteka komunikacija. Ljudje včasih mislijo, da je medij tisti, ki vse ve. Medij ničesar ne ve, samo posreduje sporočila.

    Je možno, da prek medija po­koj­­nika tu­di kaj vprašamo?
    Ljudje imajo veliko težnjo za tem, da bi čim več vprašali. Zanima jih to, kar niso pri sebi razčistili. V medijstvu to sicer de­luje, a v zelo omeje­nem obsegu. Ljudem povem, naj počakajo do konca z vpra­šanji, da najprej vidimo, kaj nam bodo pokojni sami pove­dali.

    Pogosta so vprašanja, joj, zakaj pa mi ni zapustila te­ga in tega, ali pa kam je nekaj dala. Lju­dje so obremenjeni s takimi stvarmi, a to je povsem drugačna raven razu­meva­nja. Ko enkrat vstopiš v dušno stanje, ti je prav malo mar za veliko stvari. Zato ljudem ne dopuščam veliko pro­s­tora, da bi kaj veliko spraše­vali, ampak vodstvo prepuš­čam duhovnemu svetu.

    Lahko opišite svoje stanje zavesti med pre­vajanjem …

    Takrat vstopim v intuitivno stanje raz­šir­je­ne zavesti. De­lam s svojo energijo, ki jo čim bolj povežem z izvorom, stvar­nikom, ljubeznijo. Zraven ču­tim svoje vodnike, angele, ki so se mi predstavili kot bitja svetlobe, ki so z menoj in mi pomagajo ohra­njati mojo vi­bra­­cijo čim višje.

    Ta­krat je, kot da bi se razširila, odprla in postala hi­per­senzibilna na vse. Da to delam, potrebujem veliko energije. To ni enako stanje kot v meditaciji, ko lah­ko nekam od­pla­vaš, ampak mo­ram biti budna in hkrati tam. V tem stanju sem tako od­prta, da hkrati vse čutim, jas­no mi je, kaj si mislijo ljudje.

    Za medija je pomembno, da je trans­pa­renten za tuje energije. Hkrati pa ni dobro, da se povezujem z žalostjo ko­­gar­koli, sem v enosti, pove­zana z izvo­rom, ljubeznijo, v svojem prostoru. Če začnem čutiti, kar doživlja človek, je ta­koj konec. Pomembno je, da se tega v življenju naučimo, saj smo zelo navajeni uglaše­va­­ti se na tuja čustva in po­tem dramo samo še povečujemo.

    Kam torej gremo po smrti?
    To, kam človek gre, določa vi­bracija njegove duše. Po­memb­no je, kakšen si bil energet­sko ob koncu življenja, kaj si že predelal, česa nisi. Pri ljudeh, ki so zelo navezani na fizični svet, se zgodi, da se zbudijo v bolnišnici ali v navidezno zelo zemeljski sferi. Potem jim počasi povedo, da so umr­li in je z njimi vse v redu.

    Ko okrevajo, gredo v raz­ne skupine. Veliko jih hodi po naravi, hodijo, se spo­znavajo. Neka moja prijateljica, ki je pred petimi, šestimi leti odšla v duhovni svet, se mi večkrat pojavlja v sanjah. Enkrat sem jo vprašala, kako je tam in je rekla: »Enako kot na zemlji, samo veli­ko bolj živo. Prav ta­ko imam vsak dan odgovornosti, se učim, zabavam …«

    V onostranstvu je torej po­dob­na ureditev kot zemelj­ska. Ta sfera je postavlje­na zato, da gremo lažje na višje ravni. Ko gledam višje ravni, vidim za nas vedno bolj abstrakt­ne stvari, denimo plasti barv, informacij, stvaritve …
    Če duša še ni tako prebu­je­na, gre po­navadi v še malo bolj fizične svetove. Sebe lahko še vedno dojemaš kot telo, dokler to psihološko potrebuješ.

    Ko se spo­čiješ, regene­riraš, se lahko odločiš za po­nov­no inkarnacijo. In tako se počasi dvigaš na višje ravni in dviguješ vibracijo. Z vsako višjo ravnjo se izgublja ob­ču­tek ravni, ljudje izgubljajo občutek loče­no­sti in vstopajo v enost. V stanje, ko ni več uma, sodb, razmišljanja, ampak je samo stanje zavesti eno­sti. V resnici potujemo proti temu.

    Andreja Paljevec

    * 041/373 381 - Teja Melinc

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.misteriji.si
  • Več od avtorja Sonce
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Po smrti ni konca | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,52 seconds