Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Preminule-Duse-Vodniki-Angeli-Sfera
Po smrti ni konca
četrtek, 28. maj 2009 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Sonce
Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si
Prepričanje, da se življenje nadaljuje, ljudi spremeni
Teja Melinc* povezuje žive s svetom preminulih, saj, kot ima izkušnje, po fizični smrti življenja ni konec. To dokazujejo številni mediji, ki s pomočjo duhovnih vodnikov, angelov in svetlobnih bitij komunicirajo s preminulimi dušami in kot nekakšni sli prinašajo njihova sporočila še živečim bližnjim.
»Medijstvo je način, prek katerega duhovni svet želi potrditi, da je fizična sfera samo ena od mnogih in da je z nami vse v redu tudi ko zapustimo telo in gremo na duhovno raven bivanja. Namen medijev je odvzeti človeštvu iluzijo smrti, bolečino smrti,« pravi Teja Melinc iz Ljubljane, ki se je izobraževala pri svetovno znanih medijih, kot sta Doreen Virtue in Gordon Smith, in že šest let prinaša svetlo upanje obupanim svojcem v Sloveniji ter jih povezuje s svetom
preminulih. Z njo se je pogovarjala Andreja Paljevec.
Kdaj ste začeli prevajati, kanalizirati sporočila iz onostranstva?
To delam zdaj šest, sedem let.
Ste že prej imeli kako nevsakdanjo sposobnost?
Že kot otrok sem sanjala stvari, ki so se potem zgodile. Neko jutro, takrat sem imela deset let, sem povedala mami svoje sanje, da je zjutraj neki človek umrl pri nekem kozolcu, ampak da je z njim vse v redu. Čez dve uri je sledil telefonski klic in popoln opis tega, kar sem povedala. To »videnje« preko sanjskega sveta se mi je vse bolj potrjevalo in sem »sporočila« iz sanjskega sveta počasi preslikavala v budno zavest.
Medij pa ste postali …
V Novi Zelandiji. Z neko gospo sva delali intuitivni »reading«. Naenkrat se mi je odvil cel film njene družine. Povedala sem ji, kaj ji sporočata umrla mama in umrla teta; da bi bilo dobro, da bi spet slikala … Eno uro sem govorila in ona je samo pritrjevala, na koncu seanse sem bila šokirana jaz, ne ona. Vsega tega sem se ustrašila in sem bila še pol leta v krču.
Potem pa sem se odločila pogledati zadevo malo bliže in spoznala, da je medijstvo nekaj čisto normalnega in da se z njim ukvarja veliko ljudi. To je način, preko katerega duhovni svet želi potrditi, da je fizična sfera samo ena izmed mnogih. In da je z nami čisto vse v redu, ko se prestavimo na duhovno raven bivanja. Namen medijev je odvzeti človeštvu iluzijo bolečine smrti. Da se nehamo bati življenja in začnemo živeti, dokler smo tukaj. In ko pride naš prehod, ga živimo normalno naprej.
Ali ob navzočnosti pri umiranju zaznavate dogajanje na subtilnih energijskih ravneh?
Za neko starejšo gospo so bližnji mislili, da je vse v redu, meni pa je bilo dano vedeti, da odhaja in da ima še dva tedna časa. V teh dveh tednih nekako nisem uspela priti do nje, vse do zadnjega trenutka. Intuitivno sem dobivala sporočila od njenega duha, da počasi odhaja in naj ji pomagam ter pomirim njene svojce. Intuitivno na daljavo sem ji rekla: »Prosim počakaj, jutri pridem.« In dobila sem njeno sporočilo: »Dobro, ampak res jutri.«
Ko sem končno uspela priti do nje v bolnišnico in sem stopila k njeni postelji, sem videla, da je že nad telesom, a da se ne more dvigniti, ker jo bližnji čustveno še vedno držijo. Ona pa je bila tako pomirjena s seboj, tako duhovna in odprta. Pol ure po tem, ko sem prišla tja, se je dejansko dvignila in odšla. Ko sem prišla k njej, sem jo pogledala in rekla: »Vodniki, zdaj je treba delati, to je treba dvigniti.« Poklicala sem angele, vodnike in izvor, boga, ter rekla: »Če ji je namenjeno oditi, naj odide na čim lažji in lepši način. Če pa ji ni namenjeno, jo lepo sestavite nazaj.«
Energija v bolnišnicah je ponavadi zelo težka in zato se duša težko dvigne. Zato sem začela dvigovati vibracijo, čistiti prostor in okrog nje ustvarjati svetlobo, milino, ljubezen. Nenadoma sem videla, da se ji dihanje počasi umirja. Potem sem jo pogledala in ji intuitivno rekla: »Pojdi, čakajo te.«
Potem smo nenadoma vsi šli iz sobe, noben ni pričakoval, da bo umrla. Sedeli smo pred njeno sobo in se pogovarjali; razmišljala sem, zakaj smo zdaj vsi tukaj. Prešinila me je misel, da odhaja in sem hotela iti k vratom, a me neka energija ni spustila naprej. In sem kar stala tam. V tistem času je umrla. Njeni vodniki, duh, je odstranil ljudi, da se je energija sprostila, da je sploh lahko odšla gor.
So bližnji »v napoto« pri umiranju?
Pogosto se dogaja, da so bližnji tako navezani in panični, da svojca nočejo spustiti. Ljudje si velikokrat očitajo, da ravno takrat, ko je bližnji umrl, niso bili ob njem, ampak tako je bilo namenjeno. Ko človek odhaja, gre v drugo stanje zavesti, se razširi in je vedno več svetlobe, ljubezni. Ne počutiš se, da umiraš, ampak se počutiš vedno bolj živega, če dovoliš temu procesu, da se odvije.
Zaznavate onostranstvo predvsem prek vizualnih podob?
Nekateri mediji delajo tako, da padejo v trans. Sama ne vstopim v trans, ampak zaznavam različne občutke; lahko doživim čustva, bolečino, čeprav ne dovoljujem, da jih v preveliki meri spustim vase. Sem jasnovidna, jasnoslušna in jasnovedna.
Se vam pokažejo dogajanja v slikah?
Veliko delam vizualno in dobivam slike. Pokažejo se mi, denimo, lasje, postava, kariraste hlače, banalne in podrobne stvari, ki pa so za osebo ključne in specifične. Lahko vidim tudi celoten film, ali pa slišim glas, ki mi govori. Ampak to ni fizičen glas, kot zdaj, ko se pogovarjava, temveč je nefizičen glas, a veš, da je glas.
So vse duše enako glasne?
Ene duše so glasne, druge pa bolj tihe. Neki fant, denimo, je bil tako glasen, da sem mu rekla: »malo počasneje, ne morem tako hitro slediti.« Hitro je govoril imena, specifične stvari, in s takimi, ki so tako zgovorni, je najlažje delati. Prek katerega kanala se vzpostavi komunikacija z dušami in kako se energijsko preko vibracije uglasimo, je odvisno od kombinacije moje energije, energije duše in še vodnikov.
Ali tudi v sanjah dobivate vizije, sporočila rajnkih?
Dogaja se mi, da me ljudje obiščejo že prej pred smrtjo. Nedavno me je neki fant obiskal tri tedne prej. Pogovarjala sva se. Čudovito. Bil je prijeten. Lep občutek, kot da sva od nekdaj najboljša prijatelja. Te sanje so mi prav polepšale dan. Nekaj tednov pozneje je prišla k meni gospa, ki je izgubila sina. Delali sva in bilo je noro, kako jasno sem ga slišala. Na koncu mi je pokazala sliko in videla sem, da je to ta fant iz sanj. Sanje so prostor med našim in naslednjim svetom, um ima v tem prostoru sproščene obrambne mehanizme in lahko začneš bolj intuitivno delovati.
Kaj se z nami zgodi po smrti?
Kakor sem uspela do zdaj dobiti vpogled, se mi zdi, da je v resnici vse eno, vse je izvor, stvarnik. Smo čisti. Popolni. Čista ljubezen. Ti delci stvaritve, ki jih dojemamo individualno, so samo delčki naše osnovne energije duše, ki se projicira v določeno resničnost. V ta fizični del, vame, vate, se je projiciral samo en del energije in ima izkušnjo celega življenja.
Doživljamo film. In ker imamo čute, se nam zdi ta film tako resničen, močan, eno in edino. V bistvu pa je tako, kot če bi gledali film in ko ga je konec, ugasnemo televizijo in gremo v kuhinjo. Greš pač naprej. Ideja o linearnosti časa je samo iluzija, pripravljena za nas na tej ravni ujetosti v čas in prostor.
Bolj ko se vibracije dvigujejo k izvoru, bolj se delci projicirajo v višje sfere. Časa ni več. Prihajamo iz izjemne polarnosti v enost. Samodejno se zgodi, da se zavedamo enosti, da ni časa, prostora in da se vsa druga naša življenja, pretekla in prihodnja, odigravajo vsa hkrati.
Definitivno obstajajo druga življenja in delci naše energije igrajo svojo igro tudi na drugih odrih. Glede na to, da smo s temi delci zelo povezani, je zelo pomembno, kaj se na teh drugih odrih dogaja. A ti odri so v resnici iluzije. So kot milni mehurčki, v katerih se dogaja navidezna resničnost. In vsak od teh mehurčkov, dokler se duhovno ne prebudi, verjame, da je to to. Povprečna človeška zavest se s tem poistoveti.
Kdaj je človek duhovno prebujen?
Ko se bolj zaveda enosti vsega. V redu sem tukaj in zdaj, ampak hkrati pa sem delček vsega. Bolj ko imaš to zavedanje, bolj si prebujen in manj si vezan na materialno življenje. Svojo življenjsko, ustvarjalno energijo ne vlagaš v navezave in zunanjo projekcijo, kar počne večina ljudi, ampak vlagaš v to, kar je res pomembno: v svoj razvoj, v širše dobro. Da torej materialno služi tebi, ne pa ti njemu.
Se ljudje po vaših seansah kaj spremenijo?
Ljudje dobijo tako močno potrditev, da se življenje nadaljuje, da jih to spremeni. Prav zdaj mi je neka gospa rekla, da ji je najino srečanje spremenilo življenje. Dva dni nazaj me je klicala neka mama, ki ji je umrla hči; rekla mi je, da zdaj na vse stvari drugače gleda. Ljudje se začnejo drugače spoprijemati z življenjem. Ko potuješ po brzicah življenja, veš, da imaš tam nekje rešilni jopič in veš, da moraš iti naprej. Osvobodiš se črnine, krča.
Ni pa vedno tako. Včasih mi kakšna duša tri ure govori tako specifične informacije, da ne morem slediti, ali pa duhovni svet utihne. To je sicer redko in je neprijetno, saj svojec pričakuje stik, a če se tako zgodi, to pomeni, da dejansko ni namenjeno ali še ni pravi čas in je treba še malo počakati.
Nekateri ljudje to razumejo, drugi pa tudi ne. Pri komunikaciji z višjimi sferami in duhovnim svetom je treba razumeti, da njihov namen nikoli ni tekmovanje z našim egom ali dokazovanje nečesa. Oni nam podarjajo roko, če jo želimo sprejeti. Pri medijstvu je ključen namen, pomemben je ponižen, umirjen, odprt dostop.
Kakšna so običajno sporočila rajnkih?
Ljudje si predstavljajo medijstvo kot pravo dramo. V prvi fazi vedno komuniciram z dušo in skušam dobiti čim več informacij o njenem življenju. Se pravi, kakšna je bila oseba čustveno, miselno, fizično, kakšna prepričanja, vzorce je imela.
Značajsko skušam čim bolj označiti človeka, spomine iz njegovega življenja, kaj mu je bilo pomembno, s čim se je ukvarjal. Običajno dobivam čisto nepovezane stvari, denimo jadrnica. In potem vprašam svojca, kaj mu pomeni jadrnica, nakar mi pove, da je rajnki rad izdeloval modelčke jadrnic. Lahko rečem rdeči copati z mufom in potem svojec potrdi, to pa je res imela naša babica.
Ali pa dobim sporočilo: »S teto Ano je vse v redu.« Govorim preproste stvari, ki jih še vedno ne morem logično povezovati in zato potrebujem svojca, ki mi pove, kaj pravzaprav govorim. Sama samo prevajam sporočila, sem kot pismonoša. Moramo razumeti, kako poteka komunikacija. Ljudje včasih mislijo, da je medij tisti, ki vse ve. Medij ničesar ne ve, samo posreduje sporočila.
Je možno, da prek medija pokojnika tudi kaj vprašamo?
Ljudje imajo veliko težnjo za tem, da bi čim več vprašali. Zanima jih to, kar niso pri sebi razčistili. V medijstvu to sicer deluje, a v zelo omejenem obsegu. Ljudem povem, naj počakajo do konca z vprašanji, da najprej vidimo, kaj nam bodo pokojni sami povedali.
Pogosta so vprašanja, joj, zakaj pa mi ni zapustila tega in tega, ali pa kam je nekaj dala. Ljudje so obremenjeni s takimi stvarmi, a to je povsem drugačna raven razumevanja. Ko enkrat vstopiš v dušno stanje, ti je prav malo mar za veliko stvari. Zato ljudem ne dopuščam veliko prostora, da bi kaj veliko spraševali, ampak vodstvo prepuščam duhovnemu svetu.
Lahko opišite svoje stanje zavesti med prevajanjem …
Takrat vstopim v intuitivno stanje razširjene zavesti. Delam s svojo energijo, ki jo čim bolj povežem z izvorom, stvarnikom, ljubeznijo. Zraven čutim svoje vodnike, angele, ki so se mi predstavili kot bitja svetlobe, ki so z menoj in mi pomagajo ohranjati mojo vibracijo čim višje.
Takrat je, kot da bi se razširila, odprla in postala hipersenzibilna na vse. Da to delam, potrebujem veliko energije. To ni enako stanje kot v meditaciji, ko lahko nekam odplavaš, ampak moram biti budna in hkrati tam. V tem stanju sem tako odprta, da hkrati vse čutim, jasno mi je, kaj si mislijo ljudje.
Za medija je pomembno, da je transparenten za tuje energije. Hkrati pa ni dobro, da se povezujem z žalostjo kogarkoli, sem v enosti, povezana z izvorom, ljubeznijo, v svojem prostoru. Če začnem čutiti, kar doživlja človek, je takoj konec. Pomembno je, da se tega v življenju naučimo, saj smo zelo navajeni uglaševati se na tuja čustva in potem dramo samo še povečujemo.
Kam torej gremo po smrti?
To, kam človek gre, določa vibracija njegove duše. Pomembno je, kakšen si bil energetsko ob koncu življenja, kaj si že predelal, česa nisi. Pri ljudeh, ki so zelo navezani na fizični svet, se zgodi, da se zbudijo v bolnišnici ali v navidezno zelo zemeljski sferi. Potem jim počasi povedo, da so umrli in je z njimi vse v redu.
Ko okrevajo, gredo v razne skupine. Veliko jih hodi po naravi, hodijo, se spoznavajo. Neka moja prijateljica, ki je pred petimi, šestimi leti odšla v duhovni svet, se mi večkrat pojavlja v sanjah. Enkrat sem jo vprašala, kako je tam in je rekla: »Enako kot na zemlji, samo veliko bolj živo. Prav tako imam vsak dan odgovornosti, se učim, zabavam …«
V onostranstvu je torej podobna ureditev kot zemeljska. Ta sfera je postavljena zato, da gremo lažje na višje ravni. Ko gledam višje ravni, vidim za nas vedno bolj abstraktne stvari, denimo plasti barv, informacij, stvaritve …
Če duša še ni tako prebujena, gre ponavadi v še malo bolj fizične svetove. Sebe lahko še vedno dojemaš kot telo, dokler to psihološko potrebuješ.
Ko se spočiješ, regeneriraš, se lahko odločiš za ponovno inkarnacijo. In tako se počasi dvigaš na višje ravni in dviguješ vibracijo. Z vsako višjo ravnjo se izgublja občutek ravni, ljudje izgubljajo občutek ločenosti in vstopajo v enost. V stanje, ko ni več uma, sodb, razmišljanja, ampak je samo stanje zavesti enosti. V resnici potujemo proti temu.
Andreja Paljevec
* 041/373 381 - Teja Melinc
Komentarji (0)
www.pozitivke.net