Tu, kjer stojim, na tla curlja
lepljiva rdeča tekočina.
Položi dlan mi kraj srca
in naj nabrušena ostrina,

ki v njej se húdonôsno bliska,
se v nežni cvet izpremeni.
Ne hodi zdaj, ko divja stiska
pogled in misli mi megli.

Ne daj, da spet postanem plen
psoglave, zle osame.
Njen stisk bo zdaj še bolj jeklen –
nikar naj te ne vzame

tema odsotnosti. Nikar!
Poskusiva ponovno
si biti vsaj neznaten dar.
Glej, v meni vse je bolno

in bolno bolno bo na smrt,
če boš postal daljina. –
Tvoj meč naj zadiši ko vrt,
kot steblo rožmarina…

Bogdana Namestnik