|  Kje si hiša mila,
kjer me mati je povila?
Kaj ste s travnikom storili,
kjer otroci smo shodili?
Češnja, vsa bogata, rdeča,
hruška, jablana, pa nešplja bodeča?
Ničesar več ni; z asfaltom ste vse zalili,
kot bi mladost in spomine mi ubili.
Blok se pne v nebo,
tam, kjer nekoč bilo je lepo,
trave in rože so cvetele,
pa smeh se je čul in ptice so pele…
Zatišan stojim in solzo otrem,
zmajem z glavo, ko v Nebo se ozrem
in vzdih se mi iz prsi izvije:
norci, nikar, vse nas kot zalego pobije!
|
NE ZAMUDITE
Naša prihodnost
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 9. december 2007 @ 10:08 CET
kar predstavljam si iz kakšne grenke bolečine je nastala ta pesem.
Se spominjam, pred leti … mlad par, srečna, ponosna na prvo lastniško stanovanje, še polno parov, prihajajo otroci, nova soseska oživi v mladem direndaju - in mrki pogledi »staroselcev«. Morda zdaj bolj razumem. Ja, nekoč so bili travniki in bile so jablane, hruške, bile so češnje … in bloki so jim vzeli še rdečo jutranjo zarjo.
Kako najti zdravo ravnovesje med napredkom in starimi preizkušenimi vrednotami?
Morda z ravnovesjem v sebi.
Lep pozdrav in veselim se tvojih novih pesmi.
Danaja
Naša prihodnost
Prispeval/a: Dušan dne nedelja, 9. december 2007 @ 11:25 CET
Z najlepšimi željami in pozitivnimi občutji,Dušan.