Piše: Bern Jurečič v novi reviji Karmaplus

Dva policista s čeladama na glavah, odeta v vidno poudarjeno rumene površnike, jezdita po temni, prašni in prazni ulici. V naslednjem kadru policijska blokada in množica, ki jo želi predreti.

A to ni drhal - ljudje so oblečeni lepo, mladi moški so in ženske v poslovnih oblekah, vpijejo, zahtevajo nekaj, napadajo policiste, skrite za navidezno varnostjo plastičnih ščitov, vse frči na vse strani. V ščit prileti poslovni kovček, iz njega se vsuje kup papirjev, ki padajo po tleh, kjer je papirja in svinčnikov še več. Nekdo prižiga molotovko, narejeno iz steklenice za šampanjec, pravkar bo poletela. Stvar postaja vražje resna …

To seveda ni neka odmaknjena stvarnost, dogajanje, za katero ne vemo, nekakšen trenutni vzgib in izliv na Wall Streetu, ki ga je bilo mogoče naslutiti iz prvega prizora, tistega z jezdecema. To je samo televizijska reklama. Kajti opisanemu sledi slogan: "Ali globalna recesija vodi v novi svetovni red?" Naročnik: BBC World, Prime in drugi njihovi programi. Kajti mi smo najbolj v toku! Vsakdo skuša odščipniti prostorček drugim.

KOPICA POMISLEKOV
Reklamno obvestilo je čisto novo, zasledili smo ga lahko na športnem programu med dvema igrama biljarda. Tam pač ne vrte promocijskih obvestil za pralni prašek ali pašteto, zavrtijo zgolj eno ali dve, vsega v minuti ali nekaj čez. Ni vprašanje, ali to postaji prinese dovolj denarja, primerjava z našimi "neskončnimi" bloki reklam tudi ni umestna.

Bolj je zanimiv slogan in pa seveda čas, v katerem je ta spot objavljen. Duh 11. septembra spet vrši po svetu. Aluzija v reklami je več kot očitna: prašna ulica je na moč podobna televizijskim posnetkom o dogajanju prav na tisti dan, ko sta padla stolpa dvojčka. Tistim istim posnetkom, ki gledalca presunejo tudi po osmih letih.

A tudi zjezijo, saj so bili ti posnetki tokrat zmontirani v dokumentarec prav o tem, kako pri tistem 9/11 (Američani imajo tako radi okrajšave!) pravzaprav nič ni verodostojno! Vse na koncu izpade kot zarota, kot zahrbten načrt, kako doseči cilj, za katerega si sploh ne moremo misliti, kateri bi lahko bil, cilj, ki ga nemara samo slutimo, verjeti vanj pa ne moremo, saj je tako neverjetno nerealen, saj ne ustreza nobeni naši predstavi, nobeni informaciji, celo fantaziji ne.

Pri 11. septembru ni dosti drugače. Kajti pri odkrivanju konspiracij so možnosti domala neskončne, dilema, ali bomo tej nesmiselni moriji kdaj prišli na kraj, pa bo ostala sveža še dolgo časa. In, ali bo kdaj postala celo ZELO smiselna? So bile žrtve zaman? Za kravžljanje možganskih vijug si vzemimo eno samo izhodišče. Bivši predsednik Bush je butelj.

Ali bi bil njegov predhodnik Clinton ali pa sedaj vladajoči Obama primeren za takšno kolobocijo, za tako nespretno in čudno predstavo, polno nejasnosti in laži? Bi se kdo drugi sploh spoprijel s tolikšno možnostjo izgube kredibilnosti? Ali pa si morda lahko zamišljamo, da je Bushu vse skupaj celo godilo? Mu je kdo dovolj lepo predočil možnost, da postane "najpomembnejši predsednik ZDA, ki se bo spopadel s celim svetom terorizma"?

Tudi dilema, ali je vsaj sam verjel v to, kar počne, ali ne, bo ostala. Njegov sodobnik Blair nam tu ne dovoljuje veliko manevrskega prostora. Kar Lisjak bi mu lahko rekli, mirno smemo biti prepričani, da je dobro vedel, kaj dela in zakaj laže. Danes je med najbolje plačanimi predavatelji na svetu.

OSEM LET SPODBUJANJA STRAHU
In vendar pišemo o zadevah izpred osmih let! Toda letos, po vsem tem, kar je že bilo izrečenega, so proslave obletnice vseeno bile. Ne samo na Manhattnu, tudi pri Pentagonu, kjer je povsem jasno, da se v stavbo ni zaletelo letalo, a je vseeno umrlo sto in več ljudi. Toda tu se ustavimo: letalo, ki naj bi se zaletelo v Pentagon, je obstajalo, poletelo, VE SE, katerih 59 potnikov je bilo na njem. V Pentagon se ni zaletelo – kje torej je?! Kako so ga pretihotapili z radarjev, kam so ga poslali in kje pokončali?

In tudi na travniku blizu vasi v Pensilvaniji, katere župan je že kar takoj takrat nerodno povedal, da "ni bilo nobenega letala", je bila kljub vsemu proslava. In kaj je bilo s tistim letalom?! Če bi letalo pristalo kjerkoli, pri vseh potnikih ne bi dosegli osemletnega molka, to praktično ni mogoče. Kar pomeni, da teh potnikov enostavno ni. Pa so bili. Pokončani kdo ve kje, pokopani ali pa ne. Žrtvovani za "višje cilje". Umika ni: dame in gospodje, gre za umor! Za nekaj sto ali pa nekaj tisoč umorov.

Francoski novinar Meyssan je o vsem tem kmalu po dogodku napisal knjigo – čez lužo je bila takoj prepovedana in ustavljena je bila dobava. Tudi zgaga Michael Moore je pisal o tem, a zanj so dosegli, da ga mnogi ne jemljejo resno. Tudi strokovnjaki so se oglasili, dokazi ležijo vsepovsod, toda po osmih letih so proslave prav takšne kot po prvem letu.

Na nedavnem obisku enodnevnem New Yorka me je gostiteljica med ogledovanjem mesta odpeljala v sejno sobo v drugem nadstropju nekega nebotičnika, od koder se je dalo slikati trofejo - mesto, kjer sta stala nesrečna nebotičnika. Kajti na ulici ni mogoče videti ničesar, ker je vse zelo pazljivo zagrajeno. In tam notri se veliko dela. Pogled sam ni nič posebnega, bagerji, delavci s čeladami, kupi peska, betonski bloki.

Gradbišče kot gradbišče. Težava je v tem, da je tako že osem let! (In mi se potem zmrdujemo nad SCT-jem?!) Ustvarja se fama, da je to "višjega pomena", in cele ZDA so prepolne različnih varnostnih principov. Tako v centru New Yorka redkokdaj doživiš trenutek, da ne bi kje zavijala sirena gasilskega tovornjaka, ki divja po mestu, na letališču pa ti denimo stalno ponavljajo, da se moraš držati navodil "zaradi varnosti" in da ti tudi "prtljago pregledujejo zaradi tvoje varnosti".

Nekemu potniku so tako pred vstopom v letalo odprli plastenko vode, ki jo je kupil le deset metrov stran, ter iz nje vzeli vzorec – zaradi varnosti. Ker je bil Američan, se niti ni upiral. Grozljiva realnost. Lastno ljudstvo so s to varnostjo preparirali do take mere, da niti ne misli več drugače. Je morda to del tistega "višjega cilja"? Čuden je ta svet.

INFORMACIJ JE BILO NA PRETEK
Obisk avtorja teh vrstic je bil samo vmesni postanek ob povratku s strokovne konference v okolici Chicaga. Na njej smo lahko slišali in prebrali na velikem panoju, koliko časa že (vsaj) astrologi (če že drugi ne) opozarjajo, da je "med leti 2008 in 2012 možna velika gospodarska kriza, padec kazalcev" in podobno.

Prvi je v ZDA na to začel opozarjati Raymond Merriman, večkratni predsednik ISAR, sicer pa finančni astrolog in svetovalec, ki vsak december objavlja presenetljivo uporabne tržne in finančne napovedi za naslednje leto – v njegovih objavah navedbe o prihajajoči krizi lahko sledimo vse od decembra 1994 (?!).

Nekateri astrologi so tovrstna predvidevanja objavili v člankih (npr. Mirti, Italija, 1999, Zimmel, Avstrija, 2005, Hoen, Nizozemska, 2006, Nolle, 2007, in drugi), drugi v knjigah (npr. Gover, 2006, Skinner, 2004), prva znana omemba pa je še starejša: starosta svetovne astrologije, Francoz Andre Barbault, je o krizi, ki se ji ne bo dalo izogniti, objavil članek v svoji astrološki reviji "L'Astrologue" že leta 1990! (Seveda je to isti g. Barbault, ki je tako smelo napovedal razpad Sovjetske zveze, ko ta še ni dajala videza, da se ji bliža konec.)

A to ni vse. Finančniki ne berejo astrološke literature, bi rekli. Ni čisto tako. Omenjeni g. Merriman pošilja svoje napovedi tisočim strankam po ZDA in drugod, nekateri so zaradi občutka, da se na zapisana predvidevanja lahko zanesejo, nanje abonirani že dolga leta.

Zapisani so tudi poskusi obveščanja najvidnejših ameriških finančnih strokovnjakov v letu 2008, ki pa so bila preslišana, in tudi je znano ime svetovalca (Peter Schiff), ki je vztrajno svaril pred možnostjo napačnih odločitev in resnostjo bližajoče se situacije, a so ga ignorirali. (Njegovo knjigo "Kako izvleči profit iz prihajajoče krize", izdane leta 2007, je mogoče v celoti prebrati na spletu.)

Če smo spočetka v mislih morda še vrteli vprašanje "Ali bi bilo kaj drugače, če bi vedeli?", ta dilema žal odpade, saj SO vedeli, a so tiščali glave v pesek. Govor sekretarja Poulsna na ameriški TV sredi lanskega septembra, v katerem je zatrjeval, da je vse pod kontrolo in da krize ne bo, je bil čista laž: prejšnji večer so trije ljudje sklenili žrtvovati banko Lehman Brothers, pa tudi Merrill Lynch in AIG, ter s tem sprožili plaz, ki mu še ni videti konca.

Pouslen sam je bil neprepričljiv; morda bi bilo bolje, če bi ga kdo naučil "govorice telesa", saj je trdil pozitivno in obenem ves čas zmajeval z glavo … Da je stvar že po malem bizarna, pa priča malo znani utrinek z nekega zelo gledanega talk-showa, ko eden od ključnih udeležencev, finančnik, ni vedel, da je že v etru, na vprašanje kolega, češ "vsaj meni takole povej, kaj se dogaja", revsnil nazaj, da se mu "niti najmanj ne sanja, kaj bo iz tega in da je čisto brez zveze, da ga bodo zadaj tu nekaj spraševali, ko pa nima pojma, kaj naj bi rekel …"

Politiki in gospodarstveniki so torej vedeli ali pa so vsaj imeli zelo dobre možnosti, da bi vedeli, če bi hoteli ali pa če bi se zanimali za to. A ker se zgodovina ponavlja, je vprašanje, ali bo v prihodnje kaj drugače. Kajti če gre za zelo vztrajna svarila v neki smeri, bi morda le veljalo prisluhniti. A kako je s tem, vemo že vsaj od Homerja dalje – svečenika Laookonta, ki je Trojance svaril pred Ahajci, sta požrli kači …

In da ne bo nesporazuma, pričujoči zapis ni reklama za astrologijo, ki se promovira kar sama s svojo kvaliteto, ki jo premore. Informacij je v zraku veliko in ljudje pač jemljemo iz nabora tisto, kar nam ustreza. Bolj gre za razmislek o nečem drugem – o tistih, ki jih izbiramo, da bi nas vodili, in ki nas potem tudi vodijo, kakorkoli pač.

POSLAVLJANJE NEKE DOBE
Tu in tam slišimo kaj o Vodnarjevi dobi in tudi o dobi Rib, ki se izteka tu nekje v našem času. Ker pa stvar ni določljiva do dne natančno, je možnost špekulacije velika. Teh dob morda sploh ni. Toda če ju vseeno vzamemo pod drobnogled in če obenem vemo za efekt "labodjega speva", kar bi ljudski govor raje ponazoril s tisto o "hudiču, ki na koncu še z repom mahne", potem je pokazateljev, da smo priča tovrstnemu premiku, kar nekaj.

Vzemimo tri med njimi. Najprej rimskokatoliška Cerkev, ki jo (ne samo astrologi!) povezujemo z znamenjem Rib. Mnogi ji pripisujejo usmeritev v napačno smer, nezmožnost prilagajanja sodobnemu utripu življenja, načele so jo afere (tudi finančno, ne le moralno), po znameniti listi svetega Malahija pa bi naj bil sedanji papež Benedikt XVI predzadnji v vrsti papežev. Cerkev pred neizbežnim koncem?

Drugi pogled je namenjen nihalu. Pendulum je principa nihanja med skrajnostma, levo in desno pač, ki obenem tudi določa obseg nihanja ali pa polja, v katerem se lahko gibljemo, odvisno od interpretacije. Dandanes se nihalo (princip Rib) vse bolj umika tekočemu kristalu (princip Vodnarja), pa tudi svet sam je vse manj čustven (Ribi), ampak deluje na principih izkoriščanja priložnosti, logike, povezanosti in informacij (vse atributi Vodnarja). Sentimenta je vse manj, žrtvovanje se umika interesu.

Tretji pogled je namenjen svetovnim voditeljem. Če velja, da rojeni v Ribah (kar v veliki meri velja tudi za znamenje Device, če smo pošteni) niso dobri voditelji ničesar, kaj šele države, potem smo bili v zadnjem času (in smo nekoliko še vedno) priča številnim državnim voditeljem, ki imajo v horoskopu močan poudarek na tem vodnem znamenju – kot bi svet "potreboval" voditelje, ki bodo ta neustrezni princip pripeljali do konca, do absurda, do preloma.

Prvi tak je bil Mihail Gorbačov. Državi je ponudil svobodo misli in govora, želel je spremeniti svet na bolje (idealizem je tudi v domeni Rib), omogočiti državljanom dostojnejše življenje, toda država mu je na koncu razpadla pod nogami. (Raztopitev in razblinjenje, sublimacija – tipični atributi Rib!). – Naslednja Riba na čelu države je bil Ariel Sharon.

Njemu država ni razpadla, ravno nasprotno je še danes zelo močna, toda pod Sharonovo taktirko ("državna ogroženost, ki je v resnici ni") je Izrael svojo agresivno politiko potisnil čez vse robove. – Potem naletimo na dvojec Bush & Blair. Nobeden od njiju ni rojen v Ribah, oba pa imata izrazit poudarek na 12. astrološki hiši, ki jo povezujemo s tem znamenjem!

Nič čudnega, da sta v njunem času zrasla pojma konspiracija in terorizem, ki sta povezana s tem astrološkim poljem in čudovito dopolnjujeta ogroženost Ribe ter ji dajeta kredibilnost za delovanje! – Toda Velika Britanija je šla tu še korak naprej – novi premier Brown pa JE Riba, njegove trenutne težave so v veliki meri posledica občutka volivcev, da njihov premier ne ve, kaj bi rad, da se ne more odločiti, da kali vodo in laže ter da države ne pelje v pravi smeri.

(V podobni zagati je recimo tudi nekoliko bolj oddaljena Argentina, kjer stvari ne tečejo najbolje – predsednica (Riba) je oblast prevzela po možu, ki je bil rojen v istem znamenju. Pa še kakšna država bi se verjetno našla.) V oči torej bode sočasnost – pred Gorbačovom bi lahko voditelje z močnim poudarkom na teh karakteristikah komaj našli. In kaj nam lahko prinese kvaliteta znamenja Rib? Možnosti je veliko, vendar pa bi skupni imenovalec lahko bil "to ni več tisto, kar je bilo" ali pa "ne moremo se zanesti na nikogar več".

Kako pa je s tem pri nas? No, prav Ribe res nimamo, smo pa imeli v prejšnjem mandatu lepo kombinacijo Device in 12. astrološke hiše, ogroženosti in (pro)padanja standardov, medsebojnih odnosov in vsesplošnega zaupanja smo bili v enem samem mandatu deležni zadosti, da se iz tega še nekaj časa ne bomo pobrali. In za razliko od ZDA, ki imajo sedaj karizmatičnega voditelja, za katerega cel svet pričakuje nekakšno odrešitev, naš voditelj ni ravno močna in karizmatična oseba, ki bi ji množično sledili.

Toda počasi se le giblje, bodimo (vsaj) zmerni optimisti. Kaj drugega nam itak ne preostane – do naslednjih volitev. Ko bo dobro o vsej situaciji razmišljati drugače. Morda v smeri izjave, ki jo je v pogovoru o neki lokalni problematiki pred dnevi improviziral eden od radijskih voditeljev: "Hm, mogoče pa le zgradimo stavbo pritiska na slovenske župane …" (če naj bi enkrat le dosegli svoj cilj).

SPOPAD NOVEGA S STARIM
Krize namreč še zdaleč ni konec. Dolgoletne omembe obdobja 2008-2012 so v zadnjem letu dobile novo dimenzijo – stvari so šle svojo pot, vsekakor pa predaleč. Tudi astrologija sama ni vsemogočna, še več, za večino ljudi tudi ni verodostojna.

Toda če so se nekatera predvidevanja, utemeljena na gibanju nebesnih teles, v zadnjih letih izkazala za pravilna, zakaj torej ne bi upoštevali tistih, ki se nam danes ponujajo v astroloških žurnalih, na forumih in številnih predavanjih? Na primer tista, ki trdijo, da se bo kriza v valovih vlekla vse do leta 2019, in ki celo naštevajo posamezne "vrhunce", tako kot na primer 1. avgust 2010, ko se bo na nebu postavila grdo neprijetna kombinacija samih močnih planetov na močnih položajih.

Ta datum sam najverjetneje ne bo pomenil premika ali zloma, bo pa ustvaril ali zastavil pogoje za novo etapo krize; princip je podoben kot pri "znamenitem" velikem križu avgusta 1999, ko "se ni zgodilo nič". Astrologije ne gre jemati tako enostavno. Popolni mrki namreč govorijo o "znatnih posledicah v času do naslednjega mrka" in ne morda kar na isti dan …

V tem času imamo opraviti še z enim astronomskim in astrološkim pojavom, namreč z opozicijami Saturna in Urana. Množina je uporabljena zaradi tega, ker bo takih opozicij zaradi narave gibanja obeh planetov v nekaj letih kar pet. Prva se je zgodila natančno na dan zadnjih ameriških volitev (4.11.2008), druga v začetku februarja letos, tretja sredi septembra, sledita pa še dve, 26. aprila in 26. julija naslednje leto.

Za kaj gre pri taki kombinaciji? Saturn in Uran sta "generacijska sovražnika", saj je po mitologiji Uran Saturnov oče (Kronos in Ouranos v grški mitologiji). V sodobnem svetu gre predvsem za spopad starega in novega, kajti Uran je prevratnik, prekucuh in revolucionar, skratka tisti, ki se ne strinja z ureditvijo, ampak jo hoče preurediti na novo, Saturn pa temu jasno nasprotuje.

V kakšnih oblikah ali razsežnostih se bo to zgodilo, je težko napovedati, marsikaj pa bo jasnega sredi 2010, ko se bo njuno zadnje nasprotovanje zgodilo na začetku "glavnih" znamenj Ovna in Tehtnice, in ker bo to v 1.8. sovpadlo še z vplivom Plutona, ki je že ves čas na začetku enako "glavnega" znaka Kozoroga, bomo imeli na nebu ogromno napeto energijo, ki lahko premakne gore, maso ljudi, prepričanje, zgodovino.

Preveč dramatično? Že morda, toda Plutonov vstop v Kozoroga je bil zanemarjen, toda prinesel je ravno tisto, kar naj bi – v skladu z astrološkimi zakonitostmi – prinesel: rušenje strukture. Kajti če to, čemur smo priča sedaj, ni rušenje strukture, kaj to potem sploh je. Potemtakem lahko ob napovedanih premikih resnično pričakujemo velikanske premike, na primer premike v miselnosti. Težko in nehvaležno pa je predvidevati, kakšni natančno bodo.

Preslišanost jasnih in glasnih astroloških predvidevanj je neke vrste tragedija. Nič manjša in nič večja kot vsako preslišanje opozoril ob kateri koli priložnosti, recimo ob potresih, cunamiju ali rudarski nesreči. Zato astrologija opozarja naprej. Zato je tudi tu – da podaja informacije, ki so uporabne in pri roki.

Kriza, ki smo ji priča, se je "morala" zgoditi, če naj bi prišlo do temeljitih sprememb in premikov tako v družbi kot v človeku. Kot se je tudi Laokoontova smrt morala zgoditi, drugače zgodbe o Troji, kot tudi njenih posledic, ne bi bilo in bi se zgodovina pisala drugače. Astrologija ima in sprejema odgovornost za te informacije, na svetu pa je, ali jih bo upošteval ali ne. Morda smo se iz vsega skupaj le kaj naučili …

Bern Jurečič