Izpostavim naslednje trditve in odgovarjam nanje, ker se mi ne zdijo objektivne:

Tatjana, ko govorimo o papeštvu in o rimokatolicizmu, govorimo o Cerkvi kot o instituciji in o katolicizmu, kot o pojavni obliki institucionalizirane religije. Če bi bila ta institucija v resnici načelna in poštena, potem bi z njene strani oziroma vsaj s strani slovenske RKC deževali predlogi za beatifikacijo slovenskih primorskih duhovnikov; zakaj ne tudi za beatifikacijo monsinjorja Viktorja Kosa ali še bolje za beatifikacijo Bogomila Nemca, ki so fašisti mučili, da je zaradi tega leta 1932 umrl. (Italijani so predlagali beatifikacijo duhovnika, ki je menda končal v eni izmed fojb.) Ampak, za Vatikan, ki je sklenil konkordat z Mussolinijem, smrtnim sovražnikov slovenskega naroda, bi bila takšna beatifikacija nekoliko kontradiktorna. Mussolini je bil vendar velik prijatelj in nenazadnje tudi pokrovitelj papeške države. In sovražniki mojih prijateljev najbrž ne morejo biti beatificirani. Se je papež pri Mussoliniju kdaj zavzel za primorske Slovence, ki so trpeli pod fašističnim jarmom? Dejstvo je, da je za trpljenje slovencev pod fašizmom vedel, saj so ga o tem primorski duhovniki večkrat obvestili.

Če kdo molči in ne želi prav veliko govoriti o domoljubnih duhovnikih, potem je to slovenska RKC, ki pa bi, če bi bilo le mogoče, beatificirala kakega Rožmana ali Grozdeta ali kakega drugega duhovnika s belogardističnim ali domobranskim pedigrejem. Slovenska RKC ne govori prav veliko o oziroma se po malem sramuje celo dr. Trstenjaka (ki je bil za partizane), sporen je celo nadškof Volk, ki je bil za njihov okus preveč spraven do režima, da ne govorimo na primer o kakem socialističnem Kocbeku, ki je bil res pravi kristjan.

Beatifikacija je v prvi vrsti POLITIČNO dejanje in Vatikan je politična tvorba najbolj makiavelističnega tipa, kar je sploh mogoče. Bog oziroma vera je pri vsem tem samo instrumentarij manipulacije. Podobno kot je bila diktatura delavskega razreda samo politični blef komunističnih oblastnikov. Tudi komunizem je bil v resnici samo religija, s svojo ikonografijo, rituali, hierarhijo in naivno idejo o koncu zgodovine. Sanjanje o koncu (pa naj si bo to brezrazredna društva ali večna blaženost ali konec sveta ali kaka druga oblika eshatološke bluznje) je bila vedno močno orožje revolucionarjev, new age in old age vuduistov.

Odgovor:

Zgornja razlaga dogodkov temelji na političnih konotacijah, ki ne sodi najbolj med občečloveške veščine zadovoljevanja potreb po resnicoljubnosti. Glede na to, da sem kot človek dokaj nevtralna, sem si prizadevala v življenju izoblikovati svoj svetovno nazorski pogled na stvari na svoj nevtralen način. Na stvari in dogajanje ne želim gledati v belo-črnih podobah, temveč vključim v presojo vedno svoj promotor, ki mi pove, kaj je v kakšni stvari pozitivnega, verjetno dobrega in za mišljenje in življenje človeka koristnega.

Glede duhovnikov primorskih rodoljubov bi rekla, da je verjetno papež z molkom podpiral primorske duhovnike v Zboru svečenikov Sv. Pavla, saj jih ni izobčil iz RKC in izročil za politični obračun Mussoliniju. Če bi bil tako goreče povezan s fašizmom, kot se skuša prikazati, bi vse Čedermace in primorsko zavedne duhovnike dal preganjati, vendar tega ni storil. Domoljubje Slovencev pa nikoli ni sodilo med prioritete Vatikana.

O pedigrejih bi se dalo veliko razpravljati, vendar ne vidim nobenega smisla. Da je boljševizem deloval proti veri, pa nima niti smisla več omenjati. Stvari so znane. Vprašanje beatifikacije Rožmana pa je vprašanje, ki zadeva cerkev. Beatifikacija ima samo zanjo pomen. Resnično ne razumem trditve zakaj bi se slovenska cerkev sramovala Dr. Antona Trstenjaka, če je bil domoljub in za partizane, kakor nešteto slovenskih duhovnikov, ki so pomagali pri osvoboditvi ljudstva izpod okupatorja. Preštudirala sem prav vsa dela dr. Antona Trstenjaka in on se ni nikoli politično opredeljeval, njegova dela so oprta na znanost in ne na politiko ali dogmo. Za Slovence je pomembno, da ga mi cenimo. Beatifikacija pa ne bi imela nobenega sporočila, saj v znanost ne posega. Dr. Anton Trstenjak je slovenski velikan znanosti, ponos SAZU in slovenskega naroda.

Nadškofa Vovka pa so boljševiške zveri polile z bencinom in zažgale. Ne vem o čem sploh nadškofa Volka s simpatiziranjem s komunizmom, ki je bil srdito proti veri! Edvard Kocbek je bil minister v stari Jugoslaviji, politik, humanist, pesnik in kulturnik in res ne vem kaj bi imela opraviti beatifikacija z njegovo osebnostjo in dejavostmi, ki jih je opravljal.

Vatikan je n. pr. beatificiral Giovannija Pellatucija, questorja iz Reke, ki je v sodelovanju s svojim stricem monsignorjem Giuseppejem Mario Pelatucijem reševal življenja Jugoslovanov, med njimi okrog 5.000 do 7.000 judov. Bil je obsojen na smrt od nacističnega Kaplerja in padel pod strojničnimi streli v Dachauu tik pred koncem vojne. Moj oče ga je poznal. Mislim, da si je zaslužil beatifikacijo oziroma priznanje za človečnost, za reševanje človeških življenj. Zame so lahko svetniki samo tisti, ki naredijo nekaj izjemnega za človeštvo in zanj darujejo celo svoja življenja.

Raziskovanje tega primera govori, da je bil Palatuccijev stric Monsignor Giuseppe Maria Palatucci, ki naj bi bil med vojno povezan tudi s posestvom Bellaria in tamkajšnjo cerkvijo, ko je njegov nečak Giovanni Palatucci reševal človeška življenja in pošiljal iz Jugoslavije na posestvo v okolici Riminija in na razne naslove, ljudi v skupinah in tudi s konvoji in jih tako reševal pred nacisti. Preganjane ljudi naj bi organizirano skrivali tudi po cerkvah, samostanih in raznih objektih, da so jih lahko stalno preseljevali, da ne bi bili odkriti s strani okupatorja.

Seveda pisec gornjega prispevka nič tega ne omenja, ker njegova naloga je prikazati cerkev v čimslabši luči, jo inkriminirati pa četudi na osnovi rumenega tiska, domnev in podobnega.

Glede nadškofa Vovka pa je bilo veliko zapisanega, med drugim tudi to, da so udeleženci znanstvenega simpozija o ljubljanskem nadškofu Antonu Vovku, ki sta ga pripravili Slovenska teološka akademija in Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani od 13. do 17. septembra 2004, v Rimu, so ob sklepu simpozija sprejeli naslednjo izjavo: Nadškof Anton Vovk (1900–1963) je prevzel vodstvo ljubljanske škofije po drugi svetovni vojni (1945), ko je na oblast prišla komunistična partija. Ta je v Cerkvi videla svojega prvega sovražnika, kar je nenehno izražala v ostrih napadih na Vatikan, na celotno katoliško Cerkev in neposredno na Cerkev na Slovenskem. Njen namen je bil oblikovati narodno Cerkev, jo odcepiti od katoliške Cerkve in Svetega sedeža, potem pa jo postopno zadušiti. Dejavnost komunistične oblasti se je posebej izražala v zloglasni »diferenciaciji«: ustvariti razdor med Cerkvijo na Slovenskem in vesoljno Cerkvijo, med posameznimi škofi, med škofi in duhovniki ter med samimi duhovniki. S tem namenom je ustanovila in spodbujala Ciril-Metodovo društvo duhovnikov, oblast pa si je posebej prizadevala tudi za to, da bi ljudstvo ločila od duhovščine. S temi nameni je na vse načine ovirala pastoralno dejavnost duhovnikov, redovnikov in redovnic, še posebej verski pouk, prav tako pa tudi kakršnokoli cerkveno združenje, ki je spodbujalo versko življenje.

Poglavitna tarča napadov je bil nadškof Anton Vovk. Komunistična oblast njegovega škofovskega imenovanja dolga leta sploh ni priznala, nanj pa je kot na upravitelja ljubljanske škofije kljub temu nenehno pritiskala. Po vojni so številni duhovniki zapustili Slovenijo in zato je bil nadškof zaradi pomanjkanja duhovnikov v hudih zadregah. Tudi tem, ki so ostali, je oblast v veliki meri onemogočala normalno dušno-pastirsko delovanje, poleg tega je režim duhovnike stalno klical na zaslišanja in mnoge obsodil na krajši ali daljši zapor. Nadškof Vovk je kljub temu, da so ga oblastniki obravnavali skrajno poniževalno, vedno znova skušal posredovati za duhovnike. Bodril in opogumljal jih je s svojimi pismi in obiski, s prijazno, sproščeno in spodbudno besedo. Ob obiskih župnij in drugih svetišč je verne množice s svojo prepričljivo besedo, ki je izhajala iz njegove osebne trdne vere in globokega zaupanja v Boga – njegovo geslo se je glasilo: V Gospoda zaupam – navduševal in jim vlival moč ter v morečih okoliščinah zbujal upanje ter pogum za vztrajanje v veri. Ob neštevilnih nočnih zaslišanjih in drugih oblikah mučenja je dosledno zagovarjal zvestobo Svetemu sedežu in Petrovemu nasledniku. Verniki navajajo, da mu z vso pravico zato pripada čast mučenca zaradi vere ter zvestobe papežu kot Kristusovemu namestniku.

Zaradi omenjenih neutrudnih prizadevanj so ga komunistični oblastniki pogosto klicali na ubijajoče nočne razgovore in zasliševanja ter nad njim izvajali fizično in psihično nasilje. Sovražniki vere in Cerkve so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in zažgali z namenom, da bi ga umorili. Leta 1957 je zapisal: »Neizmerno so me mučili, ko so me neprestano v nočeh vlačili na razne kraje in me zasliševali ter grozili. Začetki moje težke sladkorne bolezni, ki je na živčni podlagi, pa spadajo v to dobo.« Ko mu je leta 1960 komunistična oblast končno le dala potni list, da je lahko obiskal Sveti sedež, ga je papež Janez XXIII. nedvoumno sprejel kot mučenca. Takšno priznanje so mu dali tudi koncilski očetje na prvem zasedanju II. vatikanskega koncila, ki se ga je nadškof Vovk še udeležil.

Nadškof Vovk je v hudem komunističnem nasilju dejansko živel pravo mučeništvo, ki je pospešilo tudi njegovo smrt. Obravnavanja nadškofa Antona Vovka v njegovem okolju izpričujejo, da ga je treba obravnavati kot mučenca za vero in katoliško Cerkev.

Ljubljana - Z mašo v stolni cerkvi v Ljubljani so danes slovesno končali škofijski postopek zbiranja podatkov o "junaških krepostih, življenju in nauku ljubljanskega nadškofa Antona Vovka". Ob koncu maše so v navzočnosti nadškofa Alojzija Urana in postulatorja Ivana Merlaka zapečatili škatlo z zbranimi dokumenti in jih s tem pripravili za odhod v Rim. Zbrani verniki v ljubljanski stolnici so tudi molili zato, da bi lahko nadškofa Vovka čim prej javno častili kot blaženega.

Kot je pojasnil stolni kanonik Ivan Merlak, bodo zbrane podatke o nadškofu Antonu Vovku v Rimu najprej vzeli v presojo strokovnjaki na Kongregaciji za zadeve svetnikov, zadnjo besedo pri razglasitvi za blaženega pa bo imel papež. Po Merlakovih besedah lahko postopek beatifikacije traja celo nekaj desetletij.

Ivan Merlak, ki je kot postulator vodil postopek zbiranja podatkov, je povedal, da so začeli podatke o nadškofu Vovku zbirati maja 1999. Pobudo za začetek postopka beatifikacije je oktobra 1996 soglasno dal duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Postopek za razglasitev je maja 1999 začel takratni ljubljanski nadškof Franc Rode.

Nadškof Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let prej slovenski pesnik France Prešeren. Njegova stara mati Marija je bila pesnikova sestra. Umrl je 7. julija leta 1963 v Ljubljani. Decembra 1946 je bil posvečen za pomožnega škofa, leta 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Po smrti škofa Gregorija Rožmana v Clevelandu je bil novembra 1959 imenovan za pravega ljubljanskega škofa. Ljubljanska škofija je bila povzdignjena v nadškofijo 22. decembra leta 1961 in škof Vovk je bil z istim odlokom apostolskega sedeža imenovan za ljubljanskega nadškofa.

Najbolj znan dogodek iz Vovkovega življenja se je zgodil januarja leta 1952, ko ga je na novomeški železniški postaji skupina ljudi skušala zažgati, da je utrpel opekline. Makiavelizem pa se mi ne zdi primerna beseda za Cerkev ne izvršuje nobenega pritiska na ljudi, deluje za samoohranitev inštitucije z moralnimi sporočili človeštvu. Vzdržuje oblast svetega sedeža, vendar s svojim delovanjem veliko prispevka k miru v svetu. Kot skrajno negativna oznaka političnega ravnanja z označbo makiavelizma, zato ni povsem upravičena.

Prav nič častno ni, če ne zmoremo objektivnega pisanja, temveč ga vedno politično motiviramo!

[ Odgovori na to | # ]